Jedro

Tožničinih ugovorov (o vodovodnem omrežju, dostopu do javnega cestnega omrežja ...) ni mogoče opredeliti kot očitno nerelevantnih, zato bi se drugostopenjski organ do njih moral obrazloženo opredeliti. Ob tem sodišče dodaja še, da stranki praviloma ni mogoče nalagati bremena, da dokazuje negativna dejstva, pač pa je na organu, da ugotovi in v odločbi navede vsa dejstva, ki so pomembna za odmero obveznosti, ter obrazloži pravno podlago za to.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-11470/2019-002215-11-135-09 z dne 23. 9. 2019, se odpravi v delu, ki se nanaša na odmero in plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za zemljišči na lokaciji C. s parc. št. 000 in 111 v zneskih 127,56 EUR in 737,47 EUR, ter se v tem delu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek. V ostalem delu se tožba zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije kot prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici kot zavezanki odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ) na območju občine Šempeter - Vrtojba za leto 2019 v skupnem znesku 991,81 EUR, in sicer, kot izhaja iz izreka odločbe: za polovico nezazidanega stavbnega zemljišča na lokaciji C. s parc. št. 000, ob upoštevanju površine 206,00 m2, znesek 127,56 EUR, za polovico nezazidanega stavbnega zemljišča na lokaciji C. s parc. št. 111, ob upoštevanju površine 1191,00 m2, znesek 737,47 EUR, za stanovanjsko hišo na naslovu A., ob upoštevanju površine 140,00 m2, znesek 93,91 EUR ter za polovico stanovanjske hiše na naslovu B., ob upoštevanju površine 49,00 m2, znesek 32,87 EUR. Iz nadaljevanja izreka izpodbijane odločbe je razvidno, kako in v katerih rokih je treba plačati odmerjeno NUSZ, ker se bodo sicer zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba; da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe ter da davčnemu organu posebni stroški v postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da se v skladu z 58. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ/1984) NUSZ plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katera je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Na podlagi 218. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) je Občinski svet Občine Šempeter - Vrtojba z Odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: Odlok) predpisal in razdelal nadaljnje pogoje in merila. Višina NUSZ je določena na podlagi Odloka ter je odvisna od lege, namembnosti in smotrne izkoriščenosti uporabe stavbnega zemljišča, opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami individualne rabe ter skupne rabe. Višina NUSZ za m2 stavbnega zemljišča se v skladu s 6. členom Odloka določi na podlagi meril in kriterijev iz 7. do 11. člena Odloka. V skladu z 8. členom Odloka je mesečna višina NUSZ odvisna od osnove, tj. površine v m2, in stopnje obremenitve, tj. števila točk in mesečne vrednosti točke, ki za leto 2019 znaša 0,0043 EUR. Podatke za odmero NUSZ je davčni organ prejel od Občine Šempeter - Vrtojba in so del evidence, ki jo vodi občina, ki je pristojna za zbiranje in urejanje teh podatkov. Po 14. členu Odloka so zavezanci dolžni sporočiti pristojni občinski službi vse spremembe lastniškega stanja nepremičnine, pa tudi vsako spremembo površine ali namembnosti stavbe, ki je obremenjena z NUSZ, in sicer v roku enega meseca po nastanku spremembe. Prvostopenjski organ navaja še določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), ki v 403. členu predpisuje, da zavezanec plačuje NUSZ na podlagi odločbe, ki jo izda davčni organ, kjer nepremičnina leži; v 404. členu pa, da izda davčni organ odločbo o NUSZ po podatkih, ki mu jih posreduje občina, na podlagi odloka in vrednosti točke na dan 1. januarja leta, za katero se določa NUSZ.

3. Tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT 499-13-391/2020-2 z dne 10. 9. 2020 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), zavrnilo. V svoji obrazložitvi uvodoma navede, da tožnica v zvezi z odmero NUSZ za nepremičnini s parc. št. 000 in 111, obe k.o. 2316 Vrtojba, podaja ugovore, da ne izpolnjujeta pogojev za nezazidano stavbno zemljišče in da gre za kmetijsko zemljišče. Drugostopenjski organ obrazlaga, da se v zvezi z odmero NUSZ kot veljavne uporabljajo določbe VI. poglavja ZSZ/1984 in Odloka. Po citiranju 58. člena ZSZ/1984 dodaja, da območje, na katerem se plačuje NUSZ, določi občinska skupščina oziroma sedaj občinski svet v skladu z ZSZ/1984 ter Dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine, pri čemer upoštevajo zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte in naprave, lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča, izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (61. člen ZSZ/1984). Nato še navede, da izpodbijana odločba temelji na določilih Odloka.

4. V nadaljevanju obrazložitve drugostopenjski organ pojasni, da je v zvezi s tožničino pritožbo prvostopenjski organ zaprosil Občino Šempeter - Vrtojba za mnenje oziroma da se opredeli do pritožbenih navedb. Občina v mnenju z dne 31. 3. 2020 navaja, da zemljišči s parc. št. 000 in 111 ležita na območju Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu Poslovna cona Vrtojba ob hitri cesti (v nadaljevanju: Odlok o OPPN) in da je bil za to območje sprejet Odlok o podlagah za odmero komunalnega prispevka za območje občinskega podrobnega prostorskega načrta Poslovna cona Vrtojba ob hitri cesti. Parceli imata urejen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanju mogoče izvesti priključke na javno elektroenergetsko, vodovodno in kanalizacijsko omrežje. Da je objekte mogoče zgraditi in priključiti na javno infrastrukturo, potrjuje tudi zgrajen in priključen objekt drugega investitorja. Občina še navaja, da se skladno z določili Odloka o OPPN ukine obstoječi kanalizacijski vod, ki prečka parcelo 111, ter da na možnost gradnje na njej ne vplivajo vodi na parceli 222, kot tudi ne obstoječi elektroenergetski vod 20 kV. Iz izsekov OPPN je razvidno, kje je možna gradnja objektov, zasebnih priključnih cest in javne infrastrukture (predvidena širitev občinske javne ceste in ureditev krožišča). Občina tudi odgovarja, da ob robu parcele 000 ni javnega vodovoda in da ga OPPN vzdolž parcele ne predvideva. Skrajni južni del parcele pade v varovane pasove, določene z državnim prostorskim načrtom za rekonstrukcijo obstoječih prenosnih plinovodov M3, M3B, R31A, R32, R34. OPPN gradnje stavb na parceli 000 ne predvideva, saj gre za južni pas območja OPPN, ki je v varovalnem pasu prenosnega plinovoda, je pa vključena v predlagano gradbeno parcelo kot dvorišče, parkirišče, manipulacijska površina. Prvostopenjski organ je z dopisom z dne 1. 4. 2020 tožnico seznanil z mnenjem občine, na katerega je odgovorila, da se z mnenjem ne strinja.

5. Tudi drugostopenjski organ citira 404. člen ZDavP-2 ter dodaja, da območje, na katerem se plačuje NUSZ, določi občina s svojim predpisom, pri čemer lahko občine določijo plačevanje NUSZ le za komunalno opremljeno zemljišče. Na podlagi četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1, ki natančneje določa, kdaj se šteje, da so nezazidana stavbna zemljišča oziroma zemljiške parcele komunalno opremljene, se med drugim šteje v primeru, ko je za območje, na katerem ležijo zemljiške parcele, sprejet občinski prostorski red, da so komunalno opremljene, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov, če imajo takšne parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja, za njih pa je tudi možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. Drugostopenjski organ navaja, da je bila tožnica seznanjena z mnenjem občine, v katerem ji je pojasnjena pravna podlaga za zaračunavanje NUSZ ter da je za območje, kjer ležita nepremičnini s parc. št. 000 in 111, sprejet Odlok o OPPN in Odlok o podlagah za odmero komunalnega prispevka. Ker je za odmero NUSZ bistveno, da nezazidano stavbno zemljišče izpolnjuje vse predpisane pogoje, in ker tožnica ni uspela dokazati utemeljenosti pritožbenih navedb, da parceli ne izpolnjujeta pogojev za nezazidano stavbno zemljišče, je pritožbene navedbe šteti kot neutemeljene. Tožnici še pojasnjuje, da to, da parceli uporablja za kmetijske namene, ne pomeni, da bi bila zato oproščena NUSZ, saj se slednje plačuje glede na namensko rabo, kot je določena v prostorskem izvedbenem aktu, ne pa dejansko (kmetijsko) rabo zemljišča. Sklepno drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnica odmeri NUSZ od nepremičnin na naslovu B. in A. konkretno ne ugovarja, zato je v tem delu prvostopenjsko odločitev šteti kot pravilno in zakonito.

6. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu zaradi kršitve pravil postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja pravilno odmeri NUSZ za leto 2019, oziroma podrejeno, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, da ta pravilno ugotovi dejansko stanje in pravilno odmeri NUSZ za navedeno leto. Toženki naj sodišče tudi naloži, da tožnici povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V tožbi navaja, da se z odmerjenim NUSZ ne more strinjati, saj je občina davčnemu organu posredovala napačne informacije. Tožnica je v pritožbenem postopku glede zemljišč s parc. št. 000 in 111 izpostavila, da gre za obdelani kmetijski zemljišči. Opozorila pa je tudi, da zemljišči nimata možnosti priključitve na komunalno infrastrukturo ter da občina preko zemljišča s parc. št. 111 načrtuje vode javne infrastrukture, kar gradnjo, ob upoštevanju omejitev, ki jih imajo vkopani energetski vodi, onemogoča. Na mnenje občine je podala odgovor, v katerem je dodatno utemeljila razloge, ki kažejo na napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabo materialnih predpisov. Ponovno opozarja, da zemljišče s parc. št. 111 nima možnosti priključitve na javno infrastrukturo, prav tako ni urejen dostop do njega. Skozi parcelo še vedno poteka kanalizacijski vod, takšni vodi pa potrebujejo vzdrževanje, zato se sprašuje, kako je na tem zemljišču mogoča gradnja. Občina tudi vseskozi spreminja skice glede komunalne infrastrukture, zato stranke postopka ne morejo vedeti, katero skico šteti za verodostojno (predviden elektroenergetski vod je iz prvotne skice izginil). Kljub navedenim nejasnostim občina vztraja, da je zemljišče komunalno opremljeno. Iz skice izhaja tudi načrtovana izgradnja križišča in ceste, ki bo delila zemljišče, ki zato za kupce ne more biti zanimivo. Višina NUSZ za nepozidano stavbno zemljišče, ki je po dejanski rabi kmetijsko, je nesorazmerna, saj se vrednoti z 12 točkami, zazidano stavbno zemljišče pa s 13 točkami.

8. V nadaljevanju tožbe tožnica izpostavlja, da za zemljišče s parc. št. 000 občina sama trdi, da vodovod vzdolž te parcele ni predviden in da je zemljišče v varovalnem pasu prenosnega plinovoda. Kljub vsemu naj bi šlo za gradbeno parcelo. Občina tudi za površino, ki ni in ne bo primerno komunalno opremljena, celo za obračališče, ki nima nikakršne možnosti za gradnjo, zaračunava visoko NUSZ, čeprav bi slednje moralo biti za zemljišče, ki ni komunalno opremljeno in je varovalni pas prenosnega plinovoda, bistveno nižje. Tožnica še opozarja, da je vzdolž celotnega zemljišča s parc. št. 000 cevovod za melioracijski sistem in da za to zemljišče plačuje nadomestilo za namakalni sitem, ki je tipično povezan s kmetijsko dejavnostjo, obenem pa NUSZ, čeprav gre za izključujoči dajatvi. Glede na napake je prisiljena vlagati pravna sredstva, namesto da bi občina uredila svoje evidence in bi se NUSZ odmerilo skladno s predpisi. Zavezanci ne potrebujejo zgolj citiranja predpisov, pač pa pravilno ugotovitev dejanskega stanja in pravilno uporabo prava. Tožnica se zaveda, da je občini dano javno pooblastilo za določanje območij, kjer se plačuje NUSZ, vendar je pri tem dolžna spoštovati predpise in načelo sorazmernosti. V primeru zemljišča, ki ne bo nikoli imelo vodovoda, predstavlja pa varovalni pas javnemu plinovodu, se ne more znebiti občutka, da gre zgolj za polnjenje občinskega proračuna. V dokaznem smislu se tožnica sklicuje na izpodbijano in drugostopenjsko odločbo ter ostalo dokumentacijo spisa, na fotografije stanja v naravi, predlagala je tudi svoje zaslišanje.

9. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo splošno prereka tožbene navedbe ter vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. 10. Tožnica v nadaljnji vlogi vztraja, da je za tovrstna nepozidana stavbna zemljišča odmera NUSZ nepravilna in neupravičena.

11. V tem upravnem sporu je odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (prvi odstavek 13. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1, ter drugi odstavek 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, ZUS-1C).

**K I. točki izreka:**

12. Tožba je delno utemeljena.

13. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je bilo tožnici odmerjeno NUSZ na območju občine Šempeter - Vrtojba za leto 2019. 14. Glede na obrazložitev izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter tožničine ugovore, ki se nanašajo na odmero oziroma plačilo NUSZ za zemljišči na lokaciji C. s parc. št. 000 in 111, sodišče ugotavlja, da v tem delu tožnica upravičeno podaja tožbeni očitek o bistveni kršitvi pravil postopka.

