Jedro

Poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je z družbo v dvojnem položaju – v statusnopravnem položaju organa družbe in v delovnopravnem položaju na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Razrešitev oziroma odpoklic s statusnopravne funkcije ne pomeni sočasnega prenehanja delovnega razmerja, ampak lahko pogodba o zaposlitvi preneha le na enega izmed načinov, določenih z ZDR ali s pogodbo o zaposlitvi.

Pogoj za opravljanje funkcije poslovodje na podlagi pogodbe o zaposlitvi je imenovanje na poslovodno funkcijo. Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače določeno, razrešitev poslovodje s strani skupščine družbenikov pomeni, da delavec več ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela poslovodje, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Tako že sama razrešitev oziroma odpoklic poslovodje predstavlja utemeljen razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi tožnika za delovno mesto direktorja pri toženi stranki in ugotovilo, da je tožnik še naprej v delovnem razmerju pri toženi stranki, na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktor z dne 1. 11. 2001 in da je tožena stranka tožniku dolžna poravnati od 17. 7. 2008 dalja vsa zaostala plačila, ki mu jih ni poravnala po pogodbi o zaposlitvi, v višini 1.250,00 EUR neto mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 673,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka, vse v 15 dneh pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitve zakona o pravdnem postopku. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje v predmetnem sporu, da direktor družbe F.P. ni pooblaščena oseba za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika. Sodišče tudi napačno uporablja pravno podlago za odločitev v predmetnem sporu in sicer, da je to družbena pogodba o ustanovitvi z dne 30. 4. 2004 in individualna pogodba o zaposlitvi direktorja z dne 1. 11. 2001. Po mnenju tožene stranke sodišče v predmetni zadevi ni ločilo korporacijsko pravnega položaja poslovodne osebe ter delovnopravnega vidika odpovedane pogodbe. Sodišče prve stopnje je sicer kot nesporno ugotovilo, da je bil tožnik s sklepom skupščine z dne 30. 4. 2004 razrešen kot direktor in pri tem ni upoštevalo, da je s tem prenehala funkcija tožnika kot poslovodne osebe, torej osebe, ki je v skladu s statusnopravno zakonodajo, še posebej v skladu z določili Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) upravičena in pooblaščena družbo voditi, zastopati njeno voljo navzven do tretjih oseb, predstavljati in zastopati družbo pred državnimi in drugimi organi ter opravljati vsa dejanja, kot jih določa že prej omenjeni zakon. Pri tem ni upoštevalo da ima direktor F.P. status poslovodne osebe in da je kot poslovodja upravičen zastopati družbo delodajalca v postopkih zoper delavce družbe ter v zvezi z urejanjem medsebojnih razmer v primerih zastopanja družbe. Odpovedana pogodba o zaposlitvi, v 2. odstavku 1. člena določa, da se z njo urejajo medsebojne pravice in obveznosti med družbo in direktorjem za čas trajanja funkcije in delovnega razmerja po tej pogodbi. Že iz kumulativne dikcije obeh pogojev tega člena je jasno, da se je delovnopravno pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, po prenehanju korporacijske funkcije tožnika spremenilo. Ni sporno, da je tožnik kljub izgubi korporacijske funkcije ohranil zaposlitev pri toženi stranki, ki pa v nobenem segmentu ni enaka, kot je bila v času, ko je tožnik opravljal funkcijo poslovodje tožene stranke. Vse navedeno je mogoče zaključiti tudi iz same tožnikove izpovedbe glede opravil del in nalog, ki jih je opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in izpovedbe poslovodje F.P. ter računovodkinje O.V. Pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama ni določala razlog za odpoved pogodbe. V 12. in 15. členu je pogodba obravnavala le pojem razrešitve direktorja s funkcije, zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da bi bilo možno prekiniti delovno razmerje le ob upoštevanju pogodbeno določenih razlogov navedenih v 15. členu pogodbe, saj se ti nanašajo le na razrešitev. Vrhovno sodišče je s sodbo VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007 