Jedro

Šele ZPP-E je v spremenjenem 286. členu ZPP izrecno določil, da ureditev prekluzij velja tudi za uveljavljanje ugovorov pobota, da se dejstva, dokazi in ugovor zaradi pobota in zastaranja, navedeni ali uveljavljani v nasprotju z drugim do tretjim odstavkom tega člena, ne upoštevajo. Pred omenjeno novelo ZPP je bila ob odsotnosti posebne zakonske ureditve tako pravna teorija kot tudi sodna praksa zelo neenotna glede vprašanja, kako ravnati v primeru, ko tožena stranka ugovor pobota oziroma dejstva, na katerih le-ta temelji in dokaze, s katerimi navedena dejstva dokazuje, vloži oziroma navaja in predlaga v skladu z 286. in 286.a členom ZPP prepozno. Čeprav se je sicer večinska sodna praksa in tudi pravna teorija zavzemala za to, da je tudi v takem primeru potrebno o ugovoru pobota odločiti v izreku sodbe, pa je med različnimi rešitvami tega vprašanja tudi že v preteklosti zaznati nekaj sodnih odločb, v katerih so sodišča ravnala tako, kot je to sedaj urejeno z novelo ZPP-E in tako kot je to storilo v tem konkretnem primeru tudi sodišče prve stopnje, čeprav se v tej zadevi na prvi stopnji novela ZPP-E ne uporablja, t.j., da takšnega ugovora pobotanja sploh ni upoštevalo in o njem v izreku sodbe ni odločilo2.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke z dvema dopolnitvama pritožbe z dne 18. 12. 2020 in z dne 22. 1. 2021 se zavrne in se v izpodbijanih delih (tč. I. , III. in IV. izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti 1.023,89 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 93.300,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 12. 2016 dalje do plačila, pod točko II. izreka je v presežku za še zahtevanih 1.081,05 EUR in za zakonske zamudne obresti od glavnice 62.000,00 EUR od 25. 6. 2016 do 19. 12. 2016, od pogodbenih obresti v višini 718,26 EUR od 20. 12. 2016 dalje do plačila, od glavnice v višini 29.000,00 EUR od 11. 7. 2016 do 19. 12. 2016, od pogodbenih obresti v višini 335,92 EUR od 20. 12. 2016 dalje do plačila, od glavnice v višini 2.300,00 EUR od 4. 8. 2016 do 19. 12. 2016 in od pogodbenih obresti v višini 26,87 EUR od 20. 12. 2016 dalje do plačila, tožbeni zahtevek zavrnilo, pod točko III. izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 9.418,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila in pod točko IV. izreka toženi stranki še naložilo, da mora v roku 15 dni plačati sodno takso v znesku 1.627,00 EUR na transakcijski račun sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je v točkah I., III. in IV. izreka pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenih zahtevek zavrne v celoti, podredno pa, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka v pritožbi najprej izpostavlja neutemeljenost in zlonamernost očitkov tožeče stranke, da želi tožena stranka obravnavani postopek čimbolj zavleči, v nadaljevanju pa sodišču prve stopnje očita zmotnost njegove presoje v točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožena stranka „z navajanjem dejstev in dokazov v zvezi z uveljavljanjem ugovora pobota in posledično z uveljavljanjem ugovora pobota, prekludirana“. Pri tem tožena stranka poudarja, da je sodišče prve stopnje šele v izpodbijani sodbi (in ne torej na glavni obravnavi) pojasnilo, da oziroma zakaj v nadaljevanju navedenih zatrjevanih dejstev in dokazov ni upoštevalo. Tudi sicer pa je tožena stranka iz previdnosti že na naroku dne 22. 10. 2020 grajala zavrnitev dokaznih predlogov, ki so bili namenjeni ugotavljanju dejstev v zvezi s postavljenim procesnim pobotom, oziroma je tožena stranka v tej zvezi v skladu z 286.b členom ZPP uveljavljala procesno kršitev. Tožena stranka izpostavlja, da je v ponovljenem sojenju v procesni pobot vtoževani terjatvi tožeče stranke uveljavila odškodninsko terjatev do tožeče stranke za škodo, ki je nastala po zaključku glavne obravnave v prvem sojenju, to je po 28. 3. 2019. V ta namen je tožena stranka v pripravljalnih vlogah z dne 3. 9. 2020, 14. 9. 2020, 28. 9. 2020 in 15. 10. 2020 predstavila vsa dejstva in predložila vse dokaze, ki jasno potrjujejo, da je toženi stranki zaradi ravnanj tožeče stranke po dnevu 28. 3. 2019 nastala škoda. Gre torej za dejstvo (nastanek škode), ki je izvirno nastalo po zaključku prvega naroka, kakor tudi po zaključku glavne obravnave v prvem sojenju, zato tožena stranka meni, da iz očitno opravičenega razloga dejstva nastale škode za leti 2019 in 2020 ni mogla uveljavljati najkasneje na prvem naroku oziroma do zaključka glavne obravnave v prvem sojenju. Ta škoda pa za nekajkrat presega obravnavano vtoževano terjatev tožeče stranke, saj je v letih 2019 in 2020 toženi stranki nastala škoda v višini 614.072,94 EUR in v znesku 213.235,03 EUR. V nadaljevanju pritožbe se tožena stranka v zvezi z obstojem svoje odškodninske terjatve sklicuje na vse zgoraj navedene pripravljalne vloge z dne 3. 9. 2020, 14. 9. 2020, 28. 9. 2020 in 15. 10. 2020, v katerih je natančno navedla vsa pravno relevantna dejstva v zvezi z obstojem njene odškodninske terjatve ter glede pravočasnosti njenih navedb v tej zvezi, v nadaljevanju pritožbe pa jih v bistvenem še ponovi. Sodišču prve stopnje tožena stranka v zvezi z ugovorom pobota še očita, da se do njenih trditev in dokazov, ki se nanašajo na odškodninsko terjatev, ki jo je tožena stranka ugovarjala v pobot, ni opredelilo, da je zmotno pojasnilo, da bi v obravnavanem primeru tožena stranka z obravnavanimi trditvami in dokazi naj bila prekludirana. Pri tem je sodišče prve stopnje to stališče vzelo tudi ob upoštevanju določbe 2. odstavka 362. člena ZPP in zapisalo, da je tožena stranka res navedbe in dokaze podala pred prvim narokom za glavno obravnavo v ponovljenem sojenju, vendar je po mnenju tožene stranke zmotno zaključilo, da bi tožena stranka navedena dejstva in dokaze morala podati že prej, ker naj ne bi obstajal noben razlog, da tega ni mogla storiti prej oziroma bi naj tožena stranka že pred prvim narokom za glavno obravnavo v prvem sojenju, torej že v letu 2017 (verjetno pravilno v letu 2018), naj vedela za zatrjevane predpostavke glede odškodninske odgovornosti. Tožena stranka je mnenja, da je takšno stališče sodišča prve stopnje zmotno in nasprotuje tudi temeljnim določbam OZ o odškodninski odgovornosti oziroma nastanku odškodninske terjatve. Odškodninska terjatev brez škode namreč ne more nastati oziroma obstajati. V skladu s 165. členom OZ pa se odškodninska obveznost oziroma terjatev šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Za nastanek odškodninske terjatve je torej nujno potrebno, da nastane škoda. Dokler škoda ne nastane, seveda ni znana njena višina, odškodninska terjatev pa zato ne more niti nastati, niti zapasti, niti zastarati, zato ni mogoče, da bi nekdo odškodninsko terjatev uveljavljal pred nastankom škode. Po stališču sodišča prve stopnje pa bi tožena stranka odškodninsko terjatev morala uveljavljati še preden je škoda sploh nastala. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje pri tem očitno povsem zanemarilo, da je tožena stranka odškodninsko terjatev uveljavljala tudi v zvezi s škodo, ki je nastala v letih 2019 in 2020, kar je v svojih navedenih vlogah tudi pojasnila. Najmanj navedena škoda pa je nastala po zaključku glavne obravnave v prvem sojenju, zato v tistem trenutku škode za navedeni leti ni mogla uveljaviti. S svojim stališčem sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke tudi zmotno predpostavlja, da bi tožena stranka v tako dinamični dejavnosti, kot je gospodarska dejavnost, morala vračilo škode uveljavljati, še preden ta sploh nastane. Tožena stranka se sprašuje, kako si sodišče prve stopnje predstavlja, da bi tožena stranka zatrjevala nekaj, kar še sploh ni nastalo, kako bi se torej škoda lahko ugotavljala za vnaprej? Meni, da takšno izraženo stališče sodišča prve stopnje nasprotuje temeljnim določbam obligacijskega prava o odškodninski odgovornosti. Glede na takšno stališče sodišča prve stopnje, si tožena stranka tudi težko predstavlja primer, v katerem bi sploh bila upravičena v skladu z 2. odstavkom 362. člena ZPP navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, kolikor to ne sme storiti niti v zvezi z dejstvi, ki so objektivno gledano nastala šele po zaključku glavne obravnave v prvem sojenju. Nadalje tožena stranka še meni, da v tej zadevi tudi stališča VS RS v sodbi opr. št. II Ips 303/2015 z dne 18. 2. 2016 niso uporabljiva, saj VS RS ni obravnavalo primera navajanja dejstev, ki so nastala šele po zaključku glavne obravnave. Tožena stranka meni, da je glede na določbo 165. člena OZ v skladu z 2. odstavkom 362. člena ZPP ta nova dejstva in dokaze v tej zvezi pravilno navedla pred prvim narokom v prvem (verjetno pravilno v novem) sojenju oziroma je, glede na to, da škoda za leti 2019 in 2020 pojmovno ni mogla nastati do zaključka glavne obravnave v prvem sojenju, jasno, da tožena stranka brez svoje krivde tovrstne škode (vnaprej) ni mogla zatrjevati, še manj pa v tej zvezi predložiti kakršnihkoli dokazov, zato pa tudi ni mogla uveljavljati pobotnega ugovora. Meni, da je potrebno upoštevati tudi, da je bila sodba Okrožnega sodišča na Ptuju, opr. št. I Pg 87/2017 z dne 18. 9. 2019 o navideznosti posojila v višini 1.000.000,00 EUR, ki je bila podlaga za sprejem sklepa sodišča prve stopnje opr. št. St 835/2017 z dne 10. 11. 2020, izdana po zaključku glavne obravnavane v prvem sojenju, sodbo Višjega sodišča v Mariboru opre št. I Cpg 75/2020 z dne 17. 9. 2020, s katero je prej navedena sodba Okrožnega sodišča na Ptuju bila potrjena, pa je tožena stranka prejela šele dne 23. 10. 2020, torej po zaključku glavne obravnave v ponovljenem sojenju. Iz navedenih razlogov tožena stranka te sodbe tako brez svoje krivde ni mogla predložiti do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, zato dejstva v tej zvezi in samo sodbo v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP navaja šele v pritožbi oziroma jo prilaga pritožbi. Obenem pa tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da vpogleda v spis Okrožnega sodišča na Ptuju, in sicer v povratnico glede datuma vročitve navedene sodbe Višjega sodišča v Mariboru toženi stranki. Ker gre za nova dejstva in v tej zvezi predložene dokaze, ki jih vsekakor za leti 2019 in 2020 po naravi stvari prej ni bilo mogoče zatrjevati oziroma predložiti, je po mnenju tožene stranke stališče sodišča prve stopnje, da bi obravnava teh dejstev in dokazov oziroma pobotnega ugovora zavlekla obravnavo tega spora, neutemeljeno. V skladu s tretjim odstavkom 286. člena ZPP namreč stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Tudi v skladu s petim odstavkom 286.a člena ZPP pa se vloge in listine, posredovane na poziv sodišča po prvem ali drugem odstavku tega člena, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, in vloge, ki so predložene v nasprotju s prejšnjim odstavkom, upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Ker gre v tem primeru glede na navedeno za dejstva, ki jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla navesti, saj so nastala po zaključku glavne obravnave v prvem sojenju, alternativni razlog za dopustitev navedenih trditev tožene stranke („ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora“) sploh ne more priti v poštev, oziroma ta razlog ne rabi biti izpolnjen oziroma sodišče navedene trditve tožene stranke glede odškodninske odgovornosti tožeče stranke (to je najmanj za leti 2019 in 2020) mora obravnavati. Kolikor pa sodišče mora obravnavati dejstva in dokaze glede odškodninske odgovornosti tožeče stranke za leti 2019 in 2020, pa prav v ničemer obravnavanega postopka ne more zavleči tudi obravnava dejstev in dokazov glede odškodninske odgovornosti za leti 2017 in 2018. Tožena stranka meni, da je zaradi navedenega odločitev sodišča prve stopnje nezakonita, saj je s tem, ko je zavzelo stališče, da bi tožena stranka škodo morala zatrjevati in v pobot uveljavljati še pred njenim nastankom, zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP), posledično kršilo pravico tožene stranke do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje (340. člen ZPP). Da gre za povsem zmotno stališče in postopanje sodišča prve stopnje, po oceni tožene stranke potrjuje tudi dejstvo, da je Okrožno sodišče v Celju, torej sodišče prve stopnje, v postopku opr. št. St 835/2017 sledilo vsem zgoraj navedenim trditvam in dokazom tožene stranke ter ugotovitvam Okrožnega sodišča na Ptuju in Višjega sodišča v Mariboru glede ničnosti in fiktivnosti pogodb, predvsem pa trditvam tožene stranke o zlorabi postopka prisilne poravnave s strani tožeče stranke in navedenih dveh družb. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje dne 10. 11. 2020 izdalo priloženi sklep opr. št. St 835/2017, s katerim je predlog tožeče stranke in navedenih dveh pravnih oseb za začetek postopka prisilne poravnave nad toženo stranko zavrnilo, pri tem pa je na več mestih jasno poudarilo, da je tožeča stranka z navedenima družbama s tem, ko je vložila obravnavani predlog za začetek postopka prisilne poravnave, le-tega zlorabila z namenom oškodovanja tožene stranke pri ohranjanju njenega poslovanja, oziroma da so izigrale določbe ZFPPIPP. S trenutkom izdaje navedenega sklepa pa se je potrdilo, da je tožeča stranka z navedenima družbama s tem, ko je vložila navedeni predlog za začetek postopka prisilne poravnave, zlorabila postopek in torej ravnala protipravno. S tem pa je dokončno bil potrjen obstoj materialnopravnih predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke in navedenih družb. Po mnenju tožene stranke dejstvo očitne zlorabe postopka prisilne poravnave potrjuje tudi to, da je tožeča stranka skupaj z družbama .... in ... poleg (očitno neutemeljene in z gotovostjo v bodoče zavrnjene) pritožbe vložila tudi nedovoljen predlog z dne 26. 11. 2020 za izločitev sodnice. Tako sklep sodišča prve stopnje opr. št. St 835/2017 z dne 10. 11. 2020 kot tudi predlog tožeče stranke z dne 26. 11. 