Jedro

10-letni otrok ni aktivno legitimrian za vložitev tožbe za predodelitev otroka.

Interesi osebe, ki zase zahteva skrb za otroka, in interesi otroka si nasprotujejo (kolizija interesov).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče delno ugodilo ugovoru toženke, o odločitvi o stikih, v tč. 4 izreka sklepa z dne 20. 4. 2005, razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču v ponovno odločanje.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

C. D. in mld. A. in A. C., ki naj bi ju zastopal oče, naveden kot zakoniti zastopnik, so vložili tožbo zoper I. C., mater mld. A. in A. ter bivšo ženo tožnika, s katero zahtevajo, da se obe deklici zaupata v varstvo in vzgojo očetu, materi pa se naloži plačevanje preživnine od 1. 2. 2005 v višini 20.000,00 SIT. Da ne bi nastala nenadomestljiva škoda, saj sta bili deklici v kriznem centru, so predlagali izdajo začasne odredbe o tem, da naj se mld. deklici začasno dodelita v varstvo in vzgojo očetu in da je do pravnomočne rešitve te zadeve dolžna tožena stranka plačevati za vsako po 20.000,00 SIT mesečne preživnine.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 3. 2005 delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in odločilo pod tč. 1, da se mld. A. in A. z dnem izdaje te odredbe začasno zaupata v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu, kateremu mora vsaka oseba ali organ oziroma institucija v roku 24 ur od prejema začasne odredbe izročiti obe hčerko, da se vsako osebo, ki ne bo spoštovala te odredbe kaznuje z denarno kaznijo, pod tč. 2, da je toženka dolžna do pravnomočne rešitve te pravdne od 18. 3. 2005 dalje plačevati za vsako deklico preživnino po 10.000,00 SIT, skupno 20.000,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod tč. 3, da je C. D. dolžan takoj zagotoviti strokovno psihološko obravnavo mld. A. in A., pod tč. 4 pa , da je C. D. kot oče mld. A. in A. dolžan omogočiti materi I. C. stike z hčerkama vsak peti dan v tednu od 15.30 do 19.00 ure in začasno brez navzočnosti J. A.. Pod tč. 6 je odločilo, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve.

Tožena stranka je zoper začasno odredbo pravočasno ugovarjala. Sodišču očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni citiralo določb ZIZ, ki jih je uporabilo. Že iz predloga za izdajo začasne odredbe ne izhaja utemeljenost za izdajo, saj nevarnost ni niti zatrjevana niti izkazana. Glede na poročilo centra je sodišče nelogično zaključilo, da je oče primeren, da prevzame skrb. Ne strinja se s tem, da je oče iz kriznega centra obe deklici odpeljal in ju obenem izpisal iz O. š. v V.. Ne strinja se tudi zoper tč. 2 izreka, kjer je določena preživnina in ne strinja se z odločitvijo, da lahko stiki potekajo na tak način, kot ga je določilo sodišče. Sodišču je izpovedala, ko je bila zaslišana kot stranka, da ima deljen delovni čas in da dela en teden dopoldne in en teden popoldne in sodišče tega dejstva ni upoštevalo. Kot je sodišče določilo stike, bi lahko stike izvrševala le vsakih 14 dni, kar pa je v interesu kvečjemu očeta, ne pa deklic in nje. Predlaga, da se ugovoru ugodi in izpodbijano začasno odredbo razveljavi ali da se ta vloga predloži Višjemu sodišču v C., ki ji naj ugodi in sklep razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen zavrne.

Sodišče je nato s sklepom ugovoru tožene stranke delno ugodilo in je sklep spremenilo tako, da je odločilo, da je do pravnomočne rešitve te pravdne tožena stranka dolžna plačevati za A. in A. od 18. 3. 2005 mesečno preživnino po 10.000,00 SIT do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec, glede stikov pa je odločilo, da je oče dolžan omogočiti materi stike, in sicer v tistem tednu, ko mati dela dopoldan ob ponedeljkih od 15.30 do 19.00 ure ter v istem tednu od petka od 15.30 ure do nedelje do 18.00 ure, pri čemer mora mati zagotoviti čim manj stikov med deklicama in svojim partnerjem J. A.. V preostalem delu pa je ugovor tožene stranke zavrnilo in sklep Okrajnega sodišča potrdilo.

