Jedro

Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev kot zavezanca ne opredeljuje le osebe, ki se je k plačilu stroškov institucionalnega varstva zavezala z izvršljivim pravnim naslovom, temveč tudi osebe, ki so se k temu zavezale s pravnim poslom, čeprav niso dale soglasja za njegovo neposredno izvršljivost. Zavezanec, ki se je s pravnim poslom zavezal plačevati stroške oskrbe institucionalnega varstva, pa je do oprostitve upravičen pod enakimi pogoji kot upravičenec in kot drugi zavezanci (npr. družinski člani).

Izrek

Tožbi se delno ugodi, odločba Centra za socialno delo ... št. 1223-1-7/2011/1 z dne 28. 10. 2011 se odpravi v 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10. in 11. točki izreka ter v 12. točki izreka, kolikor se ta nanaša na prispevek iz 7. in 9. točke, ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 263,95 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da je A.A. (tožničina mati, v nadaljevanju upravičenka) oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 645,56 EUR od 10. 8. 2011 dalje (1. točka izreka), da je glede na oprostitev iz 1. točke izreka te odločbe njen prispevek k plačilu navedene storitve 146,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (2. točka izreka), da se oprostitev iz 1. točke spremeni ob uskladitvi dohodkov (3. točka izreka), da je tožnica oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz 1. točke izreka v višini 124,80 EUR (4. točka izreka), da glede na oprostitev iz 4. točke izreka prispevek tožnice k plačilu navedene storitve za upravičenko iz 1. točke izreka te odločbe znaša 520,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila (5. točka izreka), da sta B.B. in C.C. oproščeni prispevati k plačilu navedene storitve vsaka v višini 583,16 EUR (6. in 8. točka izreka) ter da sta glede na oprostitev iz 6. in 8. točke izreka B.B. in C.C. dolžni prispevati vsaka 62,40 EUR (7. in 9. točka izreka). Z 10., 11. in 12. točko izreka izpodbijane odločbe je bilo odločeno o uskladitvi oprostitev in prispevkov, s 13. točko izreka izpodbijane odločbe pa, da v tem postopku ni bilo stroškov postopka.

V obrazložitvi odločbe se toženka sklicuje na prvi odstavek 100. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba). Ugotavlja, da so na podlagi 2. člena Uredbe v zvezi s 124. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zavezanke za plačilo zneska, za katerega je upravičenka oproščena, tožnica ter B.B. in C.C. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) ter da je tožnica na podlagi pogodbe o preužitku pridobila lastninsko pravico na tam navedenih nepremičninah, ki so bile prej last upravičenke. Organ nadalje ugotavlja, da si je upravičenka v 7. točki tega pravnega posla izgovorila vso potrebno oskrbo, primerno njenemu zdravstvenemu stanju in starosti, in da bo upravičenka v primeru institucionalnega varstva odprodala ostala zemljišča. Po ovrednotenju preužitka v višini minimalnega dohodka za samsko osebo in ob upoštevanju kategorije oskrbe upravičenke je organ odločil, da je tožnica dolžna prispevati 520,76 EUR, preostali del pa sta dolžni prispevati drugi dve hčerki. Tožničina obveznost naj bi izhajala iz izvršilnega pravnega naslova, tj. iz notarskega zapisa pogodbe o preužitku. Glede na to, da se tožnica ni opredelila do možnosti vpisa zaznambe prepovedi odtujitve, pa organ ni mogel upoštevati tožničine plačilne nesposobnosti.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja ter v tožbi in v pripravljalni vlogi navaja, da je toženka pogodbo o preužitku napačno štela kot izvršljiv pravni naslov, saj pogodba, ki je sicer napisana v obliki notarskega zapisa, ne vsebuje soglasja o njeni neposredni izvršljivosti, ki jo 4. člen Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) določa kot pogoj za izvršljivost notarske listine. Poleg tega naj bi toženka napačno uporabila tudi določbe pogodbe o preužitku, saj pogodba v c) odstavku točke „sedmič“ nedvoumno določa, da bo v primeru napotitve upravičenke v zdravilišče, dom onemoglih ali v bolnišnico, če tožnica ne bi zmogla doplačevati k mamini oskrbi, upravičenka odprodala preostala zemljišča od kmetije in s tem izkupičkom pomagala pri plačilu oskrbe. Po tožničinem mnenju to pomeni, da bi bila, tudi če bi bila pogodba o preužitku neposredno izvršljiv pravni naslov ali pravni posel, za plačilo zavezana le do višine svojih zmožnosti. Organu očita, da ni upošteval prvega odstavka 26. člena Uredbe in ni obremenil nepremičnin upravičenke v korist občine, ki bi zanjo financirala institucionalno varstvo. Tožnica pojasnjuje tudi izračun, po katerem naj bi bila za upravičenko zmožna prispevati 25,55 EUR, kolikor znaša njena plačilna sposobnost, tj. razlika med višino ugotovljenega dohodka in višino meje socialne varnosti. Tožnica meni, da bi bilo treba za preostanek zneska obremeniti ostale zavezance do višine njihove plačilne zmožnosti, morebitni preostanek pa bi bremenil občino, v kateri ima upravičenka stalno prebivališče. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo povzema obrazložitev izpodbijane določitve in se sklicuje na pogodbo, s katero naj bi se tožnica zavezala upravičenki nuditi vso oskrbo, primerno njenemu zdravstvenemu stanju in starosti. Tako kot v odločbah, izdanih v upravnem postopku, navaja, da ni mogoče upoštevati tožničinih navedb, da je 15 let pred sklenitvijo pogodbe že skrbela za upravičenko. Pojasnjuje, da lahko tožnica kadarkoli vloži vlogo za višjo oprostitev, na podlagi katere organ ob upoštevanju 33. člena Uredbe izda novo odločbo.

