Jedro

Ker gre v konkretnem primeru za povzročitev negmotne škode zaradi izrečenih trditev toženca - generalnega direktorja organizacije, o slabem in nezakonitem delu tožnika v času, ko je ta opravljal funkcijo pomočnika generalnega direktorja za poslovno področje, za škodo, nastalo na delu oziroma v zvezi z delom, odgovarja le organizacija, kjer je bil tedaj tožnik v delovnem razmerju.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem - ugodilnem delu (1.,3. in 5. točka izreka sodbe) spremeni tako, da se tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške prvostopnega postopka v znesku 425.800,00 sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (dne

14.6.2004), do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 92.940,00 sit, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenim zahtevkom tožeče stranke in sicer tako, da je prisodilo denarno odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Nadalje je delno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku po objavi sodbe in naložilo toženi stranki, da na svoje stroške objavi v časopisih S., D., D. in F. besedilo: " V pravdni zadevi tožeče stranke I. K. zoper toženo stranko A. Š., je bilo s sodbo tega sodišča opr.štev. P 3261/2001-III, z dne 14.6.2004 toženi stranki A. Š. naloženo, da tožeči stranki I. K. iz naslova nepremoženjske škode zaradi posega v njegove osebnostne pravice, storjene s trditvami, izrečenimi na tiskovni konferenci, organizirani na RTVS dne 22.10.2001, plača denarno odškodnino v višini

1.000.000,00 SIT in povrne sorazmerni del stroškov.", v roku 15 dni, pod izvršbo. Zahtevek za objavo sodbe je v preostalem delu, posebej glede objave v Tedniku M., zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da plača tožeči stranki I. K. njegove pravdne stroške, odmerjene na

270.987,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni in tožbeni zahtevek z obveznostjo vračila stroškov v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti specialni predpis - Zakon o temeljih pravicah iz delovnega razmerja, ki je določal, da če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, mu mora organizacija oziroma delodajalec povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava (1. odstavek 73. člena ZTPDR in 184. člen sedaj veljavnega zakona o delovnih razmerjih). Iz tožbenih trditev sledi, da naj bi tožeča stranka utrpela škodo pri delu ali v zvezi z delom. Domnevni in zatrjevani očitki so se namreč nanašali izključno na delo tožeče stranke, izrečeni pa so bili na tiskovni konferenci, ki je bila med delovnim časom namenjena predstavitvi situacije na Radioteleviziji in sestavi novega vodstva.

Napačna je tudi predstava sodišča, da direktor ne more ali celo ne sme poimensko in javno grajati zaposlenih. To namreč spada med zadolžitve predpostavljenega. Tudi ni šlo za zasebni konflikt pravdnih strank, saj sta nastopala kot nadrejeni in podrejeni v javnem zavodu. Tudi če bi šlo za škodo v zvezi z delom, je potrebno ta pravni standard razlagati tako, da gre za tako škodo tudi v primerih, ko nadrejeni kritizira delo delavca in mu očita slabo delo in nepravilnosti pri delu. ZTPDR oz. ZDR določata, da v takšnih primerih odgovarja za škodo delodajalec. Zato ni tožena prava stranka in bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti že samo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. V trditvah tožene stranke tudi ni objektivne in subjektivne žaljivosti, v ravnanju pa tudi nobene protipravnosti. Tožena stranka je na tiskovni konferenci predstavila ugotovitve o slabem ekonomsko finančnem položaju javnega zavoda in svoje stališče o tem, da gre to pripisati prejšnjemu vodstvu.

Objektivne ugotovitve v spisu in izpovedbe zaslišanih prič I. G. in J. Č., o katerega izpovedbi prvostopno sodišče nima dokazne ocene, potrjuje takšno stanje. O tem je tudi v medijih zaslediti mnogo informacij in bi jih lahko šteli za splošno znano dejstvo. Zato takšna kritika ni pavšalna. Zato ni jasen zaključek prvostopnega sodišča, da izrečena kritika ni bila resna in bila celo žaljiva.

Tožena stranka ni izrekala vrednostnih sodb o osebi in osebnosti tožeče stranke, temveč je razložila svoje poglede na preteklo delo.

Tiskovna konferenca tudi ni bila posneta na internetu temveč na intranetu. Iz prepisa tiskovne konference je tudi razvidno, da je tožena stranka očitek o pravni nekorektnosti pogodb izrekla v povezavi s programom in programskim vodstvom in ne v povezavi s toženo stranko. Enako je z navedbami glede disciplinskih in kazenskih postopkov. Prvostopno sodišče tudi ni izvedlo predlaganih dokazov glede očitka tožeče stranke, da naj RTV preneha plačevati prometni davek. Nerazumljivo je stališče sodbe, da naj še vedno ne bi bilo jasno ali obstoji obveznost plačila prometnega davka ali ne, ko pa se je morala po ugotovitvi sodišča RTV zadolžiti za 5 milijard SIT. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja točnost trditve, da tožeča stranka ni predala vseh dokumentov. Kritika je bila resna, stvarna in utemeljena, kar kaže tudi dejstvo, da se je moralo sodišče spuščati v njeno preverjanje na podlagi konkretnih listin. Pritožnik izpodbija tudi odločitev glede višine. Prvostopno sodišče se po njegovem ni kritično opredelilo do tožnikovih izpovedb, niti ni preverjalo podatkov, ki bi bili objektivno preverljivi (na primer zdravstveno stanje kot posledica tiskovne konference). V zvezi s tem sodišče vključuje problem Eutelsat, o katerem na tiskovni konferenci ni bilo govora.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe ter stroške pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik v pritožbi utemeljeno očita prvostopnemu sodišču nepravilno presojo v zvezi s spornim vprašanjem pasivne legitimacije. Odločilna - pravotvorna dejanska podlaga glede spornega vprašanja je opredeljena z v času spornega škodnega dogodka še veljavnim Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ štev. 60/89 in 42/90 - ZTPDR), ki je v 1. odstavku 73. člena določal, da v primeru, ko delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, mu mora organizacija oziroma delodajalec povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Navedena zakonska določba predstavlja specialno zakonsko določbo, katero je potrebno uporabiti po načelu lex specialis derogat legi generali v primerih, ko je v sporu izpostavljeno vprašanje odškodninske odgovornosti za škodo nastalo v okviru delovnega razmerja (23. člen tedaj veljavnega ZOR). Navedena zakonska določba pa vzpostavlja izključno pasivno legitimacijo organizacije oziroma delodajalca, kjer je bil oškodovanec v trenutku škodnega dogodka zaposlen. Sodišče prve stopnje je sicer pravno odločilne dejanske okoliščine ugotovilo, vendar pa je opravilo zmotno materialnopravno presojo, ko je ugotovilo pasivno legitimiranost toženca v tem sporu. Po dejanskih (tudi nespornih) ugotovitvah sodišča prve stopnje sta v času, ko je potekala tiskovna konferenca, na kateri je toženec izrekel za tožnika sporne očitke, bila oba zaposlena pri RTV Slovenija, torej pri istem delodajalcu. Sporne trditve je toženec izrekel na delovnem mestu med delovnim časom na tiskovni konferenci, ki so jo poslušali preko intraneta tudi zaposleni na RTV Slovenija za poslovno področje, z njimi pa je tožniku očital slabo oziroma celo nezakonito delo v času, ko je tožnik opravljal funkcijo pomočnika generalnega direktorja RTV Slovenija za poslovno področje. Kot izhaja iz v izpodbijani sodbi povzetih dejanskih ugotovitev, se prav vsi očitki nanašajo na tožnikovo delo v delovnem razmerju pri RTV Slovenija. Tako je takoj mogoče zaključiti, da ni šlo za zasebni konflikt med pravdnima strankama, temveč za kritiko, ki jo je toženec v funkciji generalnega direktorja RTV Slovenija, torej tudi kot tedaj tožniku nadrejeni delavec, izrekel v zvezi s tožnikovim delom, pri čemer pa glede na citirano zakonsko določbo tudi ni pomembno ali je možnost kritike dela delavcev izrecno navedena v okviru predpisanih pristojnosti oziroma obveznosti generalnega direktorja. Ker gre v predmetni tožbi za očitek povzročitve negmotne škode zaradi izrečenih trditev, ki se kot rečeno nanašajo na zatrjevano slabo in nezakonito delo tožnika, ob povedanem za takšno škodo nastalo na delu oziroma v zvezi z delom odgovarja le organizacija, kjer je bil tedaj tožnik v delovnem razmerju. Ker je tožba uperjena zoper toženca, torej fizično osebo, ki je bila pri odškodninsko odgovorni organizaciji zaposlena, je torej vložena proti napačni osebi. Toženčev ugovor pasivne legitimacije je torej utemeljen.

