Jedro

Presoja višine odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata tožnici plačati odškodnino v znesku 6.410.000 SIT (sedaj 26.748,45 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Proti takšni sodbi so se pritožile vse pravdne stranke, vendar je sodišče druge stopnje pritožbe zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga spremembo odločitve o višini odškodnine z njenim zvišanjem v skladu s tožbenim zahtevkom, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo odločanje. Po stališču revizije je dosojena odškodnina v celoti in po posameznih postavkah prenizka. Tožnica je utrpela življenjsko nevarne poškodbe, kar posebej velja za zlom lobanje in pretres možganov z zvinom vratne hrbtenice. Ponavlja dejanske ugotovitve, ki slede iz medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja in kažejo na obsežno poškodovanje, dolgotrajno zdravljenje in na obstoj težjih posledic, ki močno zmanjšujejo njeno življenjsko aktivnost. Sklicuje se na dejstvo, da se je nahajala v bolniškem staležu praktično devet mesecev, nato pa je delala v skrajšanem delovnem času še nadaljnja dva meseca. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi ji bilo treba priznati celotno zahtevano odškodnino v znesku 4,000.000 SIT, za strah, ki je bil zaradi izida zdravljenja po mnenju izvedenca kirurške stroke intenziven in dolgotrajen, 1,000.000 SIT in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti celotni vtoževani znesek 5,000.000 SIT. Revizija posebej poudarja dejstvo, da se tožnici poka na lobanji ni zarasla, da ima zmanjšano gibljivost vratne hrbtenice v vseh smereh, da trpi zaradi obsežnih motenj koncentracije in spomina, vrtoglavic in motenj spanja. Zmanjšano je sposobna za vsa dela, ki zahtevajo ponavljajoče se gibe glave, dolgotrajno sedenje v prisilnem položaju, dolgotrajne prevoze, pa tudi vsa dela, ki zahtevajo koncentracijo in spomin.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo sta sodišči druge in prve stopnje ob sprejetih dejanskih ugotovitvah pravilno uporabili določbi 200. in 203. člena ZOR. Tako je po eni strani bilo upoštevano, da je tožnica utrpela številne telesne poškodbe, ki prizadejano škodo uvrščajo med znatnejše škode, po drugi strani pa je pri določitvi višine odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah dosojene zneske priznalo v razmerjih, ki ne odstopajo od višine odškodnine, dosojene v podobnih primerih.

Pri opredelitvi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je bilo posebej upoštevano, da je tožnica bila bolnišnično zdravljena enajst dni, da je nosila mavec, ovratnico za imobilizacijo vratne hrbtenice, ter da je zaradi zlomljene stopalnice desne noge morala štiri mesece uporabljati bergle. Upoštevano je bilo tudi daljše bolečinsko obdobje z glavoboli, ki se zaradi pretresa možganov občasno še pojavljajo, v zadostni meri pa je bilo upoštevano tudi dejstvo, da se ji občasne bolečine pojavljajo v predelu vratne hrbtenice v prisiljenih držah in drugih položajih, ki obremenijo vratno hrbtenico. Vendar pa navedeno dejansko stanje, ki se nanaša na telesne bolečine in nevšečnosti, ne omogoča - posebej zaradi primerjave s podobnimi primeri sodne prakse - zvišanje odškodnine iz tega naslova preko 2,500.000 SIT.

Odškodnina za prestani strah je tožnici bila prisojena v znesku 350.000 SIT, kar je glede na ugotovitve, ki jih je podal izvedenec, primerno. Primarnega strahu ob dogodku tožnica zaradi nezavesti ni utrpela, strah pa je trpela le med pregledom v bolnišnici in pred medicinskimi posegi. Tri mesece je prestajala strah za izid zdravljenja, ki pa je glede na izvedenčeve ugotovitve mogel biti le srednje intenzivnosti. Kasneje je popustil in prenehal. Odškodnina iz navedenega naslova v znesku 350.000 SIT torej za to obliko škode povsem zadošča in je ni mogoče zviševati.

Zmanjšanje tožničine življenjske aktivnosti se kaže v poki lobanje, ki ni zarasla, v zaraslem zlomu pete stopalnice in osnovnega členka palca desne noge ter v zaraslem odlomu interkondilične eminence v desnem kolenu. Poleg tega je pri tožnici podana zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje z zmanjšano gibljivostjo desnega kolena ter motnjami koncentracije spomina v posledici možganskega pretresa. Ni dvoma, da so tožničine življenjske in delovne sposobnosti zmanjšane. V izpodbijani sodbi je podrobno navedeno, za katera dela in dejavnosti je tožničina sposobnost zmanjšana. Vendar pa v opisanem obsegu sposobnost za vsa dela, tudi za poklicno udejstvovanje, tožnici še vedno ostaja, čeprav je zmanjšana, in mora zato v vsakdanje aktivnosti vlagati več napora, kakor bi ga, če bi bila zdrava. V tem obsegu je prizadejana škoda sicer znatna, vendar pa bi zvišanje odškodnine preko zneska 3,500.000 SIT ne bilo v skladu s podobnimi primeri sodne prakse.

Po povedanem je seštevek odškodninskih postavk, ki da znesek 6,350.000 SIT (sedaj 26.748,45 EUR), povsem ustrezen in bo z njim dosežena denarna satisfakcija za prizadejano škodo na nepremoženjskem področju. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno, to pa ima za posledico zavrnitev revizije (378. člen ZPP).

Revizija se sicer zavzema tudi za popravek izreka o pravdnih stroškov, češ da niso pravilno odmerjeni, vendar pa je v tem obsegu ni mogoče obravnavati. Odločitev o pravdnih stroških, vsebovana v sodbi, se šteje za sklep, zaradi česar glede revizije, ki izpodbija stroškovno odločitev, veljajo določbe 384. člena ZPP. Sklep, s katerim so odmerjeni pravdni stroški, ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan.