Jedro

V času sklenitve prodajne pogodbe t.j. leta 1966 ni bilo predpisa, ki bi določal, kdaj preide nepremičnina, na kateri ima lastninsko pravico fizična oseba na družbeno pravno osebo t.j. v družbeno lastnino oz. ni bilo predpisa, ki bi ta prehod konstitutivno uredil. Zato je ob ugotovitvi obeh sodišč, da je sicer pozneje izgubljena prodajna pogodba bila realizirana, sklicevanje na pomanjkanje pravnega naslova za pridobitev pravice uporabe na sporni nepremičnini, neutemeljeno.

Revident je priglasil svojo udeležbo na strani tožene stranke in ni vstopil v pravdo kot stranka. Zato velja zanj glede rokov določilo 1.odstavka 208.člena ZPP in mora opravljati vsa pravdna dejanja v rokih, v katerih bi to lahko storila stranka, kateri se je pridružil.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ugotovitev, da je imetnica pravice uporabe nepremičnine v družbeni lastnini, vpisane pri vl. št. 546 k.o. Š. do 1/4 ter tožencema naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, da se bo tožeča stranka vknjižila kot solastnica do 1/4. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek iz druge pravdne zadeve, ko sta toženca zahtevala ugotovitev, da sta vsak do 1/2 solastnika poslovnih prostorov v pritličju, na zahodni strani stanovanjske hiše. Pritožila sta se toženca iz prve pravdne zadeve in stranski intervenient A. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev delno ugodilo in sodbo sodišče prve stopnje razveljavilo glede izstavitve zemljiškoknjižne listine in pravdnih stroškov ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbo stranskega intervenienta A. pa je zavrglo kot prepozno.

Zoper pravnomočno sodbo vlagata toženca revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožeča stranka je le najemnik poslovnih prostorov in je plačevala A. najemnino, katera pa se je za nekaj zadnjih let poravnavala z vlaganji. A. je stavbo pozneje prodal kupcu, ki je pozneje odsvojil stavbo tožencema. Glede poslovnih prostorov je tožena stranka dobila zagotovilo, da so last A., od katerega je tožena stranka te prostore tudi odkupila, s tem da bo kupnina plačana po koncu te pravde. Odločitev obeh sodišč je brez podlage, saj je odvetnik povedal, da pogodba ni bila sposobna za vpis, ker takega vpisa niso dovoljevali predpisi o etažni lastnini. Zato tudi ni moglo priti do soglasja volje glede nakupa. Vse priče so govorile le o poslovnem prostoru in ne o solastninskem deležu do 1/4. Končno to ni bilo možno že zato, ker je zgradba funkcionalno grajena tako, da etažna lastnina ni bila možna. Skupna izmera stavbe je nekaj nad 100 m2, zato 35,80 m2 ne predstavlja 1/4, torej bi bil delež manjši in že zato je materialno pravo narobe uporabljeno. Ker tožeča stranka ni imela pravnega naslova za pridobitev pravice uporabe, je bil 20.člen ZTLR napačno uporabljen.

Stranski intervenient vlaga revizijo zoper odločbo sodišča druge stopnje in sicer zoper sodbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožene stranke in zoper sklep o zavrženju pritožbe, vse zaradi bitsvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Revident ima položaj enotnega sospornika, ker se učinki sodbe raztezajo tudi nanj. Zato mu gre pravica do pritožbe v roku 15 dni, od kar je njemu sodba vročena. Sodbo je prejel 10.9.1991 in zato je pritožba pravočasna. Sicer pa je sodišče z opustitvijo pravočasne vročitve onemogočilo intervenientu vložitev pravočasne pritožbe. Materialno pravo je bilo v napadeni odločbi zmotno uporabljeno, ker do prodajne pogodbe ni prišlo, kar je tudi potrdil odvetnik in priče. Sicer bi taka pogodba bila nična. Vse kar se je dogajalo z vpisom poslovnega prostora med osnovna sredstva prednika tožeče stranke in plačilo zneskov, je bilo v zvezi z najemno pogodbo. Pogodba, če bi bila sklenjena, bi morala biti potrjena s strani družbenega pravobranilca samoupravljanja.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Reviziji nista utemeljeni.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Poglavitni ugovor tožene stranke je, da tožeča stranka ni imela pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice in da je bilo med tožečo stranko in A. le najemno razmerje. Iz ugotovitev obeh sodišč izhaja (kar je tudi podlaga materialnopravnega preizkusa za revizijsko sodišče, 3.odstavek 385.člena ZPP), da je pravni prednik tožeče stranke od A. kupil leta 1966 poslovne prostore, jih plačal, ves čas uporabljal in prenesel med svoja osnovna sredstva ter da je o tem obstajala pismena pogodba, ki pa ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Pri tem revizijsko sodišče opozarja, da trditve tožene stranke o najemnem razmerju, plačevanju najemnine z vlaganji, o površini celotne hiše in gradbeni celoti, pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, kar je nedopustno glede na že cit. določilo ZPP. Ker je v revizijski presoji le pravnomočni del izpodbijane odločbe, je potrebno presojati le vprašanje pravnega naslova za pridobitev pravice uporabe in ne vprašanje vpisa v zemljiško knjigo. V času sklenitve prodajne pogodbe t.j. leta 1966 ni bilo predpisa, ki bi določal, kdaj preide nepremičnina, na kateri ima lastninsko pravico fizična oseba na družbeno pravno osebo t.j. v družbeno lastnino oz. ni bilo predpisa, ki bi ta prehod konstitutivno uredil. Zato je ob ugotovitvi obeh sodišč, da je sicer pozneje izgubljena prodajna pogodba bila realizirana, sklicevanje na pomanjkanje pravnega naslova za pridobitev pravice uporabe na sporni nepremičnini, neutemeljeno. Tožena stranka še ugovarja, da četudi je prodajna pogodba bila sklenjena, ni bila sposobna za vpis, ker takega vpisa niso dovoljevali predpisi o etažni lastnini. Zakon o pravicah na delih stavb je začel veljati leta 1976 (Uradni list SRS št. 19/76) t.j. po sklenitvi prodajne pogodbe, zato se tožena stranka ne more sklicevati na ta predpis. Ob ugotovitvi obeh sodišč, da je kupnina predstavljala zahtevani 1/4 delež pravice uporabe na nepremičnini, pa samo nesporno dejstvo, da je tožeča stranka fizično zasedala sporne poslovne prostore, na veljavnost pogodbe (obligacijskopravno) ni mogla vplivati. Končno je še potrebno dodati, da iz priloženih pogodb, ki so jih sklepali A., njegov pravni naslednik in nato z njim toženca, izhaja, da sporni poslovni prostori niso bili predmet teh pozneših prodajnih pogodb, ampak so bili iz prodaje izključeni (priloge A7 in A8 spisa).

Tudi stranski intervenient uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem kot razloge navaja, da do prodajne pogodbe ni prišlo in da je do vpisa poslovnih prostorov med osnovna sredstva tožeče stranke prišlo v zvezi z najemno pogodbo. Oba razloga sta v nasprotju z dejanskimi ugotovitvemi obeh sodišč, in zato na revizijski stopnji neupoštevna (3.odstavek 385.člena ZPP). Ker je bilo ugotovljeno, da je do sklenitve prodajne pogodbe le prišlo, zatrjevani razlog za ničnost pogodbe ni podan.

Po uradni dolžnosti (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Tožena stranka ne uveljavlja nobene.

Stranski intervenient pa zatrjuje, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je zanj pritožbeni rok začel teči po njemu opravljeni vročitvi sodbe sodišča prve stopnje in ne po vročitvi tožencema. Revident je priglasil svojo udeležbo na strani tožene stranke (l.št. 17) in ni vstopil v pravdo kot stranka. Zato velja zanj glede rokov določilo 1.odstavka 208.člena ZPP in mora opravljati vsa pravdna dejanja v rokih, v katerih bi to lahko storila stranka, kateri se je pridružil. Zato tudi ni utemeljena zatrjevana relativna bistvena kršitev določb ZPP, da je sodišče z opustitvijo pravočasne vročitve revidentu onemogočilo pravočasno pritožbo.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).