Vse tri tožeče stranke so se zoper sklep pravočasno pritožile in izpodbijajo odločitev sodišča v delu, ko je določilo preživnino v višini 10.000,00 SIT za vsako deklico in v odločitvi o stikih, kjer sodišču očitajo, da so razlogi v nasprotju s samim seboj. Takšna odločitev ni v korist otrok in je tudi neizvedljiva. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in da se določi preživnina najmanj v višini 15.000,00 SIT za vsako in da se stiki določijo v petek popoldan do 18 ure in nato še v soboto od 11 do 18 ure in enako v nedeljo.

Tožnik se zoper tisti del sklepa, ko sodišče ni odločalo o celotnem preživninskem zahtevku ni pritožil niti ni predlagal izdaje dopolnilnega sklepa (ZPP čl. 325). Zato se zoper odločitev sodišča glede preživnine na 10.000,00 SIT ne more pritožiti, saj je postala začasna odredba v tem delu pravnomočna.

Pritožba tožnika je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da sta mld. A. in A. aktivno legitimirani za vložitev tožbe za predodelitev mladoletnih otrok. Nepravilno je uporabilo določbo 421. čl. ZPP, po kateri lahko izda senat na zahtevo bivšega zakonca ali organa, pristojnega za socialne zadeve novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in korist otroka. To pa pomeni, da otrok tega zahtevka nima, še posebno pa ne otrok, ki še ni dopolnil 15 let. 409. čl. ZPP določa, da mora sodišče otroku, ki je dopolnil 15 let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja. Otroka, ki še ni star 15 let oziroma za katerega sodišče presodi, da ni sposoben razumeti pomena in pravnih posledic svojih dejanj zastopa zakoniti zastopnik, vendar pa v primeru, kadar si interesi otroka in njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo, postavi sodišče otroku posebnega zastopnika. Otrok star 10 let torej ni aktivno legitimiran za vložitev takšne tožbe. Popolnoma napačno in v nasprotju z določbami ZZZDR in 409. čl. ZPP pa je sodišče tudi dopustilo, da je lahko oče v takšnem zahtevku zakoniti zastopnik mladoletnih deklic. V tem primeru gre za trostransko razmerje, eden od staršev toži drugega, otrok pa je tisti, ki mu zakon daje pravico do stikov z obema staršema. Sodišče je v teh postopkih dolžno ščititi le interese otrok, vendar ne tako, da je tista stranka, ki zase zahteva skrb za otroka obenem zakoniti zastopnik mld. otroka. Tu vsekakor gre za kolizijo interesov, na kar bi moralo biti sodišče pozorno in tega ne bi smelo dopustiti (seveda v primeru aktivne legitimacije!). Sicer pa imajo otroci od dopolnjenega 10 leta po 410. čl. ZPP le pravico, da izrazijo svoje mnenje, sodišče pa jih je dolžno, v kolikor presodi, da je sposoben razumeti pomen postopka in posledice na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Zato bo moralo sodišče v nadaljevanju postopka odločiti o aktivni legitimaciji mladoletnih tožnic.

Toženka se zoper sklep o odločitvi o ugovoru ni pritožila, zato je postal sklep glede na pritožbo tožnika pravnomočen v odločitvi o preživnini do zneska 10.000,00 SIT in o začasni dodelitvi mld. hčera očetu.