15. V postopku izdaje odločbe o odmeri NUSZ mora davčni organ, kot izhaja iz določb ZDavP-2 (ob 403. in 404. členu glej še tretji odstavek 2. člena tega zakona), upoštevati tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP, glej tudi 1. do 3. člen tega zakona). Tako mora med drugim upoštevati določbe ZUP, ki predpisujejo, kako mora biti obrazložena odločba. Prvi odstavek 214. člena ZUP določa, da obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke. V skladu s prvim odstavkom 254. člena ZUP se določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi, pri čemer je v drugem odstavku istega člena ZUP določeno, da se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe; (le) če je že prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe pravilno presodil navedbe, ki se uveljavljajo v pritožbi, se lahko drugostopenjski organ sklicuje na razloge iz prvostopenjske odločbe. Iz citiranih zakonskih določb izhaja tudi zahteva (ki ima ustavnopravni temelj v pravici iz 22. člena Ustave Republike Slovenije), da se mora upravni organ v obrazložitvi odločbe konkretno opredeliti do vseh navedb in ugovorov stranke, ki niso očitno nerelevantni za odločitev. Z zakonom skladna obrazložitev upravne odločbe, ki vsebuje tudi jasno opredelitev do navedb in ugovorov, ki jih je stranka podala v upravnem postopku, namreč tej omogoča, da lahko učinkovito (s konkretiziranimi, obrazloženimi nasprotnimi argumenti) uveljavlja sodno varstvo zoper upravno odločbo, sodišču pa, da polno preizkusi njeno pravilnost in zakonitost. 16. Izpodbijana odločba, zoper katero tožnica podaja ugovore, ki se nanašajo na odmero NUSZ za zemljišči s parc. št. 000 in 111, v tem delu nima obrazložitve, ki bi ustrezala opisanemu zakonskemu standardu. Glede na množičnost postopkov odmere NUSZ je mogoče razumeti, da so obrazložitve prvostopenjskih odmernih odločb v tovrstnih zadevah, ki so praviloma izdane brez posebnega ugotovitvenega postopka, skope, vendar pa v obravnavanem primeru niti obrazložitev drugostopenjske odločbe predpisanemu standardu ne zadosti. Sodišče namreč glede na tožbene ugovore ugotavlja, da drugostopenjski organ v svoji obrazložitvi navedb, ki jih je tožnica podala v pritožbi in v svojem odgovoru na mnenje občine, ni primerno predstavil. Navedel je namreč zgolj, da tožnica podaja ugovore, v katerih meni, da omenjeni nepremičnini ne izpolnjujeta pogojev za nezazidano stavbno zemljišče, ne da bi povedal, kakšni so ti ugovori; prav tako je navedel le, da je tožnica odgovorila, da se z mnenjem občine ne strinja, ne da bi vsaj povzel razloge, iz katerih se tožnica z mnenjem ne strinja. Tudi sicer je obrazložitev odločitve v tem delu ostala bistveno pomanjkljiva. Drugostopenjski organ le povzame vsebino mnenja občine, ne da bi jasno in konkretno navedel, kakšno dejansko stanje je ugotovil na podlagi po vloženi tožničini pritožbi izpeljanega ugotovitvenega postopka, in ne da bi obrazložil, ali je oziroma zakaj je mnenju občine v celoti sledil. Kolikor nakazuje na stališče, da podatkom, ki jih davčnemu organu sporoči občina, zavezanec v postopku odmere NUSZ ne more oporekati, temu sodišče ne more slediti, saj je takšno stališče že zavrnila tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča. Slednje je obrazložilo (prim. sodbo in sklep X Ips 6/2020 z dne 10. 6. 2020, sklep I Up 80/2020 z dne 16. 9. 2020), da se o tem, kdo je zavezanec za plačilo NUSZ in v kakšni višini, odloči šele z odmerno odločbo davčnega organa, izdano na podlagi ZDavP-2. To pomeni, da je davčni organ tisti, ki vodi davčni in s tem tudi ugotovitveni postopek odmere NUSZ, ter da so tudi dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina in posreduje davčnemu organu za potrebe odmere NUSZ, predmet preizkusa na podlagi pravnih sredstev zoper odmerno odločbo o NUSZ.

