Jedro

Presoja razlogov za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je zoper obdolženega J.M., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivih dejanj nedovoljenega prometa razstrelilnih snovi po 2. odstavku 310. člena KZ ter povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ, odredila pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 23.4.2004 od 16.20. ure dalje. Pritožbo obdolženčevega zagovornika, odvetnika F.M. zoper navedeni sklep je senat Okrožnega sodišča v Kopru zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornik je dne 10.5.2004 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev določb 201. člena, 192. člena in 199.a člena ZKP (razlogi iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Predlagal je, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in oba sklepa razveljavi.

Vrhovna državna tožilka B.B. je na zahtevo odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in podala mnenje, da zahteva ni utemeljena.

Ugotavlja, da ne drži navedba, da je ugotovitev sodišča, da obdolženec ni zanikal, da ima še kaj razstreliva, v nasprotju z njegovim zagovorom. Iz zagovora na list. št. 57 je razvidno, da je obdolženec na vprašanje državnega tožilca povedal, da je mogoče, da ima še kaj razstreliva na zalogi. Tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti citirana izjava obdolženca te možnosti ne zanika. Iz zapisnika o obdolženčevem zagovoru je razvidno, da ni šlo za vprašanja, ki bi bila postavljena v nasprotju z določili Zakona o kazenskem postopku. Ne drži tudi, da sodišče ni navedlo konkretnih okoliščin za ponovitveno nevarnost. Te okoliščine so navedene na tretji in četrti strani sklepa preiskovalne sodnice. Razlogi o tem so tudi na drugi strani sklepa pritožbenega sodišča, ki je zavrnilo zagovornikovo pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora. Iz obeh sklepov tudi dovolj jasno izhaja, da je podano sorazmerje med s kaznivim dejanjem napadeno vrednoto in odvzemom svobode obdolžencu, kot tudi, da tega namena ni mogoče doseči z milejšim ukrepom.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pravnomočnemu sklepu očita, da ne ugotavlja in navaja konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na realno nevarnost obdolženčeve ponovitve kaznivega dejanja v primeru odprave pripora. "Protispisna" pa naj bi bila navedba zunajobravnavnega senata, ki je odločal o pritožbi, da obdolženec ni zanikal, da ne bi imel skritega še drugega razstreliva.

Zagovornik pravilno izpostavlja znano stališče ustavnega sodišča, da je sodišče dolžno vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti, ugotoviti in navesti konkretne in specifične okoliščine, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje. Neutemeljeno pa očita nižjima sodiščema, da pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti teh (ustavnih in zakonskih) pogojev nista upoštevali.

Preiskovalna sodnica je v sklepu o odreditvi pripora v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP upoštevala tako objektivne okoliščine v zvezi z dejanji, kot subjektivne okoliščine na strani obdolženca. Obširno je obrazložila okoliščine, v katerih naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje nedovoljenega prometa razstrelilnih snovi (2. odstavek 310. člena KZ) ter povzročitve splošne nevarnosti (1. odstavek 317. člena KZ). Pri tem je posebej izpostavila utemeljen sum, da je obdolženec imel pri sebi (hranil) 12,5 kg razstreliva amonal z detonatorjem in sprožilcem, kar predstavlja veliko količino razstreliva, da je grozil, da bo razstrelivo aktiviral, da je eksploziv poznal, saj se je z njim srečeval pri svojem delu in poznal njegove učinke in da je, sklicujoč se na podatke, ki jih uporablja slovenska vojska, s takšnim ravnanjem povzročil nevarnost za življenje ljudi. Preiskovalna sodnica je v obrazložitvi sklepa ugotovila tudi obdolženčev konfliktni odnos do okolja in da tudi po njegovi predaji policiji problemi, ki jih sam označuje kot nerešljive, še vedno obstajajo. Tudi utemeljen sum, da obdolženec na skritem mestu še razpolaga z zalogami razstreliva, je okoliščina, ki skupaj z vsemi ostalimi, po mnenju preiskovalne sodnice opravičuje sklep o ponovitveni nevarnosti.

Zunajobravnavni senat je presodil, da je preiskovalna sodnica prepričljivo obrazložila razloge za odreditev pripora in je zagovornikovo pritožbo tudi v tistem delu, v katerem je izpodbijal obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ocenil kot neutemeljeno. Strinjal se je z oceno, da glede na okoliščine in način storitve kaznivega dejanja ter osebne lastnosti obdolženca, zaradi katerih se je odločil za nesprejemljiv način razreševanja problemov in na ta način ogrožal zdravje in življenje ljudi, odreditev pripora predstavlja sorazmeren ukrep med ustavno pravico drugih do lastne varnosti ter obdolženčevo pravico do osebne svobode, kot tudi, da glede na ugotovljene okoliščine pripora ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom, tudi ne s hišnim priporom (199.a člen ZKP), za katerega se je v pritožbi zavzemal zagovornik. Ugotoviti je torej treba, da vložnik zahteve sklepoma neosnovano očita nekonkretizirano in posplošeno ugotavljanje pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, zaradi česar zatrjevana procesna kršitev ni podana.

Zagovornikovo sklicevanje na "protispisnost" v zvezi z oceno ponovitvene nevarnosti v sklepu drugostopenjskega organa tudi ni utemeljeno. Ugotovitev pritožbenega senata, da "obdolženec ni zanikal, da ne bi imel skritega še kaj razstreliva", ni v nasprotju z obdolženčevim zagovorom, saj je obdolženec na vprašanje tožilca, ali ima še kaj razstreliva na zalogi, odgovoril, da je to mogoče (list. št. 57). Pritožbeno sodišče torej pomensko točno povzema vsebino obdolženčevega zagovora, zato smiselna zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zagovornik z navedbami, da je "nevarnost, ki je grozila, brez realne podlage", da je obdolženec ogrožal le sebe in da bi v primeru detonacije prišlo le do zanemarljivih poškodb na mostu in na cesti, pri čemer se sklicuje na podatke Kemijske industrije Kamnik, izpodbija oceno pravnomočnega sklepa glede nevarnosti razstreliva za življenje ljudi in premoženje velike vrednosti, torej uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče tudi ni moglo pritrditi posplošeni kritiki vložnika zahteve, "da se senat pri svoji odločitvi ni ukvarjal z navedbami v pritožbi in z razlogi sodbe", s čimer smiselno uveljavlja kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP. Iz vsebine sklepa izhaja, da je zunajobravnavni senat natančno povzel vsebino zagovornikove pritožbe in podal obrazloženo presojo vseh relevantnih pritožbenih navedb. Na zagovornikove trditve, da naj bi bil pripor v nasprotju z določbo 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, ker "da ni neogibno potreben za potek postopka in varnost ljudi" in da je sodišče napačno uporabilo določbe 201., 192. in 199.a člena ZKP, Vrhovno sodišče ni bilo dolžno odgovoriti, ker so navedene kršitve zgolj zatrjevane, ne pa tudi obrazložene (1. odstavek 424. člena ZKP).

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).