Jedro

Za uresničitev kupčeve odstopne pravice po drugem odstavku 490. člena OZ mora biti izpolnjena posebna, dodatna predpostavka: kupec mora pred uresničitvijo te pravice prodajalcu dati primeren (dodatni) rok za pravilno izpolnitev, torej za odpravo napake oz. izročitev druge stvari brez napake. Tožnik tožencu pred odstopom roka, da ga oprosti pravice tretjega ni dal. Res je, da lahko ob smiselni uporabi 470. člena OZ kupec odstopi od pogodbe ne da bi prodajalcu dal primeren dodatni rok za izpolnitev, vendar le če je očitno, da prodajalec tudi v dodatnem roku ne bo odpravil napake.

Obvestilo o napaki ni predpostavka prodajalčeve (jamčevalne in odškodninske) odgovornosti za pravne napake (488. in 491. člen OZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.830,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženki naložilo plačilo zneska 560 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi proti vrnitvi avta ter ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v znesku 43.815,72 EUR in obstoj toženčeve terjatve v znesku 3.022,43 EUR in po medsebojnem pobotanju odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 40.793,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2006 dalje do plačila. Višji pobotni ugovor toženca je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano delno sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 560 EUR iz naslova stroškov hrambe in kondikcijski zahtevek za plačilo 40.793,29 EUR.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se vzpostavi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je bila vsebina obvestila z dne 7. 2. 2006 v skladu s situacijo prvega odstavka 490. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V skladu s to določbo ni mogoče zahtevati, da bi moral tožnik za odstop od pogodbe izpolniti predhodno zahtevo po naknadnem roku, saj je tožnik za pravno napako izvedel istočasno, ko mu je bila stvar po organih pregona tudi odvzeta. Torej je bil v istem hipu izpolnjen pogoj, da je bila kupcu stvar vzeta in se je imel ta pravico sklicevati na razdrtje pogodbe po samem zakonu. Nastala je podobna situacija, kot jo določa drugi odstavek 470. člena OZ. V konkretnem primeru je potrebno šteti pogodbo za razdrto z dnem, ko je bila tožniku stvar odvzeta, tj. 2. 2. 2006. Sodišči bi morali ugotoviti, ali za razvezo ne obstoji tudi kakšna druga materialnopravna podlaga. Tudi za primere pravnih napak je treba uporabiti 465. člen OZ, ko kupec ne izgubi pravice sklicevati se na pravno napako v določenem roku, če je bila ta prodajalcu znana ali mu ni mogla ostati neznana. Navaja okoliščine, ki bi kazale, da gre za stvarno napako ter opozarja, da se sodišči do teh zatrjevanj nista izrekli. Sodišči se tudi nista opredelili do dejstva, da prodajalcu ni moglo ostati neznano, da je avto ukraden in da je zaveden v evidenci ukradenih vozil. V zvezi s tem povzema svoje trditve iz tožbe, da je bil toženec hudo malomaren, ker ni preveril preteklosti vozila. Avto ni imelo dveh originalnih ključev, številka šasije ukradenega vozila pa je bila navedena tudi na straneh italijanskega notranjega ministrstva. Toženec je tako tožnika spravil v zmoto tudi zato, ker mu je bilo povedano, da se prodaja službeno vozilo. O tem se sodišče druge stopnje niti prvo sodišče nista izjasnili, zato je podana kršitev 22. člena Ustave in 14. točka drugega odstavka 339. člena v zvezi s 324. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje je protispisno in nedovoljeno zapisalo, da je bilo vozilo vrnjeno tožniku po treh mesecih, ko se je ugotovilo, da ni ukradeno in da je bilo izbrisano iz evidence ukradenih vozil avgusta 2008. Meni, da so bili podani pogoji za odstop od prodajne pogodbe v skladu z določbo drugega odstavka 490. člena OZ.

4. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena ZPP vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje samo in brez zakonske podlage ugotovilo, da je bil sporni avtomobil izbrisan iz evidence ukradenih vozil, ne drži. Da je prodajalec dosegel oprostitev pravice tretjega oz. izbris iz evidence ukradenih vozil v avgustu 2008, izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, ki je tudi navedlo, na podlagi katerih listin je bilo to dejstvo ugotovljeno (glej četrto stran sodbe sodišča prve stopnje), in sicer dopisa Policijske postaje Celje z dne 16. 9. 2008. O protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni mogoče govoriti, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja, ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, pač pa le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave. Revident ne zatrjuje, da bi bilo med omenjenim dopisom policije z dne 16. 9. 2008 in reprodukcijo tega dokaza v razlogih sodbe, nasprotje, temveč, da iz dopisa policije z dne 6. 2. 2008 izhaja,(1) da je vozilo še vedno zabeleženo v Interpolovem sistemu kot ukradeno. To pa predstavlja prikrito kritiko dokazne ocene, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.(2) Ne drži, da je višje sodišče (nedovoljeno) ugotovilo, da avto sploh ni bil ukraden. Navedbo višjega sodišča, da je bil avto vrnjen tožniku, ko se je ugotovilo, da ni ukraden, je treba ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča, ki so navedene v prvem odstavku na strani tri sodbe druge stopnje razumeti, kot nenazadnje navaja že sam revident, da je policija avto tožniku vrnila, ko je ugotovila, da ga ni ukradel. 7. Revizijske navedbe, da bi bilo treba v obravnavani zadevi uporabiti določila o jamčevanju za stvarne napake, niso utemeljene, saj ni bilo ugotovljeno, da vozilo nima lastnosti in odlik, ki so potrebne za njegovo običajno rabo (459. člen OZ). S tem, ko sta sodišči opredelili pojem pravne napake in pojasnili, da bi lahko šlo za tako napako, sta tudi odgovorili na zatrjevanja, da ne gre za stvarno napako. Ker podrejeni tožbeni zahtevek ni predmet revizijskega izpodbijanja, revizijsko sodišče na revizijske navedbe glede odškodnine zaradi zlorabe zaupanja ne bo odgovarjalo.

8. Pritrditi je izvajanju višjega sodišča, da ni prišlo do razdrtja prodajne pogodbe na podlagi zakona v skladu s prvim odstavkom 490. člena OZ. Ta namreč zahteva popolno evikcijo predmeta pogodbe s strani tretjega,(3) torej ko nadaljnji poskusi za odpravo napake niso več smotrni. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 387/95 že pojasnilo, da zaseg avtomobila ne pomeni tudi njegovega dokončnega odvzema ter da je med obema pojmoma vsebinska razlika. Do popolne evikcije v konkretnem primeru ni prišlo, saj je policija vozilo tožniku po treh mesecih vrnila, prodajalec pa je tudi dosegel oprostitev pravice tretjega in izbris iz evidence ukradenih vozil. Upoštevati je tudi treba, da je ob izkazani dobri veri tožnik na osebnem avtomobilu, ki je premična stvar, s sklenitvijo kupne pogodbe in izročitvijo avtomobila originarno pridobil lastninsko pravico, čeprav je avto pridobil od nelastnika, torej od toženca, ker ta v okviru svoje dejavnosti, razvidne iz njegovega imena, take stvari daje v promet (drugi odstavek 64. člena SPZ).(4) Za uresničitev kupčeve odstopne pravice po drugem odstavku 490. člena OZ mora biti izpolnjena posebna, dodatna predpostavka: kupec mora pred uresničitvijo te pravice prodajalcu dati primeren (dodatni) rok za pravilno izpolnitev, torej za odpravo napake oz. izročitev druge stvari brez napake. Tožnik tožencu pred odstopom roka, da ga oprosti pravice tretjega ni dal. Res je, da lahko ob smiselni uporabi 470. člena OZ kupec odstopi od pogodbe ne da bi prodajalcu dal primeren dodatni rok za izpolnitev, vendar le če je očitno, da prodajalec tudi v dodatnem roku ne bo odpravil napake. Okoliščine, ki bi slednje potrjevale, v konkretnem primeru niso bile ugotovljene (zgolj vedenje prodajalca o pravni napaki ne zadošča). Da tožnik ne bi mogel doseči oprostitve pravice tretjega, kot zatrjuje revident, pa je v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. Revizijska sklicevanja na določilo 465. člena OZ niso utemeljena, saj obvestilo o napaki ni predpostavka prodajalčeve (jamčevalne in odškodninske) odgovornosti za pravne napake (488. in 491. člen OZ).(5) Tožnik svojega zahtevka ni uveljavljal na temelju garancije, zato sodišči primarnega zahtevka po tej podlagi utemeljeno nista presojali.

9. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

10. Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena revizijsko sodišče dokaza (dopisa policije z dne 28. 10. 2009), ki ga je revident priložil reviziji, ne more upoštevati.

Op. št. (2): Prim. tretji odstavek 370. člena ZPP.

Op. št. (3): Tako sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 387/95 z dne 30. 10. 1996. Op. št. (4): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 672/2007 z dne 9. 9. 2010. Op. št. (5): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 497/2009 z dne 11. 11. 2010.