Jedro

Če si je tožeča stranka s tem, ko sama izvedenca ni predlagala, čeprav iz njenih pritožbenih navedb izhaja, da bi bil ta potreben za dokazovanje njene trditvene podlage, želela znižati stroške na račun tožene stranke, je to njen riziko. Tudi če bi tožena stranka tak dokazni predlog umaknila, bi bil rezultat isti - tožeča stranka zaradi prekluzije tega dokaznega predloga ne bi mogla več postaviti. Popolnoma neutemeljeno tožeča stranka očita napako sodišču, ki dokaza v prid njenih trditev ni ne moglo ne smelo izvesti, če sama takega predloga ni podala.

Ker tožeča stranka takšnih ovir, ki bi preprečevale kazenski postopek zoper pričo, za katero navaja, da je krivo pričala, ni zatrjevala, njen predlog za obnovo postopka niti v tem delu ni utemeljen. Trditve o krivem pričanju pa niti ne morejo predstavljati podlage za obnovo postopka iz 10. točke drugega odstavka 394. člena ZPP, saj je to samostojen obnovitveni razlog, za katerega je treba izpolniti še dodatne predpostavke, ki jih tožeča stranka ni izkazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 623,30 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka, svoje stroške pa nosi sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za obnovo postopka (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.263,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, zahtevala pa je tudi povračilo stroškov postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obnova postopka po 10. točki 394. člena ZPP (nova dejstva in novi dokazi) se sme v skladu z drugim odstavkom 395. člena ZPP dovoliti samo, če teh okoliščin stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Predlagatelj mora z ustreznim trditvenim in dokaznim substratom izkazati navedeni pogoj.

6. Nekrivdno ravna le tista stranka, ki vodi postopek preudarno (glede različnih mogočih izidov postopka) in s potrebno skrbnostjo. To pa med drugim pomeni, da si mora priskrbeti dostopna dokazna sredstva ali si vsaj resno prizadevati za to. Svoje nekrivdno ravnanje mora predlagatelj obnove postopka zatrjevati, pojasniti in po potrebi tudi dokazati. Sodišče prve stopnje je o dovoljenosti obnove iz tega razloga odločilo ob upoštevanju navedb, danih v predlogu o izkazovanju navedenega pogoja. Ravnalo je pravilno. Višje sodišče v odgovor pritožbenim navedbam v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka ni izkazala, da v pritožbi navedenega novega dokaza z izvedencem ni mogla predlagati prej ali da bi bil tak dokaz potreben za ugotovitev dejanskega stanja v tem postopku. Enako velja za dopolnitev izvedenskega mnenja, pripombe k izvedenskemu mnenju z dne 23. 3. 2018 in nasprotno tožbo. Tožeča stranka pa v postopku do pravnomočnosti sodbe izvedenca sploh ni predlagala, kar priznava tudi sama.

7. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP, vsebinsko enako tudi 7. člen ZPP). Postavitev izvedenca je predlagala tožena stranka, njen dokazni predlog pa je bil zavrnjen kot nepotreben. Če si je tožeča stranka s tem, ko sama izvedenca ni predlagala, čeprav iz njenih pritožbenih navedb izhaja, da bi bil ta potreben za dokazovanje njene trditvene podlage, želela znižati stroške na račun tožene stranke, je to njen riziko. Tudi če bi tožena stranka tak dokazni predlog umaknila, bi bil rezultat isti – tožeča stranka zaradi prekluzije tega dokaznega predloga ne bi mogla več postaviti. Popolnoma neutemeljeno tožeča stranka očita napako sodišču, ki dokaza v prid njenih trditev ni ne moglo ne smelo izvesti, če sama takega predloga ni podala.

8. Z obnovo postopka pa niti ni mogoče sanirati napak sodišča, do katerih naj bi po zatrjevanju tožeče stranke prišlo v postopku. Temu je namenjena pritožba zoper sodbo. Ko je sodba pravnomočna, velja za pravilno in je ni mogoče spremeniti "iz razlogov pravičnosti". Iz navedenega pa tudi izhaja, da tožeča stranka v postopku do pravnomočnosti sodbe ni ravnala skrbno in ni predlagala vseh dokazov, ki bi ji lahko bili v korist. Zato ni mogoče trditi, da naj ne bi obstajala njena krivda za to, da si ni priskrbela teh dokazov pravočasno, do izdaje sodbe.

9. Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na krivo pričanje priče M. Z. (po njenih trditvah naj bi priča lažno izpovedala). Za uspešno uveljavljanje obnovitvenega razloga iz 5. točke 394. člena ZPP se zahteva, da predlagatelj kaznivo dejanje dokaže s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Izjeme so podane le, kadar se kazenski postopek ne more izvesti, ker je obdolženec umrl, ker je neprišteven, ker je dejanje zastarano ali ker obdolženca varuje imuniteta. Ker tožeča stranka takšnih ovir, ki bi preprečevale kazenski postopek zoper pričo, za katero navaja, da je krivo pričala, ni zatrjevala, njen predlog za obnovo postopka niti v tem delu ni utemeljen. Trditve o krivem pričanju pa niti ne morejo predstavljati podlage za obnovo postopka iz 10. točke drugega odstavka 394. člena ZPP, saj je to samostojen obnovitveni razlog, za katerega je treba izpolniti še dodatne predpostavke, ki jih tožeča stranka ni izkazala.

10. Tožeča stranka kot nov dokaz navaja tudi razlago kreditne pogodbe, ki jo je podala priča M. Z. v drugem postopku. Navedbo tega dokaza opira zgolj na pričanje te priče v drugem postopku, kar ne zadostuje. Tožeča stranka ne more trditi, da za obstoj samih pogodb prej ni vedela, saj tudi sama navaja, da je bila seznanjena z obstojem teh, vendar da si jih ni znala ustrezno razložiti. Tožeča stranka z ničemer ne podkrepi svoje trditve, da iz samega obstoja kreditne pogodbe ne izhaja razlaga te pogodbe, ki bi jo lahko podal samo M. Z. Sklicevanje na nerazumevanje razlage pomena pogodbe pa tudi sicer ni zadosten razlog, na katerem bi lahko temeljila obnova postopka. V zadevi pa niti ni pomembno, zakaj naj bi tožena stranka silila tožečo stranko k nelegalni gradnji.

11. Na tem mestu višje sodišče še enkrat poudarja, da se razlogi nanašajo v glavnem za napake v sojenju pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, predvsem zavrnitev izvedbe dokazov, take napake pa se lahko sanirajo le v pritožbenem postopku, ne pa z obnovo postopka. Sodba sodišča prve stopnje pa je bila preizkušena v pritožbenem postopku in se sodišče v postopku obnove s pravilnostjo razlogov ne sme ukvarjati.

12. Višje sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka je z odgovorom na pritožbo prispevala k odločanju sodišča druge stopnje, saj se je izčrpno opredelila do pritožbenih očitkov in izpostavila tehtne argumente, zato ji je sodišče druge stopnje priznalo stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP). V skladu s stroškovnikom je višje sodišče toženi stranki za odgovor na pritožbo priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3302 v višini 510,90 EUR in DDV v višini 22%, to je 112,40 EUR, skupno tako 623,30 EUR, kar je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni po prejetju tega sklepa, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka.