Jedro

Sodišče, ki pri odločanju ni vezano le na zakon, temveč tudi na Ustavo ter ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, bi moralo storilcu pravico, da je obveščen v primeru ponovitve oziroma dopolnitve dokaznega postopka, da je seznanjen, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, če bo to sodišču pisno predlagal, zagotoviti na podlagi določb

29. člena Ustave ter točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, čeprav Zakon o prekrških, ki je veljal v času izdaje sodbe te določbe še ni vseboval.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana Bežigrad je storilca spoznal za odgovornega prekrška po drugem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), mu izrekel globo 333,83 € ter naložil plačilo stroškov postopka. Zoper odločbo o prekršku je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo ter mu naložilo plačilo sodne takse. Storilec je vložil tudi ustavno pritožbo, ki jo je Ustavno sodišče zavrglo. Zoper odločitev se je storilec pritožil še na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je ugotovilo, da je bila pritožniku kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka ter točke d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).(1)

2. Vrhovni državni tožilec M. V. je zoper pravnomočno sodbo, s katero je sodišče zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti . Navaja, da je sodišče dopolnilo dokazni postopek, in sicer je zaslišalo pet prič in vpogledalo v izvid Kliničnega centra Ljubljana, o čemer pa storilca ni obvestilo in mu ni dalo možnosti, da prisostvuje pri izvajanju dokazov. V času, ko je bila sprejeta izpodbijana sodba, sicer še ni veljala določba petega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), po kateri mora sodišče storilca obvestiti o nameravani ponovitvi ali dopolnitvi dokaznega postopka. Ne glede na to pa vlagatelj ocenjuje, da je bila storilcu kršena pravica do poštenega sojenja iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, kar je ugotovilo tudi ESČP. Poleg tega je storilec v zahtevi za sodno varstvo predlagal tudi svoje zaslišanje in zaslišanje policistov, ki sta vodila postopek. Sodišče je zaslišalo le enega policista, medtem ko se o dokaznem predlogu za zaslišanje drugega sploh ni izreklo. Predlog za zaslišanje storilca pa je sodišče pavšalno zavrnilo z obrazložitvijo, da je že v zahtevi za sodno varstvo navedel vse relevantne okoliščine. S tem je sodišče, po oceni vlagatelja, zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Glede na navedeno vlagatelj Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, ki se o njej ni izjavil. B-I.

4. V obravnavani zadevi so relevantna naslednja procesna dejstva: a) storilec je bil spoznan za odgovornega prekrška po drugem odstavku

6. člena ZJRM-1 , ki naj bi ga storil s tem, da je Š. S. užalil z besedami „Jebem ti mater, takoj boš umaknil svoj avto, če ne boš že videl“ in ga ob tem z eno roko prijel za vrat, nekaj trenutkov držal in nato z drugo roko udaril v predel glave; b) iz odločbe o prekršku izhaja, da je prekrškovni organ tako opisano dejansko stanje ugotovil na podlagi posrednih ugotovitev policistov, razgovora z naznaniteljem Š. S. in storilcem na kraju prekrška; c) storilec je v zahtevi za sodno varstvo trdil, da oškodovanca ni udaril in podal svoje videnje dogajanja. Sodišču je predlagal svoje zaslišanje, zaslišanje L. M. in M. G., ki naj bi bila očividca dogodka, ter priložil njuni pisni izjavi. Predlagal je tudi zaslišanje policistov, ki sta vodila postopek; d) sodišče je v postopku z zahtevo za sodno varstvo dopolnilo dokazni postopek, in sicer je zaslišalo naslednje priče: policista R. Ž., oškodovanca Š. S. ter M. G., L. M. in F. M. Sodišče je prebralo tudi Izvid Kliničnega centra Ljubljana, ki ga je v spis vložil oškodovanec. Storilca sodišče ni zaslišalo. Storilec in njegov zagovornik o zaslišanjih navedenih prič nista bila obveščena ter tudi ne seznanjena z navedenim listinskim dokazom; e) iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče izpovedbe prič L. M. in M. G. ter navedbe storilca v zahtevi ocenilo kot neverodostojne in neprepričljive, izpovedbe oškodovanca S., njegove partnerice F. M. in policista Ž. pa kot verodostojne in prepričljive, zato je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo. Zaslišanje storilca je sodišče štelo kot nepotrebno, saj naj bi storilec že v zahtevi za sodno varstvo navedel vse relevantne okoliščine.

B-II.