obrazložilo, da v primeru, da je pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo sklenjena za nedoločen čas in v njej niso posebno urejeni razlogi za njeno prenehanje je lahko zakonito odpovedana le na podlagi enega izmed utemeljenih odpovednih razlogov. Tožena stranka je torej tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz zakonsko določenih razlogov in zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno zaključilo, na podlagi zaslišanja tožnika in prič M. in V., da je tožnik opravljal svoje delo po pogodbi o zaposlitvi. Že sama izjemno dolga odsotnost tožnika s sedeža tožene stranke napotuje na sum, da tožnik ni opravljal svojega dela, kar sta prepričljivo izpovedali priči O.V. in F.P. Oba sta izpovedala, da se je tožnik, ob rednem delovnem času, najmanj trikrat tedensko nahajal na sedežu tožene stranke, česar pa v spornem obdobju ni bilo in tudi tožnik ni trdil, da je prihajal na delo, kot tudi nikoli ni trdil, da bi koristil letni dopust oziroma bil na službenem potovanju ali bil odsoten zaradi bolezni, kar bi nedvomno bilo sporočeno računovodkinji O.V. Sodišče je ocenilo, da je tožnik opravljal svoje delo, ko je domnevno poskušal vpogledati v dokumentacijo tožene stranke in pri tem napačno ocenilo dejansko stanje, saj ta tožnikova domnevna ravnanja niso imela nobene v zvezi z upravljanjem njegovih del in nalog pri toženi stranki.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo uveljavljenih bistvenih kršitev, ki jih tožena stranka uveljavlja zgolj pavšalno. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo, zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novi postopek sodišču prve stopnje.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bilo med strankama v postopku nesporno, da je bil tožnik s sklepom skupščine z dne 30. 4. 2004 razrešen kot direktor, vendar tožnikova pogodba o zaposlitvi ni bila spremenjena oziroma ni bil podpisan aneks k pogodbi o zaposlitvi in je tožnik še nadalje ostal zaposlen pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je pravna podlaga za odločitev v tem sporu družbena pogodba o ustanovitvi z dne 30. 4. 2004, ki v 28. členu določa, da družbeniki upravljajo družbo preko skupščine družbe in da družbeniki odločajo na skupščini o postavitvi in odpoklicu direktorja in tožnikova individualna pogodba o zaposlitvi, kjer je v 15. členu določeno, da je direktor lahko razrešen s funkcije na lastno željo po sporazumu, „zaradi odločitve skupščine“, zaradi upokojitve in v 18. členu, da skupščina lahko direktorja kadarkoli razreši zaradi krivdnih razlogov ter da krivdne razloge ugotovi in direktorja razreši skupščina.

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, ker jo je podal direktor družbe F.P., ki ni bil pooblaščena oseba za odpoved pogodbe o zaposlitvi direktorju. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi moral direktor F.P. o kršitvah pogodbe o zaposlitvi oziroma o tožnikovih neopravičenih izostankih obvestiti skupščino in skupščini predlagati sprejem sklepa za tožnikovo razrešitev in odpoved pogodbe o zaposlitvi in ker je odpoved podal brez ustreznega sklepa skupščine je takšna odpoved nezakonita. Zaključek sodišča prve stopnje pa je napačen in v posledici tega je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo. Ob nesporni ugotovitvi med strankama, da je bil tožnik s sklepom skupščine z dne 30. 4. 2004 razrešen kot direktor in da je ostal v delovnem razmerju ter mu tožena stranka sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 2001 ni spremenila ter mu je šele dne 15. 7. 2008 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi je potrebno ugotoviti, da gre za dva povsem ločena postopka in sicer eno je razrešitev tožnika s funkcije poslovodje, drugo pa je ureditev njegovega delovnopravnega statusa. Pogoj za opravljanje dela poslovodje d.o.o. na podlagi pogodbe o zaposlitvi je imenovanje na poslovodno funkcijo (5. alinea 439. člena ZGD). Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače določeno, razrešitev poslovodje s strani skupščine družbenikov, na podlagi 3. odstavka 449. člena ZGD pomeni, da tak delavec več ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela poslovodja, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Tako že sama razrešitev oziroma odpoklic poslovodje d.o.o., ki ni predmet delovnega spora z vidika pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto pomeni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 2. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti). Poslovodja d.o.o., ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi je v dvojnem položaju, v statusno pravnem položaju organa družbe (449. člen Zakona o gospodarskih družbah ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 – 93/2002) in v delovnopravnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi (72. člen ZDR). Razrešitev oziroma pravilno odpoklic s statusno pravne funkcije zato ne pomeni nujno tudi sočasnega prenehanja delovnega razmerja in tudi v primeru razrešitve statusne pravne funkcije, pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na enega izmed načinov, ki so predvideni v zakonu (75. člen ZDR) ali če je tako dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi sami (6. alinea 72. člena ZDR). V primeru, da je pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo sklenjena za nedoločen čas in v njej niso posebej urejeni razlogi za njeno prenehanje je lahko zakonito odpovedana le na podlagi enega od utemeljenih odpovednih razlogov (navedeno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 36/2006 z dne 28. 2. 2006 in sodbi VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007).

Po določbi 3. odstavka 81. člena ZDR (enako tudi 1. odstavka 110. člena ZDR) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov določenih z zakonom. Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. odstavek 82. člena ZDR) in razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so našteti v 111. členu ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ – Mednarodne pogodbe št. 4/84 – Konvencija MOD št. 158), po kateri delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Obstoj utemeljenega razloga je torej bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dokazati pa ga mora delodajalec (2. odstavek 9. člena Konvencije).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, ker jo je podal direktor družbe F.P., ki ni bil pooblaščena oseba za odpoved pogodbe o zaposlitvi direktorju in bi moral obvestiti skupščino ter skupščini predlagati sprejem sklepa za tožnikovo razrešitev in odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bil tožnik že razrešen dne 30. 4. 2004, s sklepom skupščine in da je v sporni zadevi potrebno presoditi le, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 15. 7. 2008 zakonita. Ker je bila pogodba o zaposlitvi tožniku odpovedana v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007) je potrebno po določbah tega zakona presojati ali je bila odpoved zakonita. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi je predvsem pomembno ali je delodajalec navedel razlog odpovedi (torej, če je upošteval določbe 80. in naslednjih členov ZDR) ter ali je dokazal utemeljen razlog za odpoved (82. člen ZDR) in če je upošteval tudi druge določbe ZDR, predvsem tiste, ki se nanašajo na možnost nadaljevanja delovnega razmerja (1. odstavek 110. člena ZDR pri izredni odpovedi PZ). Kot pravilno ugotavlja pritožba, pogodba o zaposlitvi z dne 1. 11. 2001, ki jo je sklenil tožnik ni določala razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in pogodba, v členih od 12. do 18., obravnava le postopek razrešitve direktorja s funkcije, zato je dejansko sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi teh določb zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je izdal direktor družbe F.P. nezakonita, ker je ni izdala skupščina. Pritožba se tudi pravilno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007, v obrazložitvi katere je navedeno, da v primeru, da je pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo sklenjena za nedoločen čas in v njej niso posebno urejeni razlogi za njeno prenehanje je lahko zakonito odpovedana le na podlagi enega izmed utemeljenih odpovednih razlogov po Zakonu o delovnih razmerjih.