Jedro

V primeru, ko izvedenec oceni škodo na podlagi cen, veljavnih v izbranem obdobju ob nastanku škodnega dogodka, gre za vrsto čiste denarne terjatve, ki tudi ob upoštevanju določbe 186. člena ZOR terja priznanje zamudnih obresti od dneva nastanka zamude (in ne od dneva izdelave cenitve oziroma izdaje sodne odločbe).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v delu, kolikor je ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 1.621.620,00 SIT od 25.3.2003 dalje do plačila in spremeni v stroškovnem delu tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške prvostopnega postopka v znesku

155.260,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje (17.9.2004) do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje v nerazveljavljenem oz. nespremenjenem in izpodbijanem delu.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 87.435,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje (9.2.2005) do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 1.621.620,00 SIT od 1.1.1999 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Toženi stranki je še naložilo, da plača tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 165.397,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Poudarja, da je že v odgovoru na tožbo ugovarjala teku zamudnih obresti in tega ugovora med pravdo ni umaknila, v zvezi z zamudnimi obrestmi pa je še navajala, da te od totalne škode lahko tečejo le od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo zakonite zamudne obresti od ugotovljenega zneska od dneva vložitev tožbe dalje. Po določilu 2. odstavka 919. člena ZOR začne teči rok za izpolnitev obveznosti zavarovalnice šele od dneva, ko sta ugotovljena tako obstoj - temelj kot tudi znesek - višina njene obveznosti. Glede na to, da sta bila sporna tako temelj kot tudi višina njene obveznosti, sta bila ugotovoljena šele z dnem izdaje sodne odločbe prvostopnega sodišča. S tem dnem začne teči tudi rok za izpolnitev obveznosti zavarovalnice in tožena stranka pred tem dnem ne more biti v zamudi in zato tožniku tudi ne gredo zamudne obresti, ne glede na to, kdaj je bilo izdelano izvedensko mnenje in ne glede na to, na kateri datum je škoda obračunana. Po določilu 2. odstavka 189. člena ZOR se škoda odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe, če zakon ne določa kaj drugega. Tožnik se je z izvedenskim mnenjem strinjal, nesmiselno pa bi bilo, da bi dopolnitev mnenja zahtevala tožena stranka. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da v konkretnem primeru ne gre za čisto denarno terjatev. Sodišče ne loči med odškodninsko in denarno terjatvijo. Določbi 1. odstavka 277. člena ZOR in 324. člena ZOR se nanašata na čiste denarne terjatve, kar pa odškodninska terjatev ni.

Tožnikov zahtevek je dobil obliko denarne terjatev šele z izdajo odločbe. Ker je bila škoda obračunana kot totalka, je potrebno uporabiti pravila o ekvivalenci, pri čemer se jemljejo v poštev podatki, ki veljajo v času odmere. Sodišče bi moralo tudi upoštevati sodno prakso, ki je veljala v času nezgode. Kršene so tudi določbe ZPP. Po stališču Višjega sodišča v Ljubljani, ki je odločalo v podobni zadevi, bi moralo sodišče prve stopnje tudi brez predloga strank samo ugotavljati višino škode z izvedencem (sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1516/2004, z dne 29.9.2004) na dan izdaje sodne odločbe (sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr.štev. I Cp 1889/2003, z dne 28.1.2004) in tožeči stranki prisoditi zamudne obresti šele od dneva izdaje sodbe dalje. Ker sodišče tega ni storilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, je toženi stranki z napačno uporabo materialnega prava naložilo še plačilo zakonitih zamudnih obresti. Storjena je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 399. člena ZPP, saj je izrek neobrazložen. Ni obrazloženo zakaj naj bi bila tožena stranka sploh v zamudi od nastanka škode dalje in zakaj naj bi tožeči stranki pripadle zamudne obresti od 1.1.1999. Sodišče se le pavšalno sklicuje na določilo 186. člena ZOR, pri tem pa je popolnoma spregledalo določilo 2. odstavka

919. člena ZOR. Opozarja še na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr.štev.

II Ips 546/2002, z dne 6.11.2003, po kateri oškodovancem, katerih škoda izvira izpred sprejema OZ in ZPMZO ne gredo nikakršne zamudne obresti do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, saj bi v nasprotnem primeru šlo za kršitev ustavnega načela enakosti oškodovancev pred zakonom in rušenje enotne sodne prakse. Tudi ni obrazložen izrek o stroških zaradi česar se ne da preizkusiti.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej na podlagi uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na vtoževane zakonite zamudne obresti od zneska 1.621.620,00 SIT za čas od 25.3.2003 do plačila z izpodbijano sodbo odločilo ponovno in sicer kot že v svoji sodbi opr.štev. III P 407/99, z dne 13.5.2003, ki v tem delu ni bila izpodbijana s pritožbo in je tako že pred izdajo izpodbijane dopolnilne sodbe postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje je torej v tem delu dvakrat odločalo o isti stvari (res iudicata), zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero je potrebno v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti. Zato je moralo sodišče druge stopnje delno ugoditi pritožbi ter razveljaviti v tem delu izpodbijano prvostopno sodbo (smiselna uporaba določbe 2. odstavka 354. člena ZPP).

Pač pa je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, kolikor je z njo ugodeno zahtevku za zakonite zamudne obresti od

1.1.1999 do 25.3.2003 od zneska 1.621.620,00 SIT. Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo v prometni nezgodi, ki se je pripetila dne 22.11.1998 totalno poškodovano tožnikovo vozilo, tožnik je svoj odškodninski zahtevek vložil pri toženi stranki dne 28.12.1998, tožena stranka pa je napravila zapisnik o ogledu in cenitvi škode že dne 30.12.1998, pri čemer je tudi sama ocenila škodo kot "totalko". Tudi sodni izvedenec, ki je izdelal v tej pravdi cenilno mnenje, se je oprl na ugotovitve tožene stranke o poškodbi vozila ter uporabil za oceno škode priročnik Eurotax za prodajne vrednosti rabljenih vozil iz 11-12/98. Ugotovitvi o višini totalne škode v znesku 1.621.620,00 SIT tudi tožena stranka ni ugovarjala. Navedeno pa pomeni, da je tožena stranka že dne

30.12.1998 razpolagala ne le s tožnikovim odškodninskim zahtevkom, temveč je tedaj celo že sama ocenila škodo. V konkretnem primeru je torej tožena stranka do 1.1.1999 že sama ugotovila vse elemente, potrebne za ugotovitev višine nastale škode oziroma ji je bila višina škode tedaj znana. Zato se ne more sklicevati na določbo 2. odstavka

919. člena ZOR, ki nudi zavarovalnici ugodnost preprečitve nastanka zamude le dotlej, ko zavarovalnica zbere oziroma bi lahko zbrala vse potrebne podatke za ugotovitev obstoja in višine škode. Ker je bila s tožnikovim zahtevkom že pred tem pozvana na plačilo škode, je z navedenim datumom že bila v zamudi (določba 2. odstavka 324. člena ZOR, po kateri je v primerih kakršen je tudi sporni, ko ni izkazan dogovorjen ali z zakonom posebej določen rok za izpolnitev obveznosti, za nastanek dolžnikove zamude potreben zahtevek oziroma opomin upnika).

Pritožnica se sklicuje tudi na določbo 189. člena ZOR, po kateri se škoda ugotavlja po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Vendar pa je ta določba bila uzakonjena zaradi varstva oškodovancev, v primeru uveljavljanja nečistih denarnih terjatev, ko oškodovanec ne zahteva povrnitev škode že izračunane na dan nastanka nezgode oziroma izdelane cenitve. Čim pa kot v spornem primeru, izvedenec izdela cenitev škode na podlagi cen, veljavnih v izbranem obdobju ob nastanku škodnega dogodka, gre za vrsto čiste denarne terjatve, ki tudi ob upoštevanju določbe 186. člena ZOR, po kateri se šteje odškodninska terjatev za zapadlo že v času nastanka škode, terja priznanje zakonitih zamudnih obresti od dneva nastanka zamude. V konkretnem primeru je zamuda ob že zgoraj obrazloženem nastala z dnem

1.1.1999. Upoštevanje cen ob nastanku škodnega dogodka in prisoja zamudnih obresti od tedaj dalje tudi ne pomeni dvojne valorizacije zahtevka, ohranja pa kaznovalno funkcijo zamudnih obresti kot sankcije za nespoštovanje obveznosti poplačati nastalo škodo od njene zapadlosti dalje, v primerih kakršen je sporni, ko so se vsi ugovori tožene stranke izkazali kot neutemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje, ki zamudne obresti prizna od navedenega datuma, je torej materialnopravno pravilna.

Pritožnica sicer citira nekatere sodne odločbe Višjega sodišča v Ljubljani in Vrhovnega sodišča RS, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v primerjavo ponujene sodne odločbe ne obravnavajo takšnih primerov, kakršen je sporni. Ne nanašajo se namreč na odškodninske zahtevke za povrnitev gmotne škode, ki je izračunana po cenah veljavnih ob škodnem dogodku. Na podlagi teh sodnih odločb tako ni mogoče trditi, da je bila z izpodbijano sodbo kršena toženi stranki ustavna pravica do enakega varstva pravic v sodnem postopku (22. člen Ustave RS). Celo nasprotno - takšno stališče, kakršno je zavzelo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, je tudi že zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več svojih odločbah (primerjaj razen že dosedaj citirane odločbe opr.štev. II Ips 434/2002 na primer tudi Sklep opr.štev. II Ips 88/2002, z dne 27.11.2002, v katerem je zavzeto stališče, da v primeru, ko sodišče višino odškodnine za premoženjsko škodo ugotovi ob upoštevanju razmer, ki so obstajale v nekem obdobju pred odločitvijo v sporu, prisodi vtoževane zakonske zamudne obresti od tako določene odškodnine že od dneva zamude dalje in ne šele od dneva izdaje sodbe; oboje objavljeno v računalniški bazi SOVS). To pa pomeni, da bi odločitev, za kakršno se zavzema tožena stranka, bila v nasprotju z že ustaljeno sodno prakso najvišjega sodišča v primerih, kakršen je sporni.

Iz zgoraj nanizanih ugotovitev sodišča prve stopnje je končno tudi povsem jasno razvidno, da ima izpodbijana sodba tudi vse potrebne pravno odločilne razloge in je bil mogoč njen preizkus. Zato tožena stranka neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem zavrnilo pritožbo tožene stranke v delu, kolikor se nanaša na odločitev o zahtevku za zakonite zamudne obresti od 1.1.1999 do 25.3.2003 in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu, saj tudi ni ugotovilo obstoja kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP).

Delno razveljavljena odločitev sodišča prve stopnje je delno vplivala tudi na odločitev o stroških prvostopnega postopka. Tožnik je glede zahtevka za povrnitev zakonitih zamudnih obresti uspel z zneskom

2.326.011,05 SIT, kolikor znašajo natekle zamudne obresti za čas od

1.1.1999 do 25.3.2003. Zato je upravičen do stroškov pritožbe zoper dopolnilno zavrnilno prvostopno sodbo z dne 19.12.2003 v višini

66.000,00 SIT, stroškov zastopanja po razveljavitvi navedene sodbe v višini 66.000,00 SIT in takse za izpodbijano sodbo odmerjene od navedenega zneska, v višini 23.260,00 SIT, skupaj torej do zneska

155.260,00 SIT stroškov prvostopnega postopka. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve dela stroškov pritožbenega postopka, sorazmerno svojemu uspehu v njem, to je glede zneska 396.584,93 SIT, kolikor znašajo natekle zamudne obresti za čas od 25.3.2003 do dneva izdaje izpodbijane sodbe - 18.9.2004, saj je bila v tem delu izpodbijana sodba razveljavljena. Tožena stranka je tako upravičena do 87.435,00 SIT pritožbenih stroškov (30.400,00 SIT za takso za pritožbo, 46.750,00 SIT odvetniških stroškov, k čemur je potrebno prišteti še priglašene stroške v višini 20% DDV in 2% za pisarniške stroške). Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo, natančnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnikov pravdnih strank.