Jedro

Tožnik v tožbi izpolnjevanje objektivnega pogoja za dodelitev BPP utemeljuje z navedbo, da odvetnik A. A. odvetniških storitev ni opravil, a je kljub temu izdal račun v višini 630,00 EUR za pravno mnenje, ki pa je pomanjkljivo, ker niso navedeni dogodki v zvezi s prodajo stanovanja. Dva stavka, ki sta navedena v pravnem mnenju po stališču tožnika ne moreta predstavljati pravnega mnenja. V njem tudi niso navedeni pravni razlogi, argumenti in relevantna dejstva. Sodišče ne sledi tem tožnikovim navedbam, saj je toženka v 7. točki obrazložitve izpodbijane odločbe jasno navedla, da je bila odvetniška storitev opravljena, da je citirani odvetnik pregledal dokumentacijo in sestavil poročilo oziroma pravno mnenje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je bilo pravno mnenje daljše kot dva stavka, kot to navaja tožnik. Tudi po presoji sodišča, je pravno mnenje glede na zaključek, da so že potekli vsi zastaralni roki, ustrežno obrazloženo. Tožnik z navedbo kaznivih dejanj želi izkazati pravno utemeljene razloge za verjetni izgled za uspeh, a glede na to, da gre zgolj za pavšalno navajanje posameznih kaznivih dejanj, ne da bi za te navede tožnik predložil pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, po presoji sodišča verjetnega izgleda za uspeh ne more izkazati.

Tudi v predmetnem upravnem sporu tožnik ni z ničemer konkretiziral navedb o posledicah domnevne grožnje odvetnika ter za te navedbe tudi ni predložil nobenih dokazov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 13. 4. 2022 vložil prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje oziroma za sestavo in vložitev tožbe zoper odvetnika A. A., zaradi vračila denarja, dokumentacije in plačila odškodnine. Toženka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na objektivni kriterij za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), v skladu s katerim se pri dodelitvi BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Toženka je tožnika pozvala, naj v zvezi z zaprošeno BPP predloži vso dokumentacijo in pisno izjavo, v kateri bodo opredeljeni razlogi, iz katerih bodo izhajali verjetni izgledi za uspeh tožbe zoper citiranega odvetnika. Tožnik naj natančno opredeli nedopustno škodljivo dejstvo, vzročno zvezo, pojasni vrsto in višino nastale škode, navede pravno podlago za odgovornost odvetnika, pred katerim sodiščem bo vložil tožbo in kako se zahtevajo zakonske zamudne obresti. Iz poročila o pregledu listin in pravnega mnenja odvetnika A. A. z dne 28. 4. 2021 (v nadaljevanju poročilo, tudi pravno mnenje) izhaja, da je naveden odvetnik po pregledu dokumentacije in pravnomočne sodbe P 168/96 z dne 26. 9. 1996 navedel, da so potekli vsi roki za uveljavljanje odškodninske odgovornosti zoper Republiko Slovenijo in tudi ni podanih predpostavk za uveljavljanje izrednih pravnih sredstev, tožbeni zahtevek pa je pretiran. Iz pravnega mnenja izhaja tudi navedba, naj se tožnik zglasi v odvetniški pisarni, kjer mu bo izročena dokumentacija in kjer bo izveden poračun odvetniških storitev v višini 671,97 EUR s prejeto varščino v višini 1.000,00 EUR. Tožnik je citiranega odvetnika z elektronskim sporočilom z dne 1. 6. 2021 pozval, naj mu vrne denar in dokumentacijo v roku 48 ur, saj zaradi prejetih groženj ne namerava prevzeti dokumentacije na naslovu odvetnika. Nato je 13. 12. 2021 zoper navedenega odvetnika vložil predlog za izvršbo, ki pa ga je sodišče zavrglo, zaradi neobstoja izvršilnega naslova in potrdila o izvršljivosti. Z njim je tožnik želel izterjati 3.500,00 EUR (glavnica) z zamudnimi obrestmi, pri čemer 1.000,00 EUR predstavljala varščino, znesek 2.500,00 EUR pa se izterjuje zaradi žalitev in groženj. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je tožnik dokumentacijo izročil odvetniku B. B., ki je zadevo nato predal odvetniku A. A. Tožnik sam pa ni iskal pravne pomoči pri drugem odvetniku. Tožnik je navajal, da grožnje odvetnika A. A. predstavljajo nedopusten poseg v njegove osebnostne pravice in duševno integriteto, kar mu povzroča hude telesne in duševne bolečine. Navedeno pa ne izkazuje možnosti tožnika za uspeh tožbe zoper odvetnika A. A. Glede na navedeno je toženka tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila, ker v zadevi ni bil izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP.