2020 sta bila izdana oziroma pripravljena po zaključku glavne obravnave v tej zadevi in ju je tožena stranka šele takrat tudi prejela, zato brez lastne krivde teh listin prej ni mogla predložiti in jih prilaga šele pritožbi. Sta pa navedena dokumenta po mnenju tožene stranke nadvse pomembna, saj potrjujeta obstoj protipravnega ravnanja tožeče stranke in dajeta toženi stranki podlago za uveljavitev oziroma povračilo navedene škode, ki je toženi stranki nastala zaradi navedenega predloga. Sodišče prve stopnje bi, če bi sledilo stališčem tožene stranke, že v trenutku izdaje izpodbijane sodbe, vsekakor pa v trenutku vložitve te pritožbe, imelo izkazano protipravnost in krivdo tožene stranke in navedenih dveh družb, medtem ko bi izvedenec v obravnavani zadevi prav tako brez dvoma že pripravljal izvedensko mnenje glede obstoja same škode ter vzročne zveze med z zlorabo vloženim predlogom tožeče stranke za začetek postopka prisilne poravnave in nastalo škodo. Vse navedene okoliščine po mnenju tožene stranke potrjujejo, da se zaradi vsebinske obravnave pobotnega ugovora tožene stranke obravnavani postopek ne bi v ničemer zavlekel oziroma se vsekakor ne bi zavlekel bolj, kot ga je z vlaganjem pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje zavlekla tožeča stranka. Tožena stranka sodišču prve stopnje ob tem še očita, da je pravočasne trditve in dokaze tožene stranke o obstoju njene odškodninske terjatve nezakonito odpravilo z navedbo, da bi pa naj tožena stranka še zmeraj imela možnost svoj odškodninski zahtevek uveljavljati v posebnem postopku. S tem, ko ni obravnavalo pobotnega ugovora, je poleg navedene očitne zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, toženo stranko postavilo v izrazito neugoden položaj, v katerem je ogrožena njena pravica do sodnega varstva in poplačila njene obravnavane terjatve. Tožena stranka bi namreč glede na stališče sodišča prve stopnje bila prisiljena svojo odškodninsko terjatev uveljaviti v drugem pravdnem postopku. Pravdni postopek pa ni sam sebi namen, ampak je usmerjen predvsem v uveljavitev tožbenega zahtevka oziroma sodbe, s katero je tožbenemu zahtevku ugodeno. Sodba pa se dokončno uveljavi v pravdnem postopku. Sodba sama zase namreč nima nobenega pomena, kolikor upnik nima možnosti, da sodbo uveljavi oziroma izvrši. V obravnavanem primeru se bo tožena stranka v posledici izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje zelo verjetno znašla v točno tem položaju, saj ima, kot izhaja iz priloženega izpisa spletne aplikacije ebonitete.si tožeča stranka s krajšimi prekinitvami že od leta 2013 dalje, dejansko neprekinjeno pa od 18. 4. 2018 dalje, blokirane transakcijske račune. Nahaja se v zelo slabem premoženjskem stanju in je edina realna možnost, da tožena stranka pride do poplačila svoje obravnavane odškodninske terjatve, ravno ta, da sodišče prve stopnje odloči o terjatvi v okviru postavljenega procesnega pobota. Ob vseh nedvoumno dokazanih zlorabah tožeče stranke oziroma I. R. je sodišče prve stopnje toženo stranko postavilo v položaj, ko bi tožena stranka morala tožeči stranki zavedajoč se, da nekajkrat višjega zneska odškodnine od tožeče stranke ne bo mogla izterjati, le-tej plačati določen denarni znesek. Za nastanek obravnavane škode, ki je glede let 2019 in 2020 nedvomno nastala po zaključku glavne obravnave v prvem sojenju, po njenem mnenju ni kriva oziroma odgovorna tožena stranka, ampak tožeča stranka z navedenima družbama, zato ima pravico, da odškodninsko terjatev iz naslova tako nastale škode uveljavlja v procesni pobot, ter pravico, da sodišče prve stopnje o tej njeni terjatvi tudi vsebinsko odloči. Navsezadnje procesni pobot kot tak predstavlja (izključno) obrambno sredstvo zoper tožbo, tožena stranka pa je procesni pobot glede na trenutek nastanka škode in ostale navedene okoliščine po lastnem mnenju podala pravočasno. Sodišču prve stopnje obenem tožena stranka še očita, da ji je s tem, ko o njenem pobotnem ugovoru ni odločalo, kršilo tudi pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi pavšalnost zaključka v prvem odstavku na 20. strani izpodbijane sodbe, da podani pobotni ugovor naj ne bi bil zadosti konkretiziran, da bi ga sodišče prve stopnje lahko obravnavalo. Tožena stranka meni, da je glede na pritožbene navedbe in ob upoštevanju navedenih pripravljalnih vlog tožene stranke jasno, da je takšna ugotovitev sodišča prve stopnja povsem zmotna, saj so bile trditve tožene stranke o obstoju obravnavane odškodninske terjatve in njen procesni pobotni ugovor konkretne in sklepčne. Sodišču prve stopnje ob tem še očita, da je njegova obrazložitev v tem delu popolnoma neobrazložena, saj niti z besedo v postopku nikoli ni omenilo ali kakorkoli izpostavilo, katerega dela trditev, ki so potrebni za sklepčnost obravnavanega pobotnega ugovora, tožena stranka naj ne bi podala, oziroma v katerem delu njene trditve naj ne bi bile zadosti konkretizirane. Tudi tovrstni ugovori tožeče stranke so bili povsem pavšalni. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke v tem delu očitno sledilo neutemeljenemu in prav tako povsem tovrstnemu (prav tako pavšalnemu) ugovoru tožeče stranke. Če si stranka še lahko privošči, da podaja pavšalne trditve, pa to ne sme veljati za ugotovitve sodišča prve stopnje. Slednje bi zato moralo po mnenju tožene stranke, če bi obravnavane trditve tožene stranke res bile nezadostno konkretizirane, z vidika materialno-procesnega vodstva konkretno pojasniti, v čem obravnavane trditve tožene stranke naj ne bi bile dovolj konkretne ter toženo stranko pozvati, da svoje trditve v določenem delu ustrezno konkretizira. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo. Kaže pa tovrstna pavšalna ugotovitev sodišča prve stopnje po mnenju tožene stranke na to, da tudi samo ni prepričano o pravilnosti svoje ugotovitve glede prepoznega navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Eno je namreč, da sodišče pobotni ugovor ne obravnava iz razloga, ker bi ta naj bil prepozen, drugo pa je, ko sodišče pobotnega ugovora ne obravnava, ker ta naj ne bi bil dovolj konkreten oziroma sklepčen. Dejstvo, da je podan en izmed navedenih razlogov, ne predpostavlja samo po sebi, da je podan tudi drugi razlog, zato je po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru želelo svojo (očitno zmotno) odločitev pokriti tudi z vidika domnevne nezadostne konkretiziranosti obravnavane odškodninske terjatve oziroma pobotnega ugovora, pri tem pa v ničemer ni pojasnilo, zakaj bi temu naj bilo tako, zato je v tem delu podana kršitev po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ob tem še dodaja, da je kontradiktoren navedeni (očitno zmotni) ugotovitvi o domnevni nezadostni konkretiziranosti pobotnega ugovora že omenjeni predlog sodišča prve stopnje toženi stranki, da lahko slednja svoj odškodninski zahtevek še zmeraj uveljavljala v posebnem postopku. Tožena stranka se sprašuje, zakaj bi sodišče prve stopnje ob domnevni nezadostni konkretiziranosti pobotnega ugovora toženi stranki med vrsticami predlagalo, da naj tožbeni zahtevek uveljavlja v posebnem postopku? Po mnenju tožene stranke gre pri tem še za en znak, ki nakazuje, da sodišče prve stopnje obravnavanega pobotnega ugovora enostavno ni želelo obravnavati oziroma da v obravnavanem primeru ne gre za to, da za obravnavo obravnavanega pobotnega ugovora naj ne bi obstajali procesna in materialnopravna podlaga. Ob zaključku pritožbe tožena stranka še izpostavlja, da je tožbenemu zahtevku med drugim ugovarjala tudi glede na določbo 2. odstavka 87. člena OZ, saj meni, da je glede na vse navedene okoliščine jasno, da je tožeča stranka v obravnavani zadevi bila nepoštena stranka. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da se do tega njenega ugovora v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo, zato mu očita tudi kršitev njene pravice do izjave (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

3. Tožena stranka je pravočasno vložila še dopolnitev svoje pritožbe z dne 18. 12. 2020, s katero je predložila še dokaze, na katere se je sklicevala že v pritožbi, pa jih le-tej ni priložila, ter dopolnitev pritožbe z dne 22. 1. 2021, v kateri je še navajala, da je bil dne 21. 1. 2021 na Ajpesu v okviru eObjav v zvezi z obravnavanim postopkom odločanja o predlogu tožeče stranke ter družb ... in ... za začetek postopka upniške prisilne poravnave, ki se je pred Okrožnim v Celju vodil pod opr. št. St 835/2017, objavljen priložen sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cst 453/2020 z dne 13. 1. 2021, s katerim je bila v celoti zavrnjena pritožba navedenih predlagateljev zoper že v pritožbi omenjen sklep Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 835/2017 z dne 10. 11. 2020, s katerim je bil zavrnjen predlog predlagateljev za začetek postopka prisilne poravnave. Kot bistveni del navedenega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani pa izpostavlja 18. do 21. točko obrazložitve sklepa, v katerem se je vsebinsko opredelilo do očitka tožene stranke (tam kot dolžnika) o zlorabi postopka upniške prisilne poravnave s strani navedenih predlagateljev (med drugim tožeče stranke) in zaključilo, da je bil očitek, da gre v predmetni zadevi za zlorabo upniške prisilne poravnave, utemeljen. Tožena stranka še meni, da so se s tem zgolj dobra dva meseca po zaključku glavne obravnave v obravnavani zadevi v celoti potrdile njene trditve o zlorabi postopka upniške prisilne poravnave s strani tožeče stranke in navedenih družb in da je s tem zloraba in protipravnost ravnanja tožeče stranke pravnomočno izkazana, saj ta sklep Višjega sodišča v Ljubljani učinkuje tudi v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko ter ga je mogoče in dovoljeno uporabiti tudi v obravnavanem pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje bi tako po mnenju tožene stranke v tem trenutku, če glavne obravnave v ponovnem postopku ne bi zaključilo (kot je sicer storilo in s tem kršilo določbe pravdnega postopka), bilo dolžno zgolj še določiti oziroma imenovati izvedenca ekonomske stroke, ki bi potrdil trditve tožene stranke o višini nastale škode in obstoju vzročne zveze med zlorabo in nastalo škodo. Ker je zaradi navedene zlorabe toženi stranki v obdobju po zaključku sojenja v prvem postopku nastala škoda, ki je tožena stranka pojmovno ni mogla uveljaviti v prvem sojenju, je tožena stranka glede na vsebino sklepa Višjega sodišča v Ljubljani še toliko bolj prepričana, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni obravnavalo pobotnega ugovora tožene stranke, očitno kršilo določbe pravdnega postopka oziroma pravico tožene stranke do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj 2. odstavek 362. člena ZPP določa: „Na prvem naroku nove glavne obravnave smejo navajati stranke tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti.“ Tožena stranka je že obširno pojasnila, da je ravnala v skladu z navedeno določbo in zakaj brez svoje krivde v prvem sojenju (oziroma do zaključka glavne obravnave v prvem sojenju) ni mogla navesti dejstev oziroma predložiti dokazov v zvezi s škodo, ki ji je zaradi (sedaj že pravnomočno) izkazane zlorabe tožeče stranke nastala v letih 2019 in 2020. Namreč zato, ker škoda iz let 2019 in 2020 v trenutku trajanja in zaključka prvega postopka še sploh ni mogla nastati, saj je prvi postopek še pred nastankom te škode bil zaključen. Stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede domnevne prekluzije trditev in dokazov tožene stranke v zvezi z obravnavanim pobotnim ugovorom pa je zaradi navedenega po mnenju tožene stranke zmotno. Sodišču prve stopnje pa ob tem še očita, da s svojim postopanjem zanemarja, da je zaradi zlorabe in poskusov zavlačevanj s strani tožeče stranke toženi stranki več let nastajala škoda, po drugi strani pa v nasprotju z določbami pravdnega postopka ne dovoli, da se vsebinsko obravnava pravočasen pobotni ugovor tožene stranke, ker bi se naj s tem postopek zavlekel. Zanemari pa tudi, da se je zaradi s strani tožeče stranke vložene očitno neutemeljene pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje obravnavani pravdni postopek zavlekel za pol leta. Vse navedeno po mnenju tožene stranke kaže na nezakonito postopanje sodišče prve stopnje in s tega vidika tudi na izrazito neenako obravnavo pravdnih strank, oziroma obravnavo, ki je iz že v pritožbi predstavljenih razlogov v izrazito korist tožeči stranki, oziroma v izrazito škodo toženi stranki.

4. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke z vsemi dopolnitvami odgovorila, v odgovoru se zavzema za njihovo zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožene stranke z dopolnitvami ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. V tej pravdni zadevi, ki se je začela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru tožene stranke zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljevala v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je tožeča stranka kot posojilodajalec od tožene stranke kot posojilojemalke zahtevala vračilo danega posojila. Trdila je, da je s toženo stranko sklenila več posojilnih pogodb o kratkoročnih posojilih in sicer pogodbo o kratkoročnem posojilu št ... z dne 24. 6. 2015 za znesek 62.000,00 EUR z dogovorjenimi pogodbenimi obrestmi v višini 1,161%, ki je zapadel v plačilo dne 25. 6. 2016, pogodbo o kratkoročnem posojilu št... z dne 10. 7. 2015 za znesek 29.000,00 EUR z dogovorjenimi pogodbenimi obrestmi v višini 1,164%, ki je zapadel v plačilo dne 11. 7. 2016 in pogodbo o kratkoročnem posojilu št. ... z dne 3. 8. 2015 za znesek 2.300,00 EUR z dogovorjenimi pogodbenimi obrestmi v višini 1,166%, ki je zapadel v plačilo dne 4. 8. 2016. Trdila je še, da je sama svoje obveznosti po sklenjenih posojilnih pogodbah v celoti izpolnila, saj je zneske po posameznih posojilnih pogodbah nakazala toženi stranki, tožena stranka pa terjatev po posojilnih pogodbah, ki so že zapadle v plačilo, ni poravnala, niti delno, zato od nje tožeča stranka zahteva poleg zapadlih zneskov glavnic v skupni višini 93.300,00 EUR, tudi dogovorjene pogodbene obresti v višini, dogovorjeni s pogodbami do nastopa zamude s plačilom, od nastopa zamude s plačilom dalje pa od vsakega posameznega zneska glavnice in od pogodbenih obresti od glavnice zahteva še plačilo zakonskih zamudnih obresti. Glede na ugovore tožene stranke o ničnosti sklenjenih pogodb, pa je tožeča stranka za primer, da bi sodišče ugotovilo njihovo ničnost, uveljavljala še kondikcijski zahtevek in zahtevala vračilo navedenih zneskov na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi enkrat že odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke in sicer s sodbo z dne 28. 3. 2019, ki pa je bila s sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 368/2019 z dne 15. 1. 2020 v izpodbijanih točkah I., III. in IV. izreka razveljavljena.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem1 postopku v novem sojenju ugotovilo in zaključilo, da obravnavane posojilne pogodbe niso bile sklenjene veljavno, saj niso bile sklenjene v skladu z določilom 4. odstavka 38.a člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) in so posledično skladno z 9. odstavkom 38.a člena ZGD-1 nične, na njihovi podlagi pa tožeča stranka od tožene stranke ne more zahtevati nobenega plačila, saj je posledica nične pogodbe, da izpolnitveni zahtevki ne nastanejo (točka 46. obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker je ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je bila vsebina pogodbenih obveznosti iz obravnavanih treh posojilnih pogodb s strani tožeče stranke že izpolnjena (da je tožeča stranka kot posojilodajalka zneske po posameznih obravnavanih pogodbah v višini kot je to zahtevano, nakazala na transakcijski račun tožene stranke oziroma jih posodila, tožena stranka pa je te zneske prejela) ter da je neprerekano dejstvo, da tožena stranka tožeči stranki prejetih zneskov ni vrnila, je v nadaljevanju še zaključilo, da je kot posledica ničnosti teh pogodb nastala obveznost tožene stranke vrniti na podlagi teh ničnih pogodb prejete zneske. Ob tem je še zaključilo, da v tem konkretnem primeru ni podana zatrjevana nepoštenost tožeče stranke, saj je zaključilo, da je ničnost v tem konkretnem primeru v sferi obeh pravdnih strank, ki sta sodelovali pri ničnih poslih, tožena stranka pa je na tej podlagi tudi prejela zneske, ki jih zato tožeča stranka upravičeno zahteva nazaj. Sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam tožene stranke, da bi naj sredstva dejansko prejel I. R. (ki je pri sklepanju obravnavanih ničnih pogodb zastopal obe pravdni stranki) oziroma njegove družbe, saj te navedbe tožene stranke niso bile niti dovolj konkretizirane, niti izkazane, tudi sicer pa je dokazni postopek pokazal, da je bila sklenitev ničnih pogodb za toženo stranko celo koristna. Za prepozne pa je štelo navedbe tožene stranke glede namena posojilnih pogodb v smislu, da bi naj I. R. s preslepitvijo lastnikov pridobil poslovni delež v toženi stranki, pri čemer je lastnikom zamolčal krožno posojilo, medtem ko je tožena stranka v skladu z njegovimi navodili družbam v lasti I. R. posodila ter zagotovila storitve in blago v bistveno višjem znesku, tudi sicer pa je v nadaljevanju svoje obrazložitve še zaključilo, da so te sicer prepozne navedbe tožene stranke tudi preširoke v smislu, da bi se dalo iz njih karkoli konkretno sklepati na zatrjevano nepoštenost I. R. oziroma tožeče stranke v okviru obravnavanih posojilnih pogodb, upoštevajoč pri tem, da so zaslišane priče ravno nasprotno povedale, da je tožena stranka sredstva iz posojilnih pogodb potrebovala. Tudi navedbe tožene stranke, da bi bilo nepravično, da bi tožena stranka karkoli morala plačati, ker sama naj ne bi prejela plačil v drugih sodnih postopkih, pa je sodišče prve stopnje označilo za preširoke v smislu, da presegajo namen obravnave v konkretnem primeru (točka 53. obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede vloženega procesnega ugovora pobotanja tožene stranke, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je z navajanjem dejstev in dokazov v zvezi z uveljavljenim ugovorom pobota (šele po prvem naroku za glavno obravnavo oziroma jih ni ponudila pravočasno, takoj ko je zanje izvedela) in posledično z uveljavljanjem ugovora pobota prekludirana, zato vseh teh njenih trditev in predloženih dokazov v zvezi s tem, posledično pa tudi ugovora pobota, skladno z določilom 6. odstavka 286. člena ZPP, ni upoštevalo.

9. Sodišče prve stopnje je pri odločanju izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila 569. ter nadaljnjih členov OZ o posojilni pogodbi ter določila 87. člena OZ o posledicah ničnosti in 190. člena OZ o neupravičeni obogatitvi, glede na ugovore tožene stranke pa tudi določila 38. a člena ZGD-1 o odpravi nasprotja interesov in ničnosti sklenjenih pravnih poslov zaradi nasprotja interesov.

O pritožbi glede ugovora pobota:

10. Sodišče prve stopnje ugovora pobota tožene stranke v tej zadevi v skladu s 6. odstavkom 286. člena ZPP ni upoštevalo in o njem v izreku izpodbijane sodbe sploh ni odločilo iz razloga, ker je štelo, da je tožena stranka dejstva, s katerimi ga je utemeljevala in dokaze, s katerimi je ta dejstva dokazovala, navajala oziroma predlagala prepozno, po prvem naroku za glavno obravnavo v tej zadevi oziroma ne takoj, ko je zanje izvedela (točka 25. obrazložitve izpodbijane sodbe), saj bi lahko in morala trditveno in dokazno podlago glede predpostavk odškodninske odgovornosti tožeče stranke podati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo glede na to, da že iz navedb tožene stranke same izhaja, da je zanje vedela že pred prvim narokom za glavno obravnavo v prvem sojenju, znan ji ni bil le celoten obseg škode, ki ji je zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja tožeče stranke nastajala tudi še po prvem naroku za glavno obravnavo, po zaključku glavne obravnave v prvem sojenju in ji še vedno nastaja.

11. Neutemeljen je očitek tožene stranke, da ji je sodišče prve stopnje s tem, ko o ugovoru pobota ni odločilo v izreku sodbe, kršilo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in s tem posledično zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Čeprav je ugovor pobotanja res obrambno sredstvo zoper tožbo, pa zaradi tega, ker sodišče prve stopnje o njem ni odločilo v izreku sodbe, tožena stranka ni ostala brez ustreznega sodnega varstva, saj ima, kot ji je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v točki 25. obrazložitve, še vedno možnost svojo terjatev, ki jo je želela uveljavljati v pobot, zoper tožečo stranko uveljavljati v samostojni pravdi. Vprašanje prekluzij v zvezi z vloženim ugovorom pobotanja pred novelo ZPP-E zakonsko ni bilo posebej urejeno. Šele ZPP-E je namreč v spremenjenem 286. členu ZPP izrecno določil, da ureditev prekluzij velja tudi za uveljavljanje ugovorov pobota, v spremenjenem 4. odstavku tega zakonskega določila pa je še določil, da se dejstva, dokazi in ugovor zaradi pobota in zastaranja, navedeni ali uveljavljani v nasprotju z drugim do tretjim odstavkom tega člena, ne upoštevajo. Pred omenjeno novelo ZPP je bila ob odsotnosti posebne zakonske ureditve tako pravna teorija kot tudi sodna praksa zelo neenotna glede vprašanja, kako ravnati v primeru, ko tožena stranka ugovor pobota oziroma dejstva, na katerih le-ta temelji in dokaze, s katerimi navedena dejstva dokazuje, vloži oziroma navaja in predlaga v skladu z 286. in 286.a členom ZPP prepozno. Čeprav se je sicer večinska sodna praksa in tudi pravna teorija zavzemala za to, da je tudi v takem primeru potrebno o ugovoru pobota odločiti v izreku sodbe in sicer na način, da se ugotovi neobstoj v pobot ugovarjane terjatve, saj je takšen ugovor dejansko nesklepčen, pa je med različnimi rešitvami tega vprašanja tudi že v preteklosti zaznati nekaj sodnih odločb, v katerih so sodišča ravnala tako, kot je to sedaj urejeno z novelo ZPP-E in tako kot je to storilo v tem konkretnem primeru tudi sodišče prve stopnje, čeprav se v tej zadevi na prvi stopnji novela ZPP-E ne uporablja, t.j., da takšnega ugovora pobotanja sploh ni upoštevalo in o njem v izreku sodbe ni odločilo2. Tudi sicer pa je za toženo stranko takšna odločitev sodišča prve stopnje ugodnejša. V tem konkretnem primeru, ko je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je tožena stranka ugovor pobotanja uveljavljala prepozno oziroma da je prepozno navajala dejstva in predlagala dokaze v zvezi z uveljavljenim ugovorom pobotanja, bi bil namreč položaj tožene stranke, če bi o njenem ugovoru pobotanja sodišče prve stopnje odločilo v izreku, slabši kot je sedaj, ko ga ni upoštevalo in o njem v izreku sodbe ni odločilo, saj bi moralo ugotoviti neobstoj v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke. To pa bi pomenilo, da bi bilo, če bi bila takšna odločitev sodišča prve stopnje potrjena, o njeni terjatvi že pravnomočno odločeno in je tožena stranka zoper tožečo stranko ne bi mogla več uspešno uveljavljati v drugi oziroma samostojni pravdi. Tudi zaradi navedenega se očitki o procesni kršitvi in kršitvi ustavne pravice do sodnega varstva v tem konkretnem primeru izkažejo za neutemeljene.

12. Tožena stranka že sama v pritožbi navaja, da je bil sklep Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 835/2017 z dne 10. 11. 2020 izdan po zaključku glavne obravnave v tej zadevi. Enako velja tudi za predlog za izločitev sodnice, prav tako vložen v postopku prisilne poravnave dne 26. 11. 2020, pa tudi za sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cst 453/2020 z dne 13. 1. 2021, na vsebino katerega se sklicuje v dopolnitvi pritožbe z dne 22. 1. 2021 in s katerim je bil potrjen sklep Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 835/2017 z dne 10. 11. 2020. 13. V pritožbi in dopolnitvi pritožbe tako navedena nova dejstva in novi dokazi ne predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP dopustnih pritožbenih novot, ki bi bile upoštevne na pritožbeni stopnji. Sodišče namreč o sporu med pravdnima strankama odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Zato dopustne pritožbene novote lahko predstavljajo le tista dejstva, ki so v tem času že obstajala, pa jih stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, ne pa dejstva, ki so nastala šele kasneje. Kasneje nastalih dejstev učinek pravnomočnosti ne more zajemati. Zato ob navedenem že iz tega razloga v pritožbi navedenih novih dejstev, navedenih kot ius novorum in dokazov, ki ta dejstva dokazujejo in za katere sama tožena stranka pove, da so nastali že po izdaji sodbe, pritožbeno sodišče ne more upoštevati kot dopustnih pritožbenih novot. 14. Neutemeljeni pa so obširni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje z zaključkom v točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožena stranka dejstva, s katerimi je utemeljevala ugovor pobotanja in dokaze, s katerimi je ta dejstva dokazovala, navajala oziroma predlagala prepozno, po prvem naroku za glavno obravnavo v tej zadevi oziroma ne takoj, ko je zanje izvedela, zaradi česar njenega ugovora pobota ni upoštevalo, kršilo določila 286., 286.a in 362. člena ZPP in posledično zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi, da je s svojimi razlogi za to svojo odločitev zmotno uporabilo materialno pravo, ki ga predstavlja določilo 165. člena OZ o nastanku škode. Ta svoj očitek tožena stranka utemeljuje s povzemanjem in dopolnjevanjem svojih predhodnih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje glede obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti tožeče stranke in posledičnem obstoju odškodninske terjatve tožene stranke v razmerju do tožeče stranke, ki jo uveljavlja v pobot, s poudarkom na tistih navedbah, s katerimi utemeljuje svoje stališče, da je njen ugovor pobota pravočasen iz razloga, ker ji je premoženjska škoda nastajala tudi še v času po prvem naroku za glavno obravnavo v prvem sojenju, po zaključku glavne obravnave v prvem sojenju, nastaja pa ji še vedno. Meni namreč, da odškodninske terjatve, ki jo ima do tožeče stranke, ni mogla uveljavljati še pred nastankom škode, da je njen ugovor pobotanja pravočasen iz razloga, ker ji, čeprav ji je takrat škoda že nasta(ja)la, v času izvedbe prvega naroka za glavno obravnavo celoten obseg škode še ni bil znan, da ji ni bil znan vsaj v delu, ki se nanaša na škodo, ki ji je nastala v letih 2019 in 2020 in da vsaj za ti dve leti brez svoje krivde ugovora pobota ni mogla vložiti in ni mogla navajati dejstev, s katerimi utemeljuje ta svoj ugovor, najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo v prvem sojenju. Takšno stališče tožene stranke pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 165. člena OZ, pravno zmotno. Zatrjevana terjatev tožene stranke po svoji naravi dejansko predstavlja terjatev za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode. O vprašanju (trenutka) nastanka tovrstne škode in z njo povezane pravočasnosti njenega uveljavljanja je bilo tako v pravni teoriji kot tudi v sodni praksi v preteklosti že veliko povedanega, predvsem v zvezi z vloženimi ugovori zastaranja. Sodna praksa je v zvezi s tem vprašanjem oblikovala sedaj že dokaj ustaljeno in enotno stališče, po katerem samo pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pretrga zastaranje za naslednje istovrstne bodoče terjatve, zastaranje za povrnitev celotne bodoče škode začne torej teči tedaj, ko zapade prva tovrstna terjatev3. Pritožbeno sodišče meni, da je takšno razlago nastanka škode in pravočasnosti njenega uveljavljanja, ko gre za sukcesivno nastajajočo premoženjsko škodo, potrebno uporabiti tudi pri presoji pravočasnosti vloženega ugovora pobota oziroma navajanja dejstev, s katerimi se ta utemeljuje, zato v tem primeru soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil ugovor pobota vložen prepozno oziroma, da so bila dejstva, s katerimi ga utemeljuje, navedena prepozno ter dokazi za ugotovitev teh dejstev predlagani prepozno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka lahko oziroma bi morala svoj ugovor pobota vložiti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 6. 11. 2018, saj so ji bile glede na njene navedbe že takrat znane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, tudi nastanek škode, kot ena izmed štirih predpostavk odškodninske odgovornosti, glede na to, da je tožena stranka sama navajala, da ji je škoda zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja tožeče stranke, t.j. neutemeljene oziroma nezakonite vložitve predloga za prisilno poravnavo nad toženo stranko v letu 2017, nastajala tudi že v letih 2017 in 2018, torej pred prvim narokom za glavno obravnavo v prvem sojenju. Toženi stranki takrat še ni bil (in ji tudi še danes ni) znan le celoten obseg, celotna višina nastale premoženjske škode. To pa še ne pomeni, da ji škoda takrat v smislu 165. člena OZ še ni nastala.

15. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi obravnavanje takšnega nepravočasnega ugovora pobota tožene stranke tudi bistveno in nesorazmerno zavleklo reševanje te zadeve. Že sama tožena stranka v pritožbi in njeni dopolnitvi priznava, da bi bilo v tej zadevi potrebno najmanj določiti vsaj izvedenca ustrezne finančne stroke, ki bi lahko potrdil vzročno zvezo med zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožeče stranke in nastalo škodo ter ocenil obseg že nastale premoženjske škode, kar pa bi glede na kompleksnost zatrjevane škode, način izvedbe tega dokaza in potreben čas trajanja njegove izvedbe tudi po prepričanju pritožbenega sodišča predstavljalo bistveno podaljšanje postopka.

16. Ker je sodišče prve stopnje upoštevaje določila 286., 286.a in 362. člena ZPP torej pravilno zaključilo, da je tožena stranka ugovor pobota vložila prepozno oziroma, da je prepozno navajala dejstva in predlagala dokaze glede obstoja svoje odškodninske terjatve, ki jo je uveljavljala v pobot ter posledično pravilno ugovora pobota tožene stranke ni upoštevalo in ga ni vsebinsko obravnavalo, so neutemeljeni očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se do njenih trditev in dokazov, ki se nanašajo na odškodninsko terjatev, ki jo je tožena stranka ugovarjala v pobot, ni opredelilo, neenako obravnavalo pravdni stranki in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi očitki, da je zaradi navedenega ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Za odločitev o pritožbi pa so iz istega razloga (ker je bil ugovor pobota vložen oziroma dejstva, s katerimi ga utemeljuje, navedena prepozno) pravno povsem nepomembne in neutemeljene tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka z zatrjevanjem obstoja absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi neobravnavanja pobotnega ugovora in pavšalnosti obrazložitve sodišča prve stopnje v tem delu izpodbija nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje v točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe o nekonkretiziranosti podanega pobotnega ugovora, ki ga je sodišče prve stopnje navedlo zgolj kot dodaten razlog za neupoštevanje pobotnega ugovora tožene stranke, zato se do teh pritožbenih navedb kot pravno nepomembnih za odločitev o pritožbi pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

17. Podobno velja tudi za obširne pritožbene navedbe tožene stranke, v katerih povzema dosedanje navedbe, s katerimi utemeljuje obstoj svoje odškodninske terjatve zoper tožečo stranko, obstoj vseh predpostavk obstoja odškodninske odgovornosti tožeče stranke in jih še dopolnjuje, tudi s predložitvijo novih dokazov, saj so za odločitev o pritožbi glede na to, da do vsebinskega odločanja o ugovoru pobota zaradi njegove nepravočasnosti sploh ni prišlo, pravno nepomembne.

O pritožbi glede odločitve o tožbenem zahtevku:

18. Sodišče prve stopnje se je v točkah 52. in 53. obrazložitve izpodbijane sodbe konkretno in obrazloženo opredelilo tudi do navedb tožene stranke o nepoštenosti tožeče stranke in presojalo tudi izpolnjenost pogojev za odstop od načela vrnitve v prejšnje stanje, ki spremlja ugotovitev ničnosti po 2. odstavku 87. člena OZ, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke, da se do tega njenega ugovora sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo. Posledično pa tudi ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

19. Pritožbeno pa niso konkretizirano izpodbijane ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje v točki 53. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih upoštevaje določilo 2. odstavka 87. člena OZ kot materialno pravno pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče, da v tem konkretnem primeru ni podana zatrjevana nepoštenost tožeče stranke, da je ničnost v tem konkretnem primeru v sferi obeh pravdnih strank, ki sta sodelovali pri ničnih poslih, tožena stranka pa je na tej podlagi tudi prejela zneske, da je bila sklenitev ničnih pogodb za toženo stranko celo koristna, da ni slediti nekonkretiziranim in neizkazanim trditvam tožene stranke, da bi naj sredstva dejansko prejel I. R. (ki je pri sklepanju obravnavanih ničnih pogodb zastopal obe pravdni stranki) oziroma njegove družbe, ter da so prepozne navedbe tožene stranke glede namena posojilnih pogodb v smislu, da bi naj I. R. s preslepitvijo lastnikov pridobil poslovni delež v toženi stranki, pri čemer je lastnikom zamolčal krožno posojilo, medtem ko je tožena stranka v skladu z njegovimi navodili družbam v lasti I. R. posodila ter zagotovila storitve in blago v bistveno višjem znesku, ki so sicer tudi preširoke v smislu, da bi se dalo iz njih karkoli konkretno sklepati na zatrjevano nepoštenost I. R. oziroma tožeče stranke v okviru obravnavanih posojilnih pogodb, upoštevajoč pri tem, da so zaslišane priče ravno nasprotno povedale, da je tožena stranka sredstva iz posojilnih pogodb potrebovala. Tudi navedbe tožene stranke, da bi bilo nepravično, da bi tožena stranka karkoli morala plačati, ker sama naj ne bi prejela plačil v drugih sodnih postopkih, pa je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno označilo za preširoke in pravno nepomembne, saj presegajo namen obravnave v konkretnem primeru.

20. Glede na to, da je bilo tudi sicer pred sodiščem prve stopnje med pravdnima strankama nesporno, tega pa tudi pritožbeno tožena stranka ne izpodbija, da je bila vsebina pogodbenih obveznosti iz obravnavanih treh posojilnih pogodb s strani tožeče stranke že izpolnjena (da je tožeča stranka kot posojilodajalka zneske po posameznih obravnavanih pogodbah v višini kot je to zahtevano, nakazala na transakcijski račun tožene stranke oziroma jih posodila, tožena stranka pa je te zneske prejela), pa tudi da tožena stranka tožeči stranki prejetih zneskov ni vrnila, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 87. člena OZ materialno pravno pravilno zaključilo, da je kot posledica ničnosti teh pogodb nastala obveznost tožene stranke vrniti na podlagi teh ničnih pogodb prejete zneske. Materialno pravno pravilen, v skladu z določili 299. in 378. člena OZ pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka od vtoževanih zneskov dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje, pri čemer začetek teka roka za plačilo zakonskih zamudnih obresti prav tako ni pritožbeno izpodbijan.

21. Pritožba odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa tožena stranka s pritožbo ni uspela, je tudi njena pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

22. Pritožba tožene stranke z obema dopolnitvama se ob obrazloženem tako pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo z obema dopolnitvama kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanih delih (t.j. v točkah I., III. in IV. izreka) potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

23. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama trpeti svoje stroške tega pritožbenega postopka, tožeči stranki pa povrniti vse njene potrebne pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo naslednje stroške odgovora na pritožbo: 1.375 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Tarifni številki 21/1 OT, 23,75 točk za 2% oz. 1% materialnih stroškov po 3. odstavku 11. člena OT in 184,64 EUR za stroške plačila DDV po 2. odstavku 12. člena OT, tako da skupaj znašajo potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo tožene stranke, upoštevaje vrednost točke po OT v času odmere stroškov 0,60 EUR, 1.023,89 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka.

1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 308/2013. 3 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 51/2010, II Ips 315/2010, II Ips 150/2008, III Ips 933/2008, II Ips 55/2009, II Ips 495/2007 in druge.