Sodišče prve stopnje ni uporabilo navedene zakonske določbe, temveč se je pri presoji ugovora pasivne legitimacije nepravilno sklicevalo na določbo 170. člena ZOR, ki pa ureja drugačno situacijo, kot je sporna, namreč situacijo, ko gre za škodo nastalo tretji osebi, to je osebi ki ni zaposlena oziroma v delovnem razmerju pri organizaciji delavca, ki je škodo namerno povzročil. Zato je na sicer dovolj in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilna uporaba pravnih pravil torej terja zavrnitev tožbenih zahtevkov tožnika v celoti.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče ugodilo toženčevi pritožbi in spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava tako, da je vse tožbene zahtevke zavrnilo, tudi v tistih delih, glede katerih je bila izdana ugodilna prvostopna sodba. Z drugimi pritožbenimi trditvami pa se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati, ker za odločitev o pritožbi zadostuje že drugačna materialnopravna presoja navedenega vprašanja pasivne legitimacije, kot pa jo je zavzelo sodišče prve stopnje.

Spremenjena odločitev glede višine tožbenega zahtevka je terjala od pritožbenega sodišča tudi spremembo prvostopne odločitve glede stroškov postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožena stranka v celoti uspela v tej pravdi, ji mora tožeča stranka povrniti njene stroške prvostopnega postopka. Sodišče druge stopnje je odmerilo stroške tožene stranke upoštevaje Zakon o sodnih taksah oziroma Taksno tarifo in Odvetniško tarifo. Tako je, enako kot sicer že sodišče prve stopnje, ugotovilo, da je tožena stranka upravičena do plačila stroškov prvostopnega postopka v znesku 425.800,00 SIT (sestava odgovora na tožbo - 500 točk, pristop na narok dne 4.11.2002 - 125 točk, pristop na prvi narok za glavno obravnavo dne 13.3.2003 - 500 točk, sestava prve obrazložene pripravljalne vloge - 500 točk, pristopi na naroke za glavno obravnavo dne 4.9.2003, 15.1.2004,

5.4.2004 in 24.6.2004 po 250 točk, ter za trajanje naroka z dne

5.4.2004 200 točk in trajanje naroka z dne 24.6.2004 50 točk, skupaj tako 2.875 točk, kar znese upoštevaje vrednost točke 110 SIT -

316.250,00 SIT, upoštevajoč še 20% DDV, skupaj 379.500,00 SIT iz naslova odvetniških stroškov. K temu je potrebno priznati še

17.500,00 SIT stroškov v zvezi s takso za odgovor na tožbo, cestnino in parkirnino za štiri pristope na naroke za glavno obravnavo, skupaj

7.200,00 SIT in za kilometrino za šest pristopov na naroke za glavno obravnavo v višini 21.600,00 SIT).

Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki plačati še 92.940,00 SIT pritožbenih stroškov upoštevaje uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku. Vrednost tožbenega zahtevka v pritožbi izpodbijanem delu predstavlja 1.000.000,00 SIT, kolikor znaša z izpodbijano sodbo prisojeni znesek odškodnine, upoštevajoč pri tem, da je tožbeni zahtevek za objavo sodbe ostal v prvostopnem postopku vrednostno neocenjen in zato na oceno vrednosti izpodbijanega dela sodbe ne vpliva. Potrebni stroški upoštevaje navedeni znesek znašajo v skladu z Odvetniško tarifo: sestava pritožbe 375 točk (Tar.št. 16/1 OT) in končno obrazloženo poročilo stranki 50 točk ter pridobitev pravnomočnosti 20 točk (Tar.štev. 39/tč. 3 in 7 OT), skupaj tako 445 točk x 110 SIT = 48.950,00 SIT, k čemur je potrebno dodati še priglašeni 20% DDV v znesku 9.790,00 SIT in v skladu s Taksno tarifo

34.200,00 SIT sodne takse za pritožbo, kar vse skupaj znese 92.940,00 SIT.