3. Tožnik v laični tožbi navaja, da je prosil za dodelitev odvetnika za vložitev tožbe zoper odvetnika A. A. zaradi vračila denarja in dokumentacije po prejemu sklepa I 2349/2021 z dne 12. 4. 2021, vendar mu toženka ni dodelila odvetnika, ki bi pravilno sestavil tožbo, zato je bil izvršilni predlog s sklepom I 2349/2022 z dne 22. 4. 2022 zavržen. Tožnik je šel na razgovor k odvetniku B. B., ki se mu je predstavil kot odvetnik, ki bo pregledal dokumentacijo in pravilno sestavil odškodninsko tožbo zoper nezakonito sodbo P 168/96, kot je to od tožnika zahtevalo Okrožno sodišče v Ljubljani (II R 203/2020). Z navedeno sodbo je bila izvršena kraja tožnikove lastnine. V nadaljevanju navaja potek postopka v zadevi P 168/96. Tožnik v tožbi opozarja, da bi odvetniki morali vedeti, da zastarali roki pri kaznivih dejanj, za katera je zagrožena kazen najmanj 15 let zapora, ne zastarajo najmanj 30 let. Odvetnik B. B., kateremu je izročil dokumentacijo in 1.000,00 EUR varščine, pa ni sestavil tožbe, marveč je zadevo predal odvetniku A. A. Slednji je izdelal pravno mnenje in tožniku izdal račun za opravljeno storitev v višini 630,00 EUR. Tožnik meni, da dva stavka ne moreta predstavljati pravnega mnenja. Odvetnikom očita, da ne navedejo pravnih razlogov in argumentov, relevantnih dejstev in dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je zadeva nerazumna, ter s tem ravnajo nezakonito. Toženki očita nezakonito ravnanje, ker ne izvaja dokazov. Tožnik pričakuje, da se bodo izvedli dokazi, da se mu bo priznalo učinkovito sodno varstvo, da se mu bo zagotovilo pravno sredstvo – meritorna, vsebinska, pravno argumentirana, konkretizirana utemeljitev odločbe. Pričakuje odpravo kršitev določb postopka in vzpostavitev zakonitosti. Pričakuje tudi priznanje pravice do povračila škode od države za kazniva dejanja uradnih oseb zoper njegove osebnostne, z ustavo varovane nedotakljive pravice ter za kazniva dejanja zoper nedotakljivost lastnine, stanovanja in zdravja otrok. Navedena huda kazniva dejanja so po navedbah tožnika povzročila tožnikovo invalidnost, krajo doma njegovima otrokoma, nepriznanje pravice do pritožbe, nepriznanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva, nepriznanje povračila škode za krajo doma otrokoma, kar vse je bilo izvršeno brez odločbe. Vse navedeno predstavlja hude kršitve človekovih osebnostnih pravic, tožniku pa je povzročilo nepopravljivo škodo. Na navedenih dejstvih tožnik utemeljuje razloge za verjetni izgled za uspeh. Tožnik pravnemu mnenju odvetnika očita, da se v njem odvetnik vsebinsko ni opredelil do nepravilnosti pri prodaji in izročitvi stanovanja. Toženki pa očita, da od tožnika zahteva podatke, ki jih nima, če pa bi jih imel, ne bi potreboval odvetnika. Tožnik zahteva, da sodišče odloči, da je toženka presegla svoje pristojnosti s tem, ko se je postavila v položaj Okrajnega sodišča v Ljubljani in vsebinsko odločala o njegovi zahtevi za izvršbo zoper odvetnika A. A., kar je v nasprotju z institutom BPP. Meni tudi, da je pravno mnenje predrago in opozarja na grožnjo odvetnika, ki po mnenju tožnika predstavlja kaznivo dejanje zoper tožnikovo zdravje. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Predlaga tudi izvedbo ustne glavne obravnave in izvedbo dokazov.

4. Toženka je sodišču predložila upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravilne in utemeljene razloge za svojo odločitev. Sodišče je zato sledilo obrazložitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

7. V obravnavani zadevi je sporno ali tožnik izpolnjuje objektivni kriterij iz 24. člena ZBPP za sestavo in vložitev tožbe zoper odvetnika A. A., zaradi vračila denarja, dokumentacije in plačila odškodnine. Sporno je, ali je tožnikova prošnja za dodelitev BPP utemeljena. Predmet presoje tega upravnega spora pa ni prodajna pogodba, ki jo je tožnik sklenil 10. 10. 1995 in vsi dogodki, ki so ji sledili vse do pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru, P 168/96 z dne 26. 9. 1996. 8. Na podlagi prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

9. Tožnik v tožbi izpolnjevanje objektivnega pogoja za dodelitev BPP utemeljuje z navedbo, da odvetnik A. A. odvetniških storitev ni opravil, a je kljub temu izdal račun v višini 630,00 EUR za pravno mnenje, ki pa je pomanjkljivo, ker niso navedeni dogodki v zvezi s prodajo stanovanja. Dva stavka, ki sta navedena v pravnem mnenju po stališču tožnika ne moreta predstavljati pravnega mnenja. V njem tudi niso navedeni pravni razlogi, argumenti in relevantna dejstva. Sodišče ne sledi tem tožnikovim navedbam, saj je toženka v 7. točki obrazložitve izpodbijane odločbe jasno navedla, da je bila odvetniška storitev opravljena, da je citirani odvetnik pregledal dokumentacijo in sestavil poročilo oziroma pravno mnenje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je bilo pravno mnenje daljše kot dva stavka, kot to navaja tožnik. Tudi po presoji sodišča, je pravno mnenje glede na zaključek, da so že potekli vsi zastaralni roki, ustrezno obrazloženo. Tožnik citiranemu odvetniku tudi očita, da bi moral vedeti, da so zastarali roki za kazniva dejanja za katera je predpisano najmanj 15 let zapora, dolgi najmanj 30 let. Sodišče pri tem ugotavlja, da tožnik v tožbi razen navajanj kaznivih dejanj, ki so povzročila tožnikovo invalidnost I. kategorije, krajo doma otrokoma in pregnanstvo 3 in 8 letnih otrok na cesto, ogrožanje življenja, odvzem pravic do dela, za te trditve ne predloži nobenih dokazov v obliki pravnomočnih kazenskih obsodb. Tožnik z navedbo kaznivih dejanj želi izkazati pravno utemeljene razloge za verjetni izgled za uspeh, a glede na to, da gre zgolj za pavšalno navajanje posameznih kaznivih dejanj, ne da bi za te navedbe tožnik predložil pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, po presoji sodišča verjetnega izgleda za uspeh ne more izkazati.

10. Izpolnjevanje objektivnega pogoja pri dodelitvi BPP tožnik utemeljuje z navedbo, da mu je citiran odvetnik grozil z besedami: „Glede vaših prijav organom pa vas posebej opozarjam na možne pravne posledice, ki bi lahko bile za vas neugodne“, kar pomeni kaznivo dejanje zoper tožnikovo zdravje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zoper navedenega odvetnika vložil izvršilni predlog, ni pa imel izvršