Jedro

Zakon o denacionalizaciji ne terja razveljavitve pod silo, grožnjo ali prisilo državnih organov ali predstavnikov oblasti sklenjenih pogodb kot pogoja za pridobitev pravice do vrnitve podržavljenega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Prvotoženec je dolžan tožnici povrniti na 35.938,00 SIT odmerjene stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom sklenilo, da se prekinjeni pravdni postopek nadaljuje, s sodbo pa ugotovilo, da je tožnica lastnica parc.št. 1818/3 - njive v izmeri 930 m2 ter parc.št. 1818/4 - stavbišča (zgradbe) v izmeri 246 m2, obe v k.o. XX. Toženci, lastniki navedenih nepremičnin, F.K. do 4/6, V.D.J. do 1/6 in J.K. do 1/6, so dolžni tožnici izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na navedenih napremičnini, na ime tožnice, in tožnici povrniti stroške postopka v višini 83.469,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 15 dni pod pretnjo izvršbe. Prvotoženec je zoper odločbo sodišča prve stopnje vložil pravočasno pritožbo. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), ti pa se smiselno nanašajo le na sodbo in ne tudi na sklep sodišča prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče štelo, da pritožnik izpodbija le sodbo sodišča prve stopnje in predlaga le spremembo, podredno pa razveljavitev sodbe in ne tudi sklepa sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnika spregledalo, da je bil postopek prekinjen zaradi denacionalizacijskega postopka, ki je tekel na predlog tožnice za nepremičnine, ki so tudi predmet tožbenega zahtevka v tem postopku. V denacionalizacijskem postopku je bilo pravnomočno odločeno, da je podan pravni temelj za denacionalizacijo premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi dne 14.4.1953 zapisane kupoprodajne pogodbe, v smislu 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS, št. 27/91; v nadaljevanju ZDen). To po mnenju pritožnika pomeni, da je kupoprodajna pogodba z dne 14.4.1953 nična. Ker sodišče tega, pa tudi dejstva, da gre za že razsojeno stvar, ni upoštevalo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa sta v spisu dve kupoprodajni pogodbi z istim datumom in različno vsebino, pri čemer sodišče prve stopnje ne pove, katero priznava kot pravnoveljavno, navaja pa kar določila obeh. V tem delu se odločitev sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, kar zopet predstavlja bistveno kršitev določil pravdnega postopka. Pritožnik še navaja, da je bila kupoprodajna pogodba realizirana le v tem, da sta tožnica in občina P. na zemljišču tožencev postavili stavbo, medtem ko kupnina za navedeno zemljišče ni bila plačana nikoli. V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožnici, ki v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Pritožba ni utemeljena. Izhodišče pritožbe, da je zaradi pravnomočnega vmesnega sklepa, da je glede spornih nepremičnin podan temelj po 5. členu ZDen oziroma da je po tej določbi P.K. upravičenka do denacionalizacije, postala kupoprodajna pogodba z dne 14.4.1953 neveljavna oziroma celo nična, ni pravilno. Namen ZDen je popraviti krivice, ki jih je povzročila država lastnikom zasebnega premoženja na podlagi predpisov, izdanih ob koncu vojne in po njej (3. člen), z ukrepom njenega organa (4. člen) ali na podlagi pravnega posla, sklenjene zaradi grožnje, sile ali zvijače njenega organa ali predstavnika oblasti (5. člen), pri čemer ZDen omenjenih predpisov ne razveljavlja in tudi ne terja razveljavitve takrat sklenjenih pogodb kot pogoja za pridobitev pravice do vrnitve podržavljenega premoženja. Res sicer v 5. členu uporablja izraze grožnja, sila in zvijača, kar so pravni standardi civilnega izpodbojnega prava, vendar to ne pomeni, da bi moral