Prizadeti stranki na tožbo nista odgovorili.

Tožba je delno utemeljena.

Po prvem odstavku 100. člena ZSV so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačne.

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnica zavezana prispevati k plačilu institucionalnega varstva v višini, za katero se je k temu zavezala s pogodbo o preužitku oziroma da glede tega zneska ni upravičena do oprostitve po Uredbi. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica (poleg drugih dveh hčera upravičenke) kot družinski član zavezanka za plačilo socialno varstvene storitve. Tožnica pa ugovarja, da pogodba o preužitku, ki jo je 2. 4. 2008 sklenila s svojo materjo, ne more biti podlaga za določitev tožničine obveznosti, ker ne vsebuje tožničinega soglasja za neposredno izvršljivost. Po presoji sodišča je ta tožbeni ugovor neutemeljen. Tožnica ima sicer prav, ko trdi, da je izvršljiv notarski zapis le tak, kot ga opredeljuje 4. člen ZN, vendar v obravnavanem primeru ne gre za vprašanje, ali je obveznost določena na podlagi izvršljivega pravnega naslova, temveč, ali ta obveznost izhaja iz pravnega posla.

Uredba v 3. točki 2. člena kot zavezanca opredeljuje tudi osebo, ki je k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva zavezana z izvršljivim pravnim naslovom ali s pravnim poslom. Izvršljiv pravni naslov je lahko upravna odločba (224. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pa so izvršilni naslovi izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava, izvršljiv notarski zapis in druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov. Izvršljiv notarski zapis torej ni le oblika pravnega posla, temveč je lahko tudi izvršljiv pravni naslov. Kot zavezanca pa navedena določba Uredbe ne opredeljuje le osebe, ki se je k plačilu stroškov institucionalnega varstva zavezala z izvršljivim pravnim naslovom, temveč tudi osebe, ki so se k temu zavezale s pravnim poslom, čeprav niso dale soglasja za njegovo neposredno izvršljivost. Nenazadnje odločanje o obveznosti plačila na podlagi Uredbe tudi ni izvršilni postopek.

Utemeljen pa je tožbeni ugovor, ki se nanaša na ugotavljanje višine oprostitve tožnice k plačilu storitev institucionalnega varstva za upravičenko v višini 124,80 EUR oziroma višine njenega prispevka k plačilu v višini 520,76 EUR.

