Jedro

Glede na to, da sta pravna podlaga kot tudi narava uveljavljanih terjatev v obravnavani zadevi in zadevi, na katero se sklicuje pritožba različni, odločitev v smislu določbe 2. alineje 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 ni mogoče medsebojno primerjati. Pravno vprašanje, ki je bilo v zadevah bistveno za odločitev, namreč ni bilo enako.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in sicer je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati razliko v plači za obdobje od julija 2003 do februarja 2005 v skupni višini 3.247,88 EUR bruto oz. 1.593,96 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je sklenilo, da se v delu, v katerem je tožnica zahtevala razporeditev na ustrezno delovno mesto ter priznanje dodatka v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, zavrže tožba (1. točka izreka), v delu zahtevka za plačilo razlike v plači v višini 2.357,71 EUR bruto oz. 1.541,12 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je postopek ustavilo (2. točka izreka sklepa). Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka (3. točka izreka sklepa).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper sodbo in odločitev o pravdnih stroških zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. S sklepom pa je odločilo tudi, da se revizija ne dopusti.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri je navajala, da odločitev sodišča druge stopnje, ki temelji na stališču, da je delavec upravičen do dodatkov ne glede na razporeditev na delovno mesto oz. veljavno sistemizacijo delovnih mest, odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Pri tem se je sklicevala na sodbo tega sodišča opr. št. VIII Ips 61/2003 iz katere izhaja, da delavec ne more biti razporejen na delovno mesto, ki s splošnim aktom delodajalca ni sistemizirano. Navajala je, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je zaključilo, da bibliotekarji avtomatično že s samo izvolitvijo v naziv dobijo pravico do dodatka po 80.e in 80.g členu Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja, določila te kolektivne pogodbe napačno razlagalo. Za izplačevanje teh dodatkov je namreč eden od pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, tudi ta, da mora biti v sistemizaciji delovnih mest določeno, da je izvolitev v naziv pogoj za zasedbo delovnega mesta, pri čemer pa ima tožena stranka pravico, da sama odloči, za katera delovna mesta bo določila kot pogoj tudi izvolitev v naziv. Ker je tožena stranka odločila, da za opravljanje dela v knjižnici izvolitev v naziv ni pogoj za zasedbo delovnega mesta, tožnice ni mogla razporediti na delovno mesto, za katero se zahteva izvolitev v naziv in ji zato tudi ni mogla obračunati vtoževanih dodatkov.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče glede na določbe prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju še ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena.

Glede na navedeni zakonski okvir je presoja pritožbe omejena na presojo zakonitosti sklepa o nedopuščeni reviziji in ne vključuje vsebinske presoje pravilnosti in zakonitosti odločitve sodišča druge stopnje o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče se pri odločanju o pritožbi zoper sklep o nedopuščeni reviziji ne more opredeljevati do same odločitve sodišča v sodbi oziroma ne more presojati razlogov te odločitve, zato tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, ki dejansko pomenijo kritiko odločitve sodišča druge stopnje v sodbi in se ne nanašajo na razloge odločitve sodišča druge stopnje, da ne dopusti revizije.

Vrhovno sodišče je že v večjem številu sklepov zavzelo stališče, da mora pritožnik navesti in predložiti konkretne odločbe Vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, s katerimi dokazuje svoje trditve o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča ali o neenotnosti v sodni praksi sodišč druge stopnje. Tožena stranka je s citiranjem sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 61/2003 temu formalno zadostila, zato je Vrhovno sodišče odločitvi v obeh zadevah medsebojno primerjalo, pri tem pa najprej ugotavljalo, ali gre v zadevah sploh za enako pravno vprašanje, ki je bistveno za odločitev.

V obravnavanem sporu je bil predmet sodne presoje sodišča druge stopnje le še denarni zahtevek iz naslova dodatkov k plači na podlagi določb 80.e in 80.g člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja. Pravno vprašanje, ki je bilo pri tem bistveno za odločitev, pa je bilo naslednje: ali za plačilo vtoževanih dodatkov zadošča že samo dejstvo izvolitve v naziv, ali pa mora biti poleg tega izvolitev v naziv v sistemizaciji delovnih mest še posebej določena kot pogoj za zasedbo delovnega mesta. Po presoji Vrhovnega sodišča to pravno vprašanje nima ničesar skupnega z zadevo, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka in v kateri je bilo predmet sodne presoje vprašanje zakonitost razporeditvenega sklepa z dne 9. 5. 1996. V obravnavanem sporu namreč ne gre za vprašanje razporeditve, pač pa za vprašanje razlage določb Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (80., 80.e, 80.f in 80.g), določbe 27. člena Sprememb in dopolnitev k Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja ter določbe 54. člena Zakona o visokem šolstvu, od katerega je glede na ugotovljeno dejansko stanje odvisna odločitev o denarnem zahtevku iz naslova dodatkov k plači. Glede na to, da sta pravna podlaga kot tudi narava uveljavljanih terjatev v obeh zadevah različni, odločitev v smislu določbe 2. alineje 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 ni mogoče medsebojno primerjati. Pravno vprašanje, ki je bilo v zadevah bistveno za odločitev, namreč ni bilo enako.

Ker zatrjevani pritožbeni razlog iz 32. člena ZDSS-1 ni podan, je sodišče pritožbo tožene stranke v skladu z določbo 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.