O stikih matere z deklicama je sodišče prve stopnje odločilo, da se ti stiki izvršujejo v tistem tednu, ko mati dela dopoldne ob ponedeljkih od 15.30 do 19.00 ure ter v istem tednu od petka od 15.30 do nedelje do 18.00 ure, pri čemer mora mati zagotoviti čim manj stikov med deklicama in svojem partnerjem J. A.. Pritožnik pravilno opozarja, da je obrazložitev sodišča v sklepu v nasprotju sama s seboj; sodišče nalaga toženki, da poskrbi za to, da deklici v času vikenda, ko bosta pri njej, ne bosta v stiku s partnerjem, po drugi strani pa v istem stavku navaja, da se sodišče zaveda, da toženka svojega partnerja ne more nagnati iz stanovanja. Določitev v izreku pa je tudi nedoločljiva in neizvedljiva, zaradi tega pa je bilo potrebno celotno odločitev o stikih razveljaviti (ZPP) čl. 339/II tč. 14).

Pri ponovnem odločanju o stikih bo moralo sodišče ob pravilni uporabi čl. 106 ZZZDR, ki določa, da so stiki predvsem pravica otrok, temeljito pretresti vse okoliščine. Otrokove koristi pa niso zgolj in vedno to, kar otrok trdi in izraža, še manj pa to, kar trdi drugi od staršev, ki hoče imeti otroka le zase. Sodišče je tisto, ki bo v korist deklic moralo preprečiti manipulacijo enega od staršev, ki ima, glede na to, da sta deklici že pri njemu, vse možnosti, da vpliva nanju, kar očitno, glede na podatke v spisu, tudi izvršuje. Sodišče je dolžno takšne manipulacije v korist otrok preprečiti. V razlogih sklepa, ko je sodišče obrazlagalo, zakaj meni, da mora mati deklice obvarovati pred svojim partnerjem, je navedlo, da se deklice materinega partnerja bojita in se z njim ne razumeta. Iz podatkov v spisu in tudi iz izjav deklic pa izhaja, da sta se upirali, češ da je partner prestrog. Tudi sodišče je v sklepu, s katerim je izdalo začasno odredbo v razlogih navajalo, da sta deklici navajali, da ju je strah partnerja, ki ju sicer ni tepel ali fizično kaznoval, da pa je zahteval preveč discipline in reda. Deklici sta nadaljevali in povedali, da jima je lepše pri očetu in babici, kjer se lahko igrata, hodita na sprehode ... . Igra in sprehodi so le ena stran vzgoje, druga, za življenje prav tako ali celo bolj nujna, pa je priučitev tudi reda in discipline. Seveda je za otroka to manj prijetno, še posebno pa se bo branil, če bo lahko izbiral in če bosta starša pri tem izkoriščala svojo premoč nad otrokom. To pa vsekakor ni korist otroka. Sodišče je pozabilo, kaj je center za socialno delo na začetku povedal tudi o tožniku kot staršu, kot tudi na dejstvo, da toženi vse kar se dogaja, razlaga deklicam, kar pa prav gotovo ni v njuno korist. Veliko strožje pa je sodišče nato ocenjevalo razmere matere in njenega partnerja, s tem pa ni enako obravnavalo obeh staršev. Sicer pa je glede tega zanimiva izjava deklice, ki je povedala, da sta se z materinim partnerjem sprva lepo razumeli, ko pa sta spoznali, da ga ima mamica rada, pa ga nista več imeli radi. Glede na vse dosedanje podatke v spisu in glede na to, da ni korist otroka le-to, kar izrazi otrok, bo moralo sodišče glede posebnega pogoja ponovno pretehtati oziroma obrazložiti svojo odločitev o stikih. Pri določitvi o stikih pa materi ne more dajati takšnega pogoja, za katerega že vnaprej ve in tudi napiše, da ni izvedljiv. Sodišče bi lahko odločilo o stikih na isti način, kot je odločilo, pri tem pa, v kolikor je štelo, da je materin partner škodljiv za deklici, aktivirati strokovne službe, ki bi ali občasno nadzorovale te stike ali pa opravile razgovor z otrokoma o tem, zakaj odklanjata materinega partnerja. Tudi to je del vzgoje in tudi otroci, pa čeprav v starosti 10 let, lahko sprejemajo drugačnost, vsekakor pa se je treba z njimi pogovoriti, ne pa jim zgolj verjeti.