Merila za oprostitev pri plačilu storitev določa Uredba, kot to pravilno navajata oba upravna organa. Napačno pa je stališče toženke, da tožničine plačilne sposobnosti ni mogoče upoštevati zaradi navedenega pravnega posla.

Oprostitev plačila storitve je po 8. točki 2. člena Uredbe znesek, ki ga upravičenec oziroma zavezanec glede na svojo plačilno sposobnost po merilih te uredbe ne more in ni dolžan plačati. Zavezanec, ki je fizična oseba, ima pravico do oprostitve plačila, če plačilo presega njegovo plačilno sposobnost, in v drugih primerih, ki jih določa Uredba (četrta alineja prvega odstavka 6. člena Uredbe). Oprostitev zavezanca se določi kot razlika med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca (drugi odstavek 19. člena Uredbe). Zavezanec, ki je plačilno sposoben, je dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitev, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost oziroma njegova preživninska obveznost (prvi odstavek 18. člena Uredbe).

Tudi iz drugih določb, ki se nanašajo na merila za oprostitev, izhaja, da so zavezanci upravičeni do oprostitev po enakih merilih kot upravičenci. Zavezanec, ki se je s pravnim poslom zavezal plačevati stroške oskrbe institucionalnega varstva, je torej do oprostitve upravičen pod enakimi pogoji kot upravičenec in kot drugi zavezanci (npr. družinski člani). To pomeni, da tožnica, ne le na podlagi pogodbenih določil, na katera opozarja, temveč tudi po določbah Uredbe, ni zavezana k plačilu preko svoje plačilne sposobnosti. Stališče organa, da ne more upoštevati tožničine plačilne sposobnosti zaradi obstoja pogodbe o preužitku, je torej napačno. Zaradi napačne uporabe materialnega prava organ ni ugotavljal okoliščin, ki so po 15. členu Uredbe pravno odločilne za odločanje o oprostitvi na podlagi meril o njeni plačilni sposobnosti.

Prav tako je napačno stališče organa, da tožnica do oprostitve ni upravičena, ker se ni opredelila do vpisa zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine. Odločbo o prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine se izda, če zaradi plačilne nesposobnosti institucionalno varstvo financira občina (26. člen Uredbe). Glede na to, da je organ ugotovil, da sta poleg tožnice za plačilo institucionalnega varstva zavezani še dve hčerki upravičenke (prizadeti stranki v tem upravnem sporu), bi organ o prepovedi odtujitve in obremenitve odločal, če bi zaradi višine oprostitev vseh zavezank institucionalno varstvo financirala tudi občina.

Glede na navedeno je sodišče zaradi nepravilne razlage materialnega prava (posledično je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje) s I. točko izreka tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na obveznosti tožnice in na obveznosti drugih dveh zavezank odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V ponovljenem postopku bo organ o prispevku tožnice oziroma njeni oprostitvi odločal ob upoštevanju njene plačilne sposobnosti. Če na ta način določen prispevek tožnice ne bo dosegel zneska, za katerega je oproščena upravičenka, bo organ o prispevkih ostalih dveh zavezank odločil v razmerju, ki velja za njuno plačilno sposobnost (tretji odstavek 18. člena Uredbe).

Ker tožnica ne navaja razlogov, zaradi katerih meni, da je odločba nezakonita tudi glede oprostitve, določitve prispevka in usklajevanja oprostitev in obveznosti upravičenke, tj. tožničine matere, je sodišče tožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka).

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V obravnavanem primeru je bila tožba sicer deloma zavrnjena, vendar pa so stroški zanjo enaki, kot če bi ji bilo ugodeno v celoti. Sodišče je zato tožnici priznalo vse priglašene stroške.

Po drugem odstavku 3. člena Pravilnika, ki ureja višino povračila stroškov postopka v primeru, kadar je zadeva rešena na seji in stranko v postopku zastopa odvetnik, bi bila tožnica v obravnavnem primeru upravičena do povračila 350 EUR. Ker pa je v tožbi priglasila nagrado za postopek in 20 % DDV v skupni višini 263,95 EUR, ji je sodišče priznalo stroške v navedenem znesku, saj bi v nasprotnem odločilo preko zahtevka. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).