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR-A, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V obrazložitvi je tožena stranka zapisala, da je delodajalec bil s strani delavke O.V. obveščen o tem, da po njenem opažanju tožnik ne prihaja na delo že od začetka maja 2008 dalje, pri čemer je delavec opustil zakonsko dolžnost obvestiti delodajalca o njegovi odsotnosti in navedeno delavčevo ravnanje predstavlja bistveno kršitev delovnih obveznosti, v skladu s pogodbo o zaposlitvi ter ravnanje tožnika ovira delovni proces, organiziran pri delodajalcu do te mere, da delodajalcu zaradi navedenega nastaja znatna škoda, saj znatno otežuje kontinuirano poslovanje delodajalca, prihaja do številnih izpadov opravljenih nalog in zato sodelovanje med delavcem in delodajalcem ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da očitana kršitev tožniku ni dokazana, glede na to, da je v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 11. 2001 zapisano, da tožnik kot direktor delovni čas razporeja sam (2. odstavek 4. člena) in da direktor opravlja delo v vseh poslovnih prostorih družbe in na terenu (5. točka) in ob dejstvu, da se tožnik ni vpisoval v evidenco prisotnosti, niti se ta evidenca zanj ni vodila. Ta zaključek pa je najmanj preuranjen. Preuranjeno pa je tudi sodišče zaključilo, na podlagi pričanja V.V. in Z.K.M., da je bilo tožniku opravljanje dela pri toženi stranki onemogočeno in mu zato tožena stranka ne more očitati kršitev individualne pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se sklicuje, da je v pogodbi o zaposlitvi tožnika zapisano, da si tožnik kot direktor delovni čas razporeja sam in da kot direktor opravlja delo v vseh poslovnih prostorih družbe in na terenu in pri tem ni upoštevalo, da je tožnik kot direktor bil razrešen s sklepom skupščine 30. 4. 2004 in po tem datumu tožnik ni bil več v funkciji poslovodne osebe in zato tudi zanj 72. člen ZDR ni več veljal. Vendar ker tožena stranka pogodbe o zaposlitvi tožniku po razrešitvi ni spremenila in ni spremenila določb pogodbe o zaposlitvi o razporejanju delovnega časa in da je tožnik delo opravljal izven prostorov tožene stranke in v kolikor je tožnik ravnal v skladu z sklenjeno pogodbo, mu navedeno ne more biti v škodo, pri tem pa je potrebno upoštevati, da to ne pomeni, da tožnik ni bil dolžan v spornem času prihajati na delo in delo tudi opravljati (v pogodbi stranki nista dogovorili delo na domu v skladu z 67. členom ZDR). Tožnik je bil torej dolžan opravljati delo za polni delovni čas, v skladu s 141. in 142. členom ZDR. Sodišče prve stopnje bo v dopolnjenem dokaznem postopku moralo zaslišanjem predlagane priče L.N. in ugotoviti ali je tožnik v spornem času svoje delo opravljal. Dokazno breme, da je delo opravljal in da ni neopravičeno izostal z dela pa je na strani tožnika. Prav tako bo sodišče moralo tudi preveriti kakšen je bil dogovor med toženo stranko in tožnikom glede prihajanja na delo, ne glede na to, da pri toženi stranki niso posebej vodili evidenco o prisotnosti na delu za tožnika in ali je tožnik sploh prihajal na delo v mesecu maju 2008 ter ali je delodajalca obveščal o morebitnih izostankih.

Na podlagi 355. in 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008, ZPP-D) pritožbeno sodišče zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbijane sodbe ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Za popravo nepravilnosti na pritožbeni obravnavi je šteti zgolj dopolnitev ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje, ne pa izvedbo vseh oz. ključnih dokazov. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, dokaznega postopka ni izvajalo v pravi smeri, ne gre za manjšo nepravilnost oz. pomanjkljivost ugotovljenega dejanskega stanja. Poleg navedenega pa je potrebno ugotoviti tudi, da izvedba celotnega postopka pred pritožbenim sodiščem v Ljubljani, prestavlja nesorazmerne stroške za stranke, ki stanujejo oz. imajo sedež na območju sodišča prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovni sklep (4. točka izreka), sodišče prve stopnje pa bo v končni odločitvi ponovno odločilo o vseh stroških postopka, tudi pritožbenega postopka, saj se odločitev o stroških pritožbenega postopka, na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP, pridrži za končno odločbo.