Jedro

88. člen ZDen se ne nanaša na denacionalizacijske primere, ko se v postopku upravičencu ne vrne nepremičnina v naravi. Zajema namreč le prvo obliko denacionalizacije - vrnitev premoženja (1. oddelek III. poglavja ZDen), ne pa tudi druge - plačilo odškodnine (2. oddelek tega poglavja). Vendar pa to pomeni, da obstaja možnost vrnitve vse dotlej, dokler ne poteče brezuspešno 30-dnevni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo ali dokler upravičenec ne izjavi, da zahteva denacionalizacijo v obliki odškodnine, ali do pravnomočne odločitve, da se premoženje ne vrne. Ves ta čas je razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem prepovedano s sankcijo ničnosti razpolagalnega posla.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva tožena stranka mora plačati tožeči stranki 94.863 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prodajna pogodba, št... z dne 8.6.1993, ki sta jo sklenila prvi toženec kot prodajalec in drugi toženec kot kupec, nična. Prva tožena stranka je namreč že s pogodbo prenesla pravico uporabe zemljišča, ki je predmet tega postopka, na Občino L. in tako ni mogla te nepremičnine prenesti na drugo toženo stranko. Nična pa je tudi zaradi določbe 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I s spremembami in dopolnitvami - št. 66/2000 - ZDen).

Sodišče druge stopnje je pritožbo prve tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, pri čemer se je glede tožnikove aktivne legitimacije sklicevalo na stališče ustavnega sodišča, da odrekanje te legitimacije za vložitev ničnostne tožbe, ki odpira možnosti za uveljavljanje pravic v denacionalizacijskem postopku, lahko privede do neenakega obravnavanja strank. Prva tožena stranka je zemljišče prodala Občini L. že 14.6.1984 in zato pogodbe z dne 8.6.1993 ni mogla izpolniti, ker predmeta pogodbe ni imela več.

Vprašanje, kako se bodo v denacionalizacijskem postopku vrnile upravičencu nepremičnine, bodisi v naravi bodisi kot odškodnina, presega okvir tega postopka. S prodajo spornega lokala je prva tožena stranka posegla v idealni delež funkcionalnega zemljišča, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve.

Proti tej sodbi je prva tožena stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek in odločanje. Trdi, da iz spisa II P 768/92 sledi, da je prva tožena stranka zgradila objekt "F" v R. na podlagi takrat veljavnega gradbenega dovoljenja, izdanega na podlagi dokaza o pogodbeno pridobljeni pravici razpolaganja z zemljiščem; da velja določba 88. člena ZDen le takrat, ko se nepremičnina vrne v naravi, kar pomeni, da tožnik ni izkazal pravne koristi za vložitev ugotovitvene tožbe, kar sledi tudi iz sodbe v upravnem sporu U 1071/95-6, kakor tudi iz dejstva, da gre tožniku kot upravičencu le odškodnina in ne vrnitev v naravi; da je bilo v pravdi II P 768/92 odločeno od ničnosti pogodbe le v delih parcel št. 1204/1 in 1207/3 k.o...; da bi v primeru, če bi obveljala napadena odločitev, nastal nevzdržen položaj, ko bi denacionalizacijskim upravičencem pripadala odškodnina, prodajna pogodba pa bi bila nična, kar bi povzročilo nove krivice.

Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, ker je bilo za pogodbo, s katero je prva tožena stranka pridobila zemljišče, sodno ugotovljeno, da je bila nična; ker je bilo gradbeno dovoljenje z dokončno odločbo, potrjeno s sodbo upravnega sodišča, odpravljeno, kar le pomeni, da je zgradba zgrajena brez gradbenega dovoljenja; da v denacionalizacijskem postopku ni bilo odločeno, da se zemljišče vrne v naravi; da je že vrhovno sodišče zapisalo v odločbi II Ips 311/93, da je potrebno obstoj dolžnosti vrnitve v denacionalizacijskem postopku tolmačiti kot možnost vrnitve in ne kot konkretno ugotovljeno dolžnost vrnitve premoženja.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Kar zadeva zatrjevano pomanjkanje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo in aktivne legitimacije, je bilo prvi toženi stranki pojasnjeno v odločbi vrhovnega sodišča II Ips 490/93, da so tožniki in med njimi tudi sedanji tožnik "legitimirani za uveljavljanje ničnosti pogodbe, ki ji takšna, kot je, glede na določilo 32. člena ZDen jemlje pravico do vrnitve spornih zemljišč v naravi. Prav ta okoliščina pa daje tožeči stranki pravni interes, da z ugotovitveno tožbo pri sodišču doseže pravno neučinkovitost pogodbe zaradi njene ničnosti; šele potem bo v denacionalizacijskem postopku deležna ustreznega obravnavanja brez uporabe prvega odstavka 32. člena ZDen." Povedano smiselno velja tudi za to pravdo, ki odpira možnosti tožniku in drugim denacionalizacijskim upravičencem v denacionalizacijskem postopku uveljaviti njihove zahteve.

Na trditve v zvezi s parcelnimi številkami je prva tožena stranka dobila odgovor že v izpodbijani sodbi in k temu ni kaj dodati.

Reviziji ni mogoče pritrditi v njenem razumevanju določbe 88. člena ZDen. Po prvem odstavku tega člena z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstaja po določbah tega zakona dolžnost vrnitve. Po tretjem odstavku tega člena neha veljati ta prepoved 30 dni po preteku roka, v katerem se sme vložiti zahteva za denacionalizacijo, razen za nepremičnine oziroma premoženje, za katero je bila vložena zahteva za denacionalizacijo. Pomen teh določb je v tem, da se prepreči razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstaja možnost vrnitve (tako tudi v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-195/00). S tem se je zavaroval položaj denacionalizacijskih upravičencev, in sicer tako, da se začasno do poteka roka za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo oziroma do odločitve o njih ustavi pravni promet s premoženjem, ki je lahko predmet denacionalizacije. Revizija ima sicer prav, da se 88. člen ZDen ne nanaša na denacionalizacijske primere, ko se v postopku upravičencu ne vrne nepremičnina v naravi. Zajema namreč le prvo obliko denacionalizacije - vrnitev premoženja (1. oddelek III. poglavja ZDen), ne pa tudi druge - plačilo odškodnine (2. oddelek tega poglavja). Vendar pa to pomeni, da obstaja možnost vrnitve vse dotlej, dokler ne poteče brezuspešno 30-dnevni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo ali dokler upravičenec ne izjavi, da zahteva denacionalizacijo v obliki odškodnine, ali do pravnomočne odločitve, da se premoženje ne vrne. Ves ta čas je razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem prepovedano s sankcijo ničnosti razpolagalnega posla. Ker jo zakon izrecno določa, gre za absolutno ničen posel. Tak posel obstaja le dejansko, ne pa pravno in pravno ne učinkuje. Če se sodno uveljavlja ničnost, je odločba o tem le deklaratorne narave. Tožena stranka ni izkazala, da je za tožnika kot denacionalizacijskega upravičenca pravnomočno odločeno v denacionalizacijskem postopku, da mu gre le odškodnina in ne vrnitev, po drugi strani pa tudi ni uveljavljala in tako tudi ne dokazala, da je vzrok za ničnost z zatrjevano (pa neizkazano) trditvijo o odškodninski obliki denacionalizacije odpadel in da bi šlo za prepoved manjšega pomena, ko ničnosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 107. člena ZOR). Zlorabo prava bi pomenilo, če bi se dopustilo, da bi zavezanec v času prepovedi razpolagal z nepremičnino, tako da bi preprečil upravičencu njeno vrnitev.

Tako se pokaže sklepna revizijska misel o povzročanju novih krivic kot sprevržena.

Na revizijske trditve v zvezi z ničnostnim razlogom zaradi prodaje premoženja, ki ni bilo v lasti prve tožene stranke, ni potrebno odgovarjati, ker je ničnost podana že zaradi kršitve prepovedi iz 88. člena ZDen.

Povsem neutemeljeno revizijo je moralo sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških prve tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP), odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke pa temelji na 155. členu in prvem odstavku 154. člena ZPP.