Jedro

Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno navedlo, da upnik ni upravičen do povrnitve stroškov za predlog, s katerim je predlagal, da se izvršba opravi z novim izvršilnim sredstvom, ker ti stroški glede na to, da je ta predlog vložil v 3 mesecih po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in se izvršba s prodajo premičnin še ni začela, niso bili potrebni.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se upniku priznajo izvršilni stroški v znesku 9.240,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2004 dalje do plačila.

V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka se odmerijo na 13.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.05.2005 dalje pa do plačila.

Obrazložitev

S sklepom o izvršbi z dne 16.3.2004, ki je postal pravnomočen, je sodišče dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine za izterjavo 281.514,00 SIT z obrestmi, z rubežem dolžnikovih premičnin in hrambo, predvsem osebnega avtomobila, ter z poplačilom upnika in upniku priznalo stroške v višini 28.110,40 SIT. Z vlogo z dne 17.6.2004 je upnik vložil predlog za nadaljevanje izvršilnega postopka z drugim izvršilnim sredstvom, z rubežem dobroimetja dolžnika, ki ga ima pri kateremkoli računu, obenem pa je v vlogi tudi skrčil izvršbo za 268.664,00 SIT in predlagal, da sodišče nadaljuje izvršbo le še za glavnico v znesku 85.686,70 SIT in za zakonske zamudne obresti od tega zneska. Zahteval je povrnitev stroškov te vloge v višini 30.540,00 SIT.

Sodišče prve stopnje predlogu za odmero stroškov ni ugodilo z obrazložitvijo, da ti stroški niso bili potrebni, saj se dovoljena izvršba s prodajo dolžnikovih premičnin še ni začela, upnik pa bi lahko to sredstvo izvršbe predlagal že v prvem predlogu.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. V prvem delu pritožbe obširno navaja razloge, zaradi katerih je v skladu z določbo 38. čl. ZIZ imel pravico vložiti predlog za izvršbo z novim izvršilnim sredstvom in očita sodišču, da mu krati pravico, da vlaga nova sredstva izvršbe. Tako je sodišče obravnavalo v nasprotju s III. odst. 34. čl. ZIZ, po katerem lahko do konca izvršilnega postopka poleg dovoljenih sredstev predlaga tudi druga sredstva izvršbe. Zato bi mu sodišče moralo te stroške priznati. Sodišče pa je tudi spregledalo, da je poleg predloga za opravo izvršbe z novim izvršilnim sredstvom tudi utesnil svoj zahtevek za dolžnikovo plačilo, česar pa ni mogel uveljavljati v prvem premičninskem predlogu, zato bi mu sodišče moralo priznati vsaj te stroške. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep razveljavi in izda dopolnilni sklep in odmerijo nadaljnji stroški upnice, ter da sodišče prizna upniku nadaljnje izvršilne stroške v višini 46.080,00 SIT.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno obrazložilo, da upniku ne gredo stroški za predlog, s katerim je predlagal, da se izvršba opravi z novim izvršilnim sredstvom. V razlogih sklepa je pravilno navedlo, da je sklep o izvršbi upnik sprejel 19.3.2004 in da se izvršba s prodajo premičnin sploh še ni začela, zato je sodišče zaključilo, da stroški za predlog za izvršbo z novim izvršilnim sredstvom niso utemeljeni. Po III. odst. 34. čl. ZIZ lahko sodišče do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oz. predmetov izvršbe, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih, oz. na mestu že dovoljenih sredstev in predmetov, z drugimi sredstvi oz. drugimi predmeti. Te pravice sodišče upniku ni kratilo, pač pa je v skladu z 38. čl. ZIZ, ki ureja stroške izvršilnega postopka odločilo, da ti stroški niso bili potrebni. V. odst. 38. čl. določa, da mora dolžnik upniku povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Kateri stroški so potrebni zakon ne pove, pač pa je to prepuščeno oceni sodišča, ki se mora ravnati po 154. in 155. čl. ZPP. 155. čl. ZPP pove, da o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Takšno presojo je sodišče storilo in upniku pravilno navedlo, da bi lahko takoj ob vložitvi predloga za izvršbo, predlagal izvršbo z obema izvršilnima sredstvoma, ne pa, da takšna izvršilna sredstva, ne da bi navedel okoliščine, niza eno za drugim in nato v vsaki vlogi priglaša stroške postopka. Ne le, da upnik priglaša neutemeljene stroške, pač pa tudi ustvarja dodatno delo sodiščem, kar pa je prav tako tudi v njegovo škodo, saj na tak način sam povzroči, da pride kasneje do poplačila. Zato je sodišče v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, določbe 38. čl. ZIZ in pritožba ni utemeljena.

Res pa je, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je upnik s to vlogo tudi skrčil izvršbo in predlagal izvršbo za plačilo glavnice v znesku 85.636,70 SIT. Glede na takšno glavnico, pa bi mu sodišče moralo priznati nagrado za skrčitev zahtevka v skladu z Odvetniško tarifo in sicer po tar. št. 27/7, ki določa nagrado za druge obrazložene vloge. Tako je upnik upravičen do 25 % točk od tar. št. 18, kar znese 50 točk za predlog za skrčitev, pripada pa mu tudi davek na dodano vrednost v višini 20 %, kar skupaj znese 6.600,00 SIT. Ni pa upravičen do ostalih stroškov, kot so poročila stranki, poizvedbe o zaposlitvi oz. žiro računu, pregled listin in konferenca s stranko, ter stroški izračuna obresti, saj ti stroški za tek izvršbe niso bili potrebni. V toliko je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in je bilo potrebno sklep sodišča spremeniti tako, da se pritožbi delno ugodi in da se mu priznajo stroški v višini 6.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve zahteve za te stroške. Od tega dela pa gredo tožniku tudi stroški za sestavo pritožbe (od vrednosti 6.600,00 SIT) in sicer glede na sporno vrednost 100 točk za sestavo pritožbe in 20 % DDV, kar skupno znese 13.200,00 SIT. Ostali priglašeni stroški pa niso utemeljeni, zato mu pritožbeno sodišče teh stroškov ni priznalo, saj so v nasprotju z določbo 38. čl. ZIZ in 154. čl. ZPP.