17. Sodišče izpostavlja, da drugostopenjski organ v svoji obrazložitvi navaja, da območje, na katerem se plačuje NUSZ, določi občina s svojim predpisom, pri čemer lahko občine določijo plačevanje NUSZ le za komunalno opremljeno zemljišče. Glede na navedeno s tem povezanih tožničinih ugovorov (o vodovodnem omrežju, dostopu do javnega cestnega omrežja ...) ni mogoče opredeliti kot očitno nerelevantnih, zato bi se drugostopenjski organ do njih moral obrazloženo opredeliti. Ob tem sodišče dodaja še, da stranki praviloma ni mogoče nalagati bremena, da dokazuje negativna dejstva, pač pa je na organu, da ugotovi in v odločbi navede vsa dejstva, ki so pomembna za odmero obveznosti, ter obrazloži pravno podlago za to. Tudi s tega vidika pa so razlogi odločitve ostali pomanjkljivi, saj drugostopenjski organ ob splošni navedbi, da izpodbijana odločba temelji na določilih Odloka, ne pojasni, katere določbe tega Odloka so relevantne za odločitev glede na tožničine pritožbene ugovore. Prav tako ni mogoče sprejeti njegovega sklicevanja, da je bila pravna podlaga za zaračunavanje NUSZ tožnici pojasnjena v mnenju občine; glede na predhodno citirane določbe ZUP mora biti namreč (tudi) to del obrazložitve upravne odločbe. Povedano drugače, drugostopenjski organ lahko svoje razloge nadomesti le s sklicevanjem na razloge prvostopenjskega organa, in to samo, ko(likor) je že ta presodil pritožbene navedbe (za takšno situacijo pa v obravnavanem primeru očitno ne gre). Ob navedenih pomanjkljivostih pa je posledično obrazložitev ostala pomanjkljiva tudi z vidika zakonske zahteve, da mora obrazložitev vsebovati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo.

18. Zaradi, kot je opisano, bistveno pomanjkljive obrazložitve, izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na sporno odmero NUSZ za zemljišči na lokaciji C. s parc. št. 000 in 111, ni mogoče preizkusiti, to pa je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 19. Iz navedenega razloga je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi delno ugodilo, izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na odmero in plačilo NUSZ za navedeni nepremičnini odpravilo, ter v tem delu zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 (kot je relevanten za ta upravni spor glede na prvi odstavek 25. člena ZUS-1C) vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Zaradi ponovnega postopka sodišče dodaja, da je v načelu pravilno stališče, da je za odmero NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča pomembna namenska raba in ne dejanska raba, vendar pa se bo moral davčni organ opredeliti tudi do ostalih tožničinih ugovorov. Pred ponovno odločitvijo naj tožnico seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka in ob tem tudi s svojimi stališči glede vse za odločitev relevantne pravne podlage ter tožnici da možnost, da se o tem izreče (prim. prvi odstavek 138. člena in 5. točko tretjega odstavka 146. člena ZUP in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015), nato sprejeto odločitev pa naj obrazloži, kot to zahteva zakon, in se pri tem obrazloženo opredeli do tožničinih navedb in ugovorov.

20. V ostalem delu pa je sodišče tožbo zavrnilo, ker v zvezi s preostalim delom izpodbijane odločbe tožnica v tožbi, enako kot že v pritožbi, ni podala nobenih navedb oziroma nobenih vsebinskih ugovorov.

21. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, in sicer v delu, v katerem je tožbi ugodilo, na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 (ker je bilo v tem delu že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve očitno treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom); v delu, v katerem je tožbo zavrnilo, pa na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 (ker ob odsotnosti navedb oziroma ugovorov tožnice v tem delu dejansko stanje ni sporno). Sodišče v zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Takšno odločanje po določbah prvega odstavka 65. člena ZUS-1 pomeni zgolj možnost, ki se kot izjema od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov uporabi takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, za kar pa v obravnavanem primeru (tudi upoštevajoč tožničin podredno podani predlog odločitve) ne gre.

**K II. točki izreka:**

22. Glede na sprejeto odločitev o tožbi ter določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in v tej zvezi oblikovano sodno prakso, je tožnica upravičena do pavšalnega zneska povračila stroškov tega postopka po Pravilniku o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu, in sicer ji je sodišče (ob upoštevanju, da v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava in da tožnica v postopku ni imela pooblaščenca) priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Ta znesek (ki zajema vse stroške upravnega spora na prvi stopnji, razen sodnih taks) mora tožnici povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

23. Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).