Jedro

Res je, da je odločba z dne 4.5.1993 o prenehanju obratovalnice po samem zakonu z dnem 21.2.1993, deklaratorne narave. Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo izdano začasno obrtno dovoljenje, z dne 7.11.1989, zato, ker poslovni prostor ni izpolnjeval vseh predpisanih pogojev. Ker tudi po preteku treh let tožnik ni dostavil uporabnega dovoljenja za nov poslovni prostor, je SO L., Oddelek za urejanje prostora, izdal navedeno odločbo o prenehanju poslovanja obratovalnice po samem zakonu z dnem 21.2.1993. V izreku je določil tudi, da se po pravnomočnosti te odločbe izvrši zaznamek v registru obratovalnic, ki se vodi pri navedenem organu pod zap. št. 714. Odločba je postala pravnomočna 21.5.1993 in prvostopno sodišče pravilno zaključuje, da je odločba šele s pravnomočnostjo postala izvršljiva. Sodišče pravilno zaključuje tudi, da v skladu z določbo 18. člena zakona začne v konkretnem primeru teči 30 dnevni rok za prijavo pri zavodu od 21.5.1993, ne pa od 21.2.1993. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z razlogovanjem prvostopnega sodišča, ki se je na tako stališče postavilo zato, ker je bil tožnik šele z odločbo z 4.5.1993, ki jo je prejel dne 6.5.1993, lahko seznanjen z njeno vsebino, zaradi česar ne more vzdržati smiselno pritožbeno stališče, da bi se moral prijaviti v 30 dneh po prenehanju obratovalnice z dnem 21.2.1993, saj je bil ta datum postavljen v navedeni odločbi za nazaj. Nesporno pa se je prijavil pri zavodu 16.6.1993, torej v okviru 30 dnevnega roka, šteto od 21.5.1993 dalje.

Izrek

: Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je razsodilo; Tožbenemu zahtevku tožnika F. G., da se mu prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, se ugodi; 1. Razveljavita se odločbi Republiškega zavoda za zaposlovanje, Območna enota Ljubljana, št. 4-15-36265/01-93, z dne 3.8.1993 in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 071-571/93, z dne 22.10.1994; 2. Tožniku se prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 22.5.1993 dalje; 3. O odmeri in izplačevanju denarnega nadomestila za primer brezposelnosti bo odločil toženec Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve s posebno odločbo.

Glede spornega vprašanja, ali tožnik izpolnjuje pogoj 30 dnevnega roka za prijavo pri zavodu za zaposlovanje, je ugotovilo, da je ta pogoj izpolnjen in da tožnik izpolnjuje pogoje po 18. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS št. 5/91 do 38/94).

Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je stališče sodišča napačno. Ugotovilo je, da naj bi tožniku prenehalo zavarovalno razmerje z datumom pravnomočnosti odločbe pristojnega organa za zadeve obrti, pri čemer je bila odločba izdana z veljavnostjo za nazaj, tožnik pa zoper njo glede datuma prenehanja obratovalnice in s tem zavarovalnega razmerja ni ugovarjal. Toženec meni, da so odločbe upravnih organov o prenehanju obrti deklaratornega značaja, vezane ali na voljo stranke ali na ugotovitev, da stranka - obrtnik - ne izpolnjuje pogojev za obratovanje oz. poslovanje, pri čemer je bil tožnik s pogoji in roki pravočasno seznanjen. Zato naj bi sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje ter na podlagi tega tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do denarnega nadomestila.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene ter obširno pojasnjuje svoje zdravstveno in ekonomsko stanje do pričetka obratovanja obratovalnice. Poudarja, da se zoper odločbo, št. 313-36/89, z dne 4.5.1993, o prenehanju poslovanja obratovalnice po samem zakonu z dnem 21.2.1993, iz razloga, ker ni dostavil uporabnega dovoljenja za nov poslovni prostor, ni pritožil, ker se je zavedal, da objekt zaradi pomanjkanja denarja še ni popolnoma končan, tako kot nalaga zakon.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi pravilno in temeljito obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja z bistvenimi dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Glede na pritožbene navedbe pa poudarja naslednje.

Res je, da je odločba z dne 4.5.1993 o prenehanju obratovalnice po samem zakonu z dnem 21.2.1993, deklaratorne narave. Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo izdano začasno obrtno dovoljenje, z dne 7.11.1989, zato, ker poslovni prostor ni izpolnjeval vseh predpisanih pogojev. Ker tudi po preteku treh let tožnik ni dostavil uporabnega dovoljenja za nov poslovni prostor, je SO L., Oddelek za urejanje prostora, izdal navedeno odločbo o prenehanju poslovanja obratovalnice po samem zakonu z dnem 21.2.1993. V izreku je določil tudi, da se po pravnomočnosti te odločbe izvrši zaznamek v registru obratovalnic, ki se vodi pri navedenem organu pod zap. št. 714. Odločba je postala pravnomočna 21.5.1993 in prvostopno sodišče pravilno zaključuje, da je odločba šele s pravnomočnostjo postala izvršljiva. Sodišče pravilno zaključuje tudi, da v skladu z določbo 18. člena zakona začne v konkretnem primeru teči 30 dnevni rok za prijavo pri zavodu od 21.5.1993, ne pa od 21.2.1993. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z razlogovanjem prvostopnega sodišča, ki se je na tako stališče postavilo zato, ker je bil tožnik šele z odločbo z 4.5.1993, ki jo je prejel dne 6.5.1993, lahko seznanjen z njeno vsebino, zaradi česar ne more vzdržati smiselno pritožbeno stališče, da bi se moral prijaviti v 30 dneh po prenehanju obratovalnice z dnem 21.2.1993, saj je bil ta datum postavljen v navedeni odločbi za nazaj. Nesporno pa se je prijavil pri zavodu 16.6.1993, torej v okviru 30 dnevnega roka, šteto od 21.5.1993 dalje.

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.