5. Vrhovni državni tožilec v obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti sodišču očita več kršitev - da storilca ni zaslišalo, da mu ni omogočilo, da se izjavi o izvedenih dokazih oziroma da sodeluje pri izvajanju dokazov ter da zavrnitve njegovih dokaznih predlogov ni (ustrezno) obrazložilo. Pri vseh očitanih kršitvah gre za poseg v isto pravico, tj. pravico do izjavljanja v postopku (pravico do kontradiktornosti), ki izhaja iz 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. člena EKČP. 6. Pomen in obseg te pravice v prekrškovnem postopku z zahtevo za sodno varstvo je Vrhovno sodišče pojasnilo že v zadevi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013.(2) V citirani odločbi je Vrhovno sodišče, ob opiranju na sodno prakso ESČP, sprejelo stališče, da je v določenih primerih pravica storilca do izjave v postopku kršena tudi, če sodišče ne ravna v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1, torej dokaznega postopka ne ponovi oziroma dopolni po pravilih rednega sodnega postopka. Ponovitev oziroma dopolnitev dokaznega postopka je obvezna vselej, ko narava spornega vprašanja, ki ga storilec v zahtevi za sodno varstvo argumentirano izpostavlja, brez neposrednega zaslišanja vseh vpletenih oziroma neposrednega izvajanja drugih dokazov ne omogoča pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

7. V obravnavanem primeru je sodišče pravilno ocenilo, da zgolj na podlagi podatkov spisa ne bo moglo samostojno in neodvisno oceniti dokazov ter posledično pravilno ugotoviti odločilnih dejstev. Sodišče je zato zaslišalo osebe, ki so izjave predhodno podale prekrškovnemu organu, ter dokazni postopek dopolnilo z zaslišanjem dodatnih prič. Edina oseba, ki je bila pri očitanem prekršku navzoča, a je sodišče ni zaslišalo, je storilec. Sodišče je štelo, da je slednji svoje argumente izčrpno podal že v zahtevi za sodno varstvo, ob tem pa prezrlo, da za pravilno ugotovljeno dejansko stanje neposredno zaslišanje storilca ni nič manj pomembno, kakor zaslišanje oškodovanca ter očividcev. V primerih, kot je obravnavani, ko je sodišče soočeno z nasprotujočimi izjavami storilca in oškodovanca glede relevantnih dejstev, je za pravilno ugotovljeno dejansko stanje odločilno, da sodišče sliši obe strani. Možnost storilca, da pred sodiščem tudi osebno (in ne le pisno) predstavi svoje videnje zadeve pa ne prispeva zgolj k pravilni ugotovitvi dejstev, temveč prav tako storilcu zagotavlja vlogo (aktivnega) subjekta in ne objekta postopka.

8. Vrhovno sodišče tako pritrjuje vlagatelju zahteve, da je sodišče s tem, ko storilca ni zaslišalo, čeprav je storilec v zahtevi za sodno varstvo argumentirano nasprotoval ugotovljenemu dejanskemu stanju in se pravici do zaslišanju tudi ni odpovedal (storilec je svoje zaslišanje v zahtevi izrecno predlagal)(3), kršilo 22. in 29. člen Ustave oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1. 9. Drugi vidik pravice do izjave, na katerega opozarja vlagatelj in do katerega se je v tej zadevi opredelilo že ESČP, je možnost storilca da aktivno sodeluje pri izvajanju (razbremenilnih in obremenilnih) dokazov. Po določbi točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki se skladno z 8. členom Ustave uporablja neposredno, ima obdolženec kaznivega dejanja pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič ter da pod enakimi pogoji, kot veljajo za obremenilne priče, doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič .

Navedeni določbi deloma vsebinsko ustreza 29. člen Ustave, ki obdolženemu v kazenskem postopku med drugim zagotavlja sojenje v njegovi navzočnosti ter izvajanje dokazov v njegovo korist. P o praksi ESČP ter slovenski (ustavno)sodni praksi v domet 6. člena EKČP oziroma 29. člena Ustave praviloma sodijo tudi vse prekrškovne zadeve.(4) Kadar sodišče (v skladu merilom, ki je navedeno pod 6. točko te odločbe) dokazni postopek ponovi oziroma dopolni z zaslišanjem prič, mora storilcu omogočiti, da pri tem aktivno sodeluje.(5)

