Jedro

Trditev tožnice iz novega sojenja, da so bile menice s strani toženca izročene že pred podpisom posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013 ter da sta se pravdni stranki sporazumeli, da se že v letu 2011 dane menice upoštevajo kot zavarovanje tudi za posojilno pogodbo z dne 24. 9. 2013, s katerimi je v bistvenem delu spremenila in ne zgolj razširila (oziroma konkretizirala) prvotno trditveno podlago, sodišče pravilno ni upoštevalo z obrazložitvijo, da je imela tožnica možnost, da v navedeni smeri spremeni trditveno podlago na prvem naroku, pa tega kljub temu, da je bil na njem prisoten njen odvetnik, ni storila. Tožnica ob tem, ko je spremenila trditveno podlago, tudi ni pojasnila, da teh novih, drugačnih trditev brez svoje krivde ni mogla navesti že na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP).

Ker je tožnica (že) v prvem sojenju podala zadostno trditveno podlago v zvezi s spornim meničnim poroštvom toženca (navedla je vsa odločilna dejstva v zvezi s spornim dejanskim stanjem oziroma pravnim razmerjem), tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi jo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati, da pomanjkljivo trditveno podlago (ustrezno) dopolni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10179/2015 z dne 3. 2. 2015 tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo ter (II) tožnici naložilo, da tožencu v roku 15 dni povrne njegove pravdne stroške v znesku 3.687,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožencu pa naloži povrnitev tožničinih stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev sodišča, da v ponovljenem sojenju ne razpiše naroka, kljub temu, da ga je prvotno razpisalo, potem pa ga je na ugovor toženca preklicalo in sprejelo odločitev brez izvedbe naroka, čeprav je bilo po mnenju sodišča potrebno dopolniti trditveno podlago s strani tožnice, ki je pri opravi naroka vztrajala, je nepravilna in nezakonita. S takšnim postopanjem je sodišče zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je že tekom prvotnega postopka podala ustrezno trditveno podlago, ko je navedla, da sta stranki več let poslovno sodelovali in na kakšen način. Iz njenih navedb jasno izhaja, da posojilo ne bi bilo dano, če ne bi bili podani tudi menična izjava in pooblastilo za izpolnitev menice ter menica s stani toženca kot poroka, tako kot v vseh predhodnih posojilih. Iz njenih navedb, da posluje na enak način kot P. d. d., v smislu, da razpolaga z več bianco menicami, jasno izhaja, da je bila njena trditvena podlaga v smeri, da so bile zadevne menice eventualno izročene že pred letom 2013 in da je obstajal dogovor med strankama, da se jih uporabi tudi za eventualna kasnejša posojila, že podana. Takšna trditvena podlaga je bila podana predvsem v dopolnitvi tožbe z dne 22. 6. 2015 pa tudi v vlogi tožnice z dne 11. 5. 2016. Navedene trditve je tožnica tudi dokazala, kar je sodišče pravilno ugotovilo v prvotnem postopku. Sodišče bi moralo, če je menilo, da je potrebna dopolnitev trditvene podlage, tožnico že na prvem naroku v prvotnem postopku pozvati, da trditveno podlago dopolni, pa tega ni storilo. Tožnica je kljub nepravilnemu postopanju sodišča še dodatno dopolnila že ustrezno trditveno podlago. Trditve, da je toženec izdal menice in menične izjave šele v letu 2013, je tožnica dopolnila z navedbami, da so bile očitno izdane že prej, da pa sta se pravdni stranki dogovorili, da je posojilna pogodba z dne 24. 9. 2013 zavarovana s poroštvom oziroma z že izročenimi menicami. Pri tem gre le za razširitev trditvene podlage na osnovi že predloženih dokaznih listin in izvedenih dokazov, zaradi česar tožnica ni prekludirana. Ne glede na navedeno tudi poudarja, da bi moralo sodišče opraviti materialno procesno vodstvo, še posebej ob dejstvu, da do prejema sodbe pritožbenega sodišča ni bilo nikoli izpostavljeno, da naj bi bila trditvena podlaga pomanjkljiva. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev oziroma ni ponudila ustreznih dokazov, je dolžno stranko na to opozoriti (I Cpg 207/2016, Cp 367/2009 in Up 312/2003). Sodišče tega ni storilo, temveč je postopalo v nasprotju z razpravnim načelom ter postopek vodilo tako, da tožnica ni mogla vedeti, da bo njen zahtevek zavrnjen zaradi pomanjkljive trditvene podlage. Opustitev dolžnega materialno procesnega vodstva je lahko razlog za razveljavitev sodbe, zato da se stranki še celo v ponovljenem sojenju omogoči, da dopolni svoje procesno gradivo (II Ips 33/2014). Dopolnitev trditvene podlage tožnice v ponovljenem postopku tako ni bila prepozna. Sodišče je ravnalo tudi v nasprotju s stališčem sodne prakse Vrhovnega sodišča (II Ips 449/2008), po katerem presoja, ali je bila stranki kršena pravica do izjave v postopku, terja iskanje ustreznega ravnovesja med prekluzijo, pojmom krivde po drugem odstavku 286. člena ZPP, pa tudi materialno procesnim vodstvom. Zaključek sodišča, da tožnica v ponovljenem sojenju ni navajala, zakaj teh novih, drugačnih trditev brez svoje krivde ni mogla navesti že na prvem naroku, je absurden, glede na to, da je tožnica v prvotnem sojenju uspela s trditveno podlago, kot jo je navajala do konca postopka na prvi stopnji. Sodišče je samo navedlo, da je bistvo spora, ali so bile predmetna bianco menica in menični izjavi dani za zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013. To je bilo tekom postopka zatrjevano in dokazano, sodišče pa je kljub temu tožbeni zahtevek zavrnilo. Pomembne so tudi nesporne okoliščine, da je toženec podpisal sporni bianco menici pa tudi menični izjavi. Kot nesporno pa se je tudi izkazalo, da je družba A. d. o. o. prejela posojilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožnici.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdi tožnica zahteva od toženca kot meničnega poroka plačilo 31.754,66 EUR z obrestmi na podlagi menice (A22), ki naj bi bila potrditvah tožbe dana kot bianco menica (A5) v zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013. Primarni ugovor toženca je bil, da k tej posojilni pogodbi ni izdal tožnici nobene menice niti menične izjave.

6. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločilo o tožbenem zahtevku v okviru trditvene podlage, ki sta jo pravdni stranki pravočasno podali v prvem sojenju. Tožbeni zahtevek je v celoti zavrnilo, ker tožnica ni dokazala svojih prvotnih trditev, da je toženec kot menični porok izročil tožnici sporne menice in menične izjave ob sklenitvi posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013 v zavarovanje tožničinih terjatev iz te pogodbe. Spremenjene, nove trditvene podlage tožnice o tem, kdaj je bila sporna bianco menica izdana in kakšen je bil dogovor pravdnih strank v zvezi z že v letu 2011 izdano bianco menico, ki jo je tožnica podala v novem sojenju po prejemu sklepa pritožbenega sodišča I Cp 3122/2016 z dne 20. 4. 2017, zaradi prekluzije ni upoštevalo. Takšno postopanje sodišča prve stopnje tožnica s pritožbo neutemeljeno graja.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnica že v prvem sojenju navajala, da so bile sporne menice tožnici s strani toženca izročene že pred podpisom posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013 ter da je bil med njima dogovor, da se jih uporabi tudi za eventualna kasnejša posojila. Iz trditev tožnice v prvem sojenju to ne izhaja. V dopolnitvi tožbe z dne 22. 6. 2015, na katero se tožnica izrecno sklicuje v pritožbi, je tožnica navedla, da sta bili k posojilni pogodbi z dne 24. 9. 2013 tako kot k posojilnima pogodbama z dne 17. 5. 2012 in dne 22. 8. 2012 dani menični izjavi, pooblastilo za izpolnitev menice ter menici ter da je toženec slednje prišel osebno podpisat k tožnici. Iz povzetega ne izhaja, da je bila sporna menica izdana že pred sklenitvijo/podpisom posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013, temveč, da sta bili podpisani isti dan. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, navedene trditve narekujejo zaključek, da je toženec izročil tožnici menice k vsaki posojilni pogodbi posebej. Tudi v vlogi z dne 11. 9. 2015 in in 5. 2. 2016 je tožnica navajala, da je toženec dne 24. 9. 2013 pri tožnici (v ...) podpisal menični izjavi in menici ter jih izročil tožnici, in to navkljub temu, da je toženec navajal in dokazoval, da v septembru 2013 ni bil pri tožnici v ... (glej pripravljalno vlogo toženca z dne 26. 11. 2015). Prav tako tožnica v vlogi z dne 12. 5. 2016 ni izrecno navedla, da je bila sporna menica izdana že pred sklenitvijo posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013, saj je še vedno navajala, da so bile k posojilni pogodbi z dne 24. 9. 2013 tako kot k posojilnima pogodbama iz leta 2012 dane menični izjavi, pooblastilo za izpolnitev menice ter menici. Da je bila sporna menica podpisana že pred sklenitvijo posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013 in da je bil dogovor pravdnih strank, da se uporabi tudi za eventualna bodoča posojila, ne izhaja niti iz njene navedbe iz te vloge, da sta se pravdni stranki dogovorili, da se dane menice nanašajo na to posojilo, niti iz trditev o dolgoletnem poslovanju med strankama oziroma tožnico in družbo A. d. o. o. (posojilojemalec po pogodbi z dne 24. 3. 2013), kjer je bil toženec prokurist družbe in porok. Tožnica je sicer tudi v vlogi z dne 12. 5. 2016 navedla, da so bile že k posojilnima pogodbama z dne 17. 5. in 22. 8. 2012 s strani toženca dane menice in menične izjave, vendar pa ni navedla, da se te iste menice nanašajo oziroma veljajo tudi za posojilno pogodbo z dne 24. 9. 2013, kot napačno navaja v pritožbi. V tej vlogi tožnica tudi ni pojasnila, kakšno je bilo običajno poslovanje P. d. d., ki naj bi bilo primerljivo s poslovanjem tožnice v tej zadevi. V tej zvezi je namreč navedla le, da dolg toženca izhaja iz posojila ter danega zavarovanja. Vlogo z dne 12. 5. 2016 je sicer tožnica vložila šele po prvem naroku za glavno obravnavo, zaradi česar tudi v primeru, da bi že v njej in ne šele v novem sojenju navedla, da so ji bile sporne menice s strani toženca izročene že pred podpisom posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013 ter da je bil med njima dogovor, da se jih uporabi tudi za eventualna kasnejša posojila, teh njenih trditev, ki bi jih tožnica lahko podala (že) na prvem naroku za glavno obravnavo,1 zaradi prekluzije ne bi bilo moč upoštevati (četrti odstavek 286. člena ZPP).2

8. Glede na povzeto trditveno podlago tožnice v prvem sojenju je torej sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je tožnica pravočasno do konca prvega naroka za glavno obravnavo zatrjevala, da je toženec kot menični porok sporne menice in menične izjave tožnici izročil ob sklenitvi posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013 v zavarovanje tožničinih terjatev iz te pogodbe. Trditev tožnice iz novega sojenja, da so bile menice s strani toženca izročene že pred podpisom posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013 ter da sta se pravdni stranki sporazumeli, da se že v letu 2011 dane menice upoštevajo kot zavarovanje tudi za posojilno pogodbo z dne 24. 9. 2013, s katerimi je v bistvenem delu spremenila in ne zgolj razširila (oziroma konkretizirala) prvotno trditveno podlago, pa pravilno ni upoštevalo z obrazložitvijo, da je imela tožnica možnost, da v navedeni smeri spremeni trditveno podlago (po zaslišanju M. K.) na prvem naroku, pa tega kljub temu, da je bil na njem prisoten njen odvetnik, ni storila. Pravilno pa je tudi pojasnilo, da tožnica ob tem, ko je spremenila trditveno podlago, tudi ni pojasnila, da teh novih, drugačnih trditev brez svoje krivde ni mogla navesti že na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP).

9. Ker je tožnica, kot je razvidno tudi iz prehodno obrazloženega, (že) v prvem sojenju podala zadostno trditveno podlago v zvezi s spornim meničnim poroštvom toženca (navedla je vsa odločilna dejstva v zvezi s spornim dejanskim stanjem oziroma pravnim razmerjem), tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi jo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati, da pomanjkljivo trditveno podlago (ustrezno) dopolni. Razjasnjevalna dolžnost sodišča pa ne seže tako daleč, da bi bilo sledenje dolžno stranko spodbujati, naj trditve glede na vsebino izvedenih dokazov spremeni. Če bi sodišče to storilo, s tem ne bi več dajalo videza nepristranskosti. Glede na pojasnjeno v konkretnem primeru ne more biti uspešno tožničino opozarjanje na sodno prakso, iz katere izhaja, da je sodišče dolžno stranko opozoriti na to, da ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev oziroma ponudila ustreznih dokazov, ter da je opustitev dolžnega materialno procesnega vodstva lahko razlog za razveljavitev sodbe, zato da se stranki v ponovljenem sojenju omogoči, da dopolni svoje procesno gradivo (glej npr. odločbi VSM I Cpg 207/2016, VS RS II Ips 33/2014,...).

10. Tožnica sicer tudi zmotno meni, da sta pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu z dne 20. 4. 2017 ter sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi šteli, da je bila trditvena podlaga tožnice glede spornega meničnega poroštva toženca pomanjkljiva. Navedeno iz teh odločb ne izhaja. Pritožbeno sodišče je namreč v sklepu z dne 20. 4. 2017 (zgolj) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje brez trditvene podlage ugotovilo, da je bila sporna menica izdana v zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013 že dne 12. 4. 2011, sodišče prve stopnje pa je primerjalo trditve tožnice iz prvega in ponovljenega sojenja ter pravilno ugotovilo, da je tožnica spremenila trditveno podlago v zvezi s spornim meničnim poroštvom. Ob dejstvu, da bi lahko tožnica ob zadostni skrbnosti spremenila trditveno podlago že na prvem naroku in ker je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pozvati na spremembo trditvene podlage, se kot neutemeljena izkaže tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ob iskanju ustreznega ravnovesja med prekluzijo, pojmom krivde in materialno procesnim vodstvom upoštevati trditve tožnice v novem sojenju. To, da je tožnica v prvem sojenju v celoti uspela s tožbenim zahtevkom, sicer ne more biti argument za to, da ji ni moč očitati, da je trditveno podlago prepozno spremenila. Sodišče prve stopnje je namreč v prvem sojenju storilo procesno kršitev s tem, ko je brez trditvene podlage presodilo, da je bila sporna menica izdana v zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe že dne 12. 4. 2011. To napako pa je v novem sojenju pravilno odpravilo tako, da je o zahtevku odločilo v okviru pravočasnih trditev pravdnih strank.

11. Pritožba ima sicer prav, da je bistvo tega spora, ali so bile sporna menica (A5) in menični izjavi (A3, A4) dane za zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013, kar je pravilno štelo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa je v sklopu tega vprašanja tudi bistveno, s kakšnimi trditvami je tožnica konkretizirala oziroma obrazložila svojo osnovno trditev, da je toženec dal tožnici sporno bianco menico in menično izjavo za zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013, kar je toženec ves čas zanikal. Stranka mora namreč svojo trditveno podlago jasno oblikovati, saj prav to omogoča nasprotni stranki, da lahko obrazloženo nasprotuje zahtevku in si s tem zagotovi učinkovito obrambo. Ker je tožnica pravočasno trdila, da ji je toženec (na sedežu tožnice) podpisal in izročil menico in menično izjavo ob sklenitvi posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013 v zavarovanje njenih terjatev iz te posojilne pogodbe, česar ji ni uspelo dokazati,3 trditve o tem, da so bile tožnici izročene sporne menice s strani toženca že 2011 ter da je bil med njima dogovor, da se jih uporabi tudi za eventualna kasnejša posojila, s katerimi je v bistvenem spremenila oziroma negirala predhodne trditve, pa so bile prepozne, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Pri tem je bilo pravilno upoštevano, da je sodišče v skladu s 7. členom ZPP vezano na trditveno podlago pravdnih strank ter da o zahtevku ne sme (razen izjemoma) odločiti na podlagi ugotovitev, ki nimajo opore v pravočasnih trditvah pravdnih strank.

12. Pritožbeno opozarjanje na nesporne okoliščine, da je toženec podpisal sporne bianco menici in menični izjavi ter da je družba A. d. o. o. prejela posojilo, je glede na pojasnjeno brezpredmetno.

13. Neutemeljena je končno tudi pritožbena navedba, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče pred izdajo sodbe v ponovljenem postopku ni izvedlo naroka za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu z dne 20. 4. 2017 pojasnilo, da ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje izvedlo že vse dokaze, v ponovljenem sojenju nova glavna obravnava zaradi odprave ugotovljene procesne kršitve (odločanje mimo trditvene podlage pravdnih strank) ne bo potrebna.4 Oprava nove glavne obravnavane pa ni bila potrebna niti zaradi obravnavanja spremenjene, a prepozne trditvene podlage tožnice v novem sojenju. Ob tem velja še dodati, da je sodišče prve stopnje sicer v novem sojenju najprej razpisalo narok, vendar gre pri tej odločitvi za sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče ni vezano in ga lahko spremeni. To je utemeljeno storilo tudi sodišče prve stopnje s preklicem razpisanega naroka.

14. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica zaradi neuspeha s pritožbo, toženec pa zato, ker njegov odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP).

1 Glej naslednjo točko obrazložitve te sodbe. 2 V skladu s 125. členom (prehodna in končna določba) ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/17) so se v postopku pred sodiščem prve stopnje uporabljala pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 3 Tega dokaznega zaključka sodišča prve stopnje tožnica v pritožbi konkretizirano ne izpodbija. 4 Da oprava nove glavne obravnave v primeru, ko se zadeva vrne sodišču prve stopnje zaradi odprave procesne kršitve, ni vedno nujna, izhaja že iz določbe prvega odstavka 354. člena ZPP, ki se glasi „v novo sojenje“ in ne več „da opravi novo glavno obravnavo“.