Jedro

Določba 14. člena ZRPPN, po kateri mora upravni organ paziti na to, da priprav, če je to mogoče, ne dovoli v času, ki bi bil neprimeren za lastnika nepremičnine, ne pomeni, da je na ta pogoj upravni organ brezpogojno vezan, temveč pomeni, da mora ob določitvi roka upoštevati navedene okoliščine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 25.3.1994, s katero je bilo Skladu stavbnih zemljišč občine dovoljeno opraviti pripravljalna dela, ki obsegajo zakoličbo, parcelacijo in izmero zemljišča, zaradi prenosa ureditvenega načrta, ki je bil sprejet z odlokom Skupščine občine z dne 29.3.1990 (Uradni vestnik ... 7/90) v naravo in sicer na parc. št. 623 in 624/1 vl. št. 2777, v lasti I. in M.L. ter M. in R.K., vsakega do 1/4. Upravni organ je določil, naj se pripravljalna dela opravijo do 21.7.1994, ter navedel, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka ugotovila, da je predlog za dovolitev pripravljalnih del vložil razlastitveni upravičenec, to je Sklad stavbnih zemljišč občine in da so tožniki zemljiškoknjižni solastniki zemljišč, ki se nahajajo v mejah ureditvenega (zazidalnega) območja, s čemer je predlagatelj verjetno izkazal, da so mu pripravljalna dela potrebna. Nadalje je tožena stranka glede določitve časa izvedbe pripravljalnih del (do 31.7.1994) v izpodbijani odločbi navedla, da je le-ta določen v skladu s 14. členom zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87 in 20/89). Tožena stranka poudarja, da je namen navedene norme predvsem preprečitev nepotrebne povzročitve škode na kmetijskih površinah v večjem obsegu. Ker gre v obravnavanem primeru le za geodetske meritve na zemljiščih manjše površine, zaradi česar večje škode ni pričakovati, je tožena stranka zaključila, da je določeni rok primeren.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da bi morala tožena stranka najprej preveriti usklajenost ureditvenega načrta za zazidalni območji C-35 in C-36 s srednjeročnim družbenim planom občine, tega pa z usklajenostjo s srednjeročnim družbenim planom Republike Slovenije. Ker že iz dokumentacije izhaja, da srednjeročni plan občine ni podan v oceno usklajenosti pristojnemu organu, pomeni, da tudi ureditveni načrt, na katerega se sklicuje tožena stranka, ne more zdržati pravne presoje in bi morala tožena stranka že zaradi tega dejstva odločbo razveljaviti. Ker tožena stranka ni preverila tega vprašanja, je nedvomno kršila določbo 50. člena zakona o urejanju prostora, po katerem se ugotavlja usklajenost občinskih srednjeročnih planov s prostorskimi sestavinami dolgoročnega plana Slovenije. V kolikor pa gre v tem primeru za neusklajenost srednjeročnega družbenega plana občine kot temeljnega akta urejanja prostora je neusklajen tudi njegov izvedbeni akt, v konkretnem primeru ureditveni načrt, na katerega se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi. Nadalje tožniki navajajo, da je zmotno tudi pravno razlogovanje tožene stranke o povzročanju škode v smislu 14. člena zakona. Ni mogoče sprejeti razlage, da se škoda povzroča le v primerih, kadar meritve presegajo večje površine zasajene z žitnimi posevki in podobno. Škoda se lahko povzroča tudi na manjših kmetijskih površinah in je zato sklicevanje tožene stranke na majhnost parcele in s tem na neobstoj škode, nesmiselno. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe določb zakona o razlastitvi predlaga tožeča stranka, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in na njegovi podlagi pravilno uporabo materialnega zakona. Po določbi 13. člena že navedenega zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini lahko tisti, ki namerava predlagati razlastitev, prisilni prenos nepremičnine ali omejitev lastninske pravice oziroma omejitev uporabe nepremičnin, zahteva, da se mu na tej nepremičnini dovolijo raziskave zemljišča, parcelacija zemljišča na podlagi prostorskih izvedbenih aktov, druga merjenja, cenitev nepremičnine in podobno, če verjetno izkaže, da so mu take priprave potrebne. Na tej zakonski podlagi je tožena stranka pravilno ugotovila, da je razlastitveni upravičenec verjetno izkazal, da so mu priprave potrebne. Potrebnost priprav je izkazana s prostorskim izvedbenim načrtom, to je ureditvenim načrtom, sprejetim z odlokom Skupščine občine z dne 29.3.1990 in objavljenim v Uradnem vestniku občine št. 7/90, v katerega območju se nahajajo tudi prizadete parcele tožnikov.

Tožbeni ugovor, da tožena stranka ni preverila ustreznih pravnih podlag in s tem v zvezi usklajenost ureditvenega načrta s srednjeročnim družbenim planom občine ter usklajenost srednjeročnega družbenega plana občine z republiškim srednjeročnim družbenim planom, je ugovor, ki po presoji sodišča ni konkretiziran, saj ni navedb v čem obstaja neskladje, predvsem pa pomeni navedeni ugovor tožbeno novoto. Tožeča stranka tega ugovora v pritožbi ni navajala, zato ga tudi v tožbi ne more uspešno uveljavljati, saj sodišče v upravnem sporu praviloma sodi na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena ZUS).

V zvezi s tožbenim ugovorom o neprimerno določenem roku za izvedbo pripravljalnih del sodišče v celoti soglaša z razlogi, ki jih je obširno navedla tožena stranka. Določba 14. člena navedenega zakona, po kateri mora upravni organ paziti na to, da priprav, če je to mogoče, ne dovoli v času, ki bi bil neprimeren za lastnika nepremičnine, ne pomeni, da je na ta pogoj upravni organ brezpogojno vezan, temveč le pomeni, da mora ob določitvi roka upoštevati navedene okoliščine. V obravnavanem primeru je tožena stranka navedla razloge, to je vrsto, naravo in nujnost pripravljalnih del, na podlagi katerih je nato pravilno zaključila, da je bil določen rok primeren.

Sodišče je neutemeljeno tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS zavrnilo. Določbe ZUS je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.