10. Zakon o prekrških, ki je veljal v času izdaje izpodbijane sodbe, sicer v 65. členu še ni vseboval petega odstavka, po katerem mora sodišče v primeru ponovitve oziroma dopolnitve dokaznega postopka storilca o tem obvestiti in ga hkrati seznaniti, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, če bo to sodišču pisno predlagal v petih dneh po prejemu obvestila.(6) Odsotnost zakonske ureditve tega vprašanja pa ne pomeni, da storilec ni imel pravice aktivne udeležbe v dokaznem postopku. Sodišče, ki pri odločanju ni vezano le na zakon, temveč tudi na Ustavo ter ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, bi moralo storilcu to pravico zagotoviti na podlagi citiranih določb

29. člena Ustave ter točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. S tem, ko sodišče storilca in njegovega zagovornika ni obvestilo o zaslišanjih prič ter mu ni omogočilo, da pri izvajanju dokazov aktivno sodeluje, je ta temeljna jamstva storilca v prekrškovnem postopku kršilo.

11. Storilčevo pravico do obrambe je sodišče nadalje kršilo tudi s tem, ko mu ni omogočilo, da se seznani in opredeli glede obremenilnih listinskih dokazov. Sodišče je namreč izpodbijano sodbo med drugim oprlo na izvid Kliničnega centra Ljubljana, ki ga je predložil oškodovanec na zaslišanju, čeprav storilec s to listino ni bil seznanjen in se posledično o njej ni mogel izjaviti. Tudi na tem mestu je potrebno poudariti, da v času izdaje izpodbijane sodbe obveznost sodišča, da storilcu omogoči izjavo o vsem dokaznem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj, v ZP-1 ni bila izrecno določena.(7) Je pa ta obveznost izhajala iz pravice do poštenega postopka (29. člen Ustave), o čemer se je Vrhovno sodišče že opredelilo v številnih judikatih.(8)

12. Vrhovni državni tožilec pa utemeljeno opozarja tudi, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je zaslišalo zgolj enega izmed dveh policistov, katerih zaslišanje je storilec predlagal. Pravici storilca, da navaja dejstva in predlaga dokaze ustreza dolžnost sodišča, da se z njegovimi navedbami seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se v obrazložitvi svoje odločbe opredeli do vseh tistih navedb, ki so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene. Gre za pravico do obrazložene sodne odločbe, ki izhaja iz 22. člena Ustave.(9) Ta dolžnost sodišča izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, v skladu s katero mora sodišče v obrazložitvi sodbe oceniti navedbe zahteve za sodno varstvo. Sodišče bi zato moralo navesti razloge, zaradi katerih je menilo, da predlaganega dokaza ni potrebno izvesti.

C.

13. Glede na ugotovljene kršitve 22. in 29. člena Ustave ter prvega odstavka in točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče zaslišati storilca in priče obravnavnega dogodka. Storilcu bo moralo omogočiti, da pri izvajanju dokazov aktivno sodeluje ter da se izjavi o vsem dokaznem gradivu, ki bi utegnilo vplivati na njegov pravni položaj.

Op. št. (1) : M. proti Sloveniji , odločba z dne 15. 5. 2014. Op. št. (2) : Glej predvsem 7. do 12. točko navedene odločbe.

Op. št. (3) : Vrhovno sodišče je v že citirani sodbi IV Ips 106/2012 navedlo, da je ponovitev oziroma dopolnitev dokaznega postopka pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov spisa le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove.

Op. št. (4) : V zvezi s tem glej sodbo ESČP Flisar proti Sloveniji , odločba z dne 29. 9. 2001, tč. 25 in 26, podrobneje glede avtonomnega pomena izraza „kazenska obtožba“ pa Engel in drugi proti Nizozemski , odločba z dne 8. 6. 1976. Glede uporabe 29. člena Ustave v prekrškovnih zadevah se je Ustavno sodišče opredelilo že v odločbi Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, tč. 9. in 10. Op. št. (5) : Glej sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 118/2012 z dne 19. 2. 2013, tč. 7. Op. št. (6) : Ta določba je bila vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G), ki je stopil v veljavo 13. 3. 2011. Op. št. (7) : Tudi prvi stavek petega odstavka 65. člena ZP-1, ki določa obveznost sodišča, da storilca seznani z dejstvi, glede katerih se storilec v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti, ter mu omogoči, da se o teh dejstvih izjavi, je bil vnesen šele z ZP-1G, ki se je začel uporabljati po izdaji izpodbijane sodbe.

Op. št. (8) : Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 101/2009 z dne 20. 4. 2010. Op. št. (9) : Odločba Ustavnega sodišča Up-672/03 z dne 30. 9. 2005.