denacionalizacijski upravičenec, če naj bi bil uspešen, zahtevati in doseči razveljavitev sklenjenega pravnega posla. Na drugi strani ne dajeta podlage za takšno sklepanje niti sam izrek vmesnega sklepa v zadevi DN 26/93 z dne 25.11.1996 niti ne njegova obrazložitev. Končno tudi inštančna odločba, izdana v zvezi s tem sklepom, ne meri na to, da bi bila sporna kupoprodajna pogodba zaradi podanega temelja po 5. členu ZDen razveljavljena ali celo nična. Tudi ni kršitev, ker sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo, na katero pogodbo z dne 14.4.1953, ker sta bili tega dne sklenjeni dve kupoprodajni pogodbi, se izpodbijana sodba nanaša, saj je iz obeh pogodb (prilogi A3 in A4) razvidno, da gre za prodajo ene in iste nepremičnine, to je sedanjih parcel št. 1818/3 in 1818/4, kot podlago za pridobitev lastninske pravice pa bi bilo dovolj, da bi tožnica sodišču predložila že zgolj pogodbo, označeno kot prilogo A3, saj ta vsebuje vse, kar je potrebno za ugoditev v danem primeru postavljenega tožbenega zahtevka tožnice. Pri tem je treba poudariti, da ni povsem jasno, zakaj sta se pravdni stranki in sodišče prve stopnje sploh ukvarjali z vprašanjem realizacije sporne pogodbe, saj sta pravdni stranki sklenili veljavno kupoprodajno pogodbo, v kateri so (bili) zapisani vsi njeni bistveni elementi, tudi dogovor o kupnini. Načelo realizacije oziroma konvalidacije pa se za oblične pogodbe ne uporablja. Sicer tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila P.K. kupnina plačana (izročena), je pa to, kot že zapisano, za zadevo povsem nepomembno vprašanje. Pritožbeno sodišče temu ustrezno tudi ni odgovarjalo na posamezna pritožbena izvajanja v zvezi s tem. Morda ni odveč opozoriti, da v izpodbijani sodbi tudi ni pravilno navedena pravna podlaga za pridobitev tožničine lastninske pravice na sporni nepremičnini. Tožnica je namreč glede na ugotovljeno leto sklenjene kupoprodajne pogodbe pravni naslov za pridobitev lastninske pravice pridobila še po pravnih pravilih Občnega državljanskega zakonika, in ne po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80). S tem sicer ni prišlo do napačne končne odločitve sodišča prve stopnje, saj se (je) po obeh zakonih lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla pridobi(la) z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tako po ODZ kot ZTLR je torej pri prodaji nepremičnine obveznost prodajalca, da (za prenos lastninske pravice s prodajalca na kupca) izstavi zemljiškoknjižno listino. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno razrešilo spor med strankama in da bi v danem primeru enako odločitev lahko v celoti oprlo tudi zgolj na dejstvo 35-letne tožničine dobroverne posesti sporne nepremičnine. Zaradi vsega navedenega in ker tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo prvotoženca zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo. Prvotoženec je zaradi neuspeha pritožbe dolžan tožnici povrniti potrebne stroške za odgovor na pritožbo. V skladu z določili Odvetniške tarife (Ur.l. RS, št. 7/95; v nadaljevanju OT) ter Zakona o sodnih taksah (Ur.L. SRS, št. 30/78; v nadaljevanju ZST) je tožnica upravičena do stroškov sestave odgovora na pritožbo v višini 250 odvetniških točk (tar.št. 16 OT), torej 25.000,00 SIT, do stroškov poštnine v višini 200,00 SIT (drugi odstavek 15. člena OT) ter takse za odgovor na pritožbo v višini 350 točk (drugi odstavek tar.št. 1 ZST), torej 5.950,00 SIT. Stroški konference s stranko so že vključeni v stroškovni postavki sestave odgovora na pritožbo, tako da tožnica do njih ni upravičena. Skupaj z 19% davkom na dodano vrednost (4.788,00 SIT) je torej prvotoženec za odgovor na pritožbo dolžan tožnici povrniti 35.938,00 SIT stroškov.