Jedro

Ukinitev dela poti kot javne poti, na katero je predviden izvoz po izdanem lokacijskem dovoljenju, na zakonitost izdane lokacijske odločbe ne vpliva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Sekretariata za okolje in prostor občine z dne 2.6.1994, s katero je ta v obnovi postopka pustil v veljavi lokacijsko dovoljenje Komiteja za družbeno planiranje in urejanje prostora Občine z dne 17.9.1985, ki je bilo izdano investitorju V.K. za gradnjo nadomestne stanovanjske hiše na parc. št. 7/2 in 7/3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bila obnova postopka, končanega z izdajo lokacijskega dovoljenja z dne 17.9.1985, dovoljena na predlog tožnikov, ker nista sodelovala v postopku in ker sta trdila, da sporno lokacijsko dovoljenje, dano za gradnjo nadomestne hiše, posega v njuno dovozno pot parc. št. 1044 (javno dobro). Po dejanskih ugotovitvah, da je gradnja nadomestne stanovanjske hiše določena na parc. št. 7/2 in 7/3, ter da je dostop in dovoz iz obstoječe poti okoli naselja, to je poti parc. št. 1044, je tožena stranka presodila, da s predvideno gradnjo tožnika nista prizadeta. Morebitna ukinitev poti, parc. št. 1044 (javno dobro) po mnenju tožene stranke ni stvar tega postopka, ker pot ni bila ukinjena v tem lokacijskem postopku.

Tožnika v tožbi navajata, da je ukinitev dela parc. št. 1044 kot javne poti, ki povezuje njun objekt z javno potjo, nezakonita, saj o izvzetju dela poti iz javne rabe ne obstaja odločba. V zemljiški knjigi je še vedno vpis javne poti. Trditev, da sporno lokacijsko dovoljenje ne zadeva navedene javne poti oziroma njunega dostopa do njunega objekta, je grobo sprenevedanje.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeta stranka V. K. v odgovoru na tožbo navaja, da razpolaga tudi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, s katero je tudi gradbeno dovoljenje, izdano za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 7/2 in 7/3, dokončno.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov se sodišču ne vzbuja dvom o pravilnosti odločitve tožene stranke. Pravilna in v skladu s podatki v upravnih spisih je ugotovitev, da je investitorjema izdano lokacijsko dovoljenje za nadomestno gradnjo na parc. št. 7/2 in 7/3 in ne na parc. št. 1044, ki je v naravi pot. Zato je pravilna odločitev, da se izdano lokacijsko dovoljenje pusti v veljavi, ker tudi morebitna sprememba ali delna ukinitev te poti (parc. št. 1044) kot javnega dobra, na to odločitev ne vpliva. Kolikor je gradnja potekala v nasprotju z izdano lokacijsko odločbo, je to lahko predmet inšpekcijskega postopka, ni pa razlog za odpravo lokacijskega dovoljenja v obnovi lokacijskega postopka. Sodišče je moralo neutemeljeno tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrniti. Določbe ZUS je v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot republiški predpis.