Jedro

Zmanjšan razgled in s tem bistveno poslabšani bivanjski pogoji ter zaradi tega zmanjšanje tržne vrednosti stanovanja v primeru prodaje, so zasebni interes, ki jih sanitarna inšpekcija in drugi pristojni organi odločanja niso dolžni varovati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper lokacijsko dovoljenje z dne 17.5.1993, s katerim je Sekretariat za finance in gospodarstvo občine investitorju dovolil izdelavo strehe z izkoristkom prostora za stanovanjske namene (mansarde) na stanovanjsko poslovnem objektu, ki stoji na parceli št. ... k.o. ..., po lokacijski dokumentaciji, ki jo je izdelal Zavod za družbeni razvoj občine, z datumom december 1991 in pod pogoji, ki so navedeni v izreku navedene odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da se po 54. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) izda lokacijsko dovoljenje na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta pa se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen ZUN). Lokacija je v območju, ki ga ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v občini (Uradne objave št. 19/88). Tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da je obravnavani poseg v skladu s pogoji iz navedenega odloka in navaja pravilne razloge, lokacijska dokumentacija pa je izdelana v skladu s pogoji navedenega odloka. V postopku so bila pridobljena potreba soglasja pristojnih organov in organizacij, med drugim tudi sanitarne inšpekcije, investitor pa je izkazal, da je upravičen razpolagati z objektom, ki je predmet posega (53. člen ZUN). Za izdajo lokacijskega dovoljenja so bili izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji. Pritožbeni ugovor, da investitorju ne gre toliko za izdelavo strehe kot za nadzidavo objekta s pridobitvijo dodatnih prostorov, ne more ovreči zakonitosti lokacijskega dovoljenja. Predlagani poseg je možen in dopusten, ne glede na to, da gre za pridobitev stanovanjskih prostorov. Neutemeljen je tudi ugovor, ki se nanaša na poprejšnje sanitarno soglasje in zmanjšano osvetlitev njihovih stanovanj. Iz navedenega poprejšnjega sanitarnega soglasja sledi, da so odmiki obstoječih objektov, glede na gradnjo strehe pri obravnavani gradnji v dovoljenih mejah, glede na higiensko-tehnične norme. Organ pa je dodatno pridobil še mnenje Republiškega sanitarnega inšpektorata z dne 14.1.1994, iz katerega sledi, da je glede na razdaljo med objektoma zagotovljen kot neba 45 stopinj, kar je tudi priporočilo iz JUS standarda ter je poprejšnje soglasje izdano v skladu s sanitarno-higienskimi normativi.

Tožniki v tožbi navajajo, da so po njihovem mnenju ugotovljene dejanske okoliščine v izpodbijani odločbi o bistvenih točkah nepopolno ugotovljene. Menijo, da izdano lokacijsko dovoljenje ni v skladu s pogoji iz prostorskega ureditvenega akta, to je odloka o prostorskih ureditvenih pogojih občine. Tožniki predvsem menijo, da je poprejšnje sanitarno soglasje v nasprotju s sanitarno-higienskimi normativi. Nevzdržno je, da organa sanitarne inšpekcije nista upoštevala vpliva nameravanega gradbenega posega na bivanjske pogoje tožnikov. Z nameravanim posegom bi se namreč tudi bistveno poslabšal razgled, ki v tem okolju pomeni eno bistvenih sestavin bivanja, tožnikom bi se z nameravanim posegom povzročila tudi materialna škoda, saj bi v primeru prodaje stanovanj ta bila manj vredna. Zato predlagajo odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zmotno je stališče tožnikov, da bi moralo lokacijsko dovoljenje in vanj vključeno sanitarno soglasje upoštevati, da bo tožnikom s predvidenim gradbenim posegom zmanjšan razgled in jim bodo s tem bistveno poslabšani bivalni pogoji, zaradi česar se posega ne bi smelo dovoliti. Sanitarna inšpekcija in drugi pristojni organi odločanja so dolžni varovati v splošnem interesu s predpisi varovane dobrine, npr. osvetlitve bivalnih prostorov, predpisane z normativi, ne pa tudi zasebnih interesov, med katere sodi zatrjevano zmanjšanje razgleda ter v zvezi s tem zmanjšanje tržne vrednosti stanovanj v primeru prodaje.

Tožbeni ugovor, ki so ga tožniki uveljavljali že v pritožbi in se nanaša na osvetlitev prostorov, ni utemeljen in ga je kot neutemeljenega zavrnila že tožena stranka, ki je za to navedla pravilne razloge. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka v zadostnem obsegu in pravilno pojasnila, sodišče pa se z obrazložitvijo, ki jo je uvodoma povzelo, strinja in je zato na tem mestu ne ponavlja.

Ker je tožena stranka dejansko stanje po vsem navedenem pravilno ugotovila, sodišče pa ni zasledilo zatrjevanih kršitev materialnega zakona v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, je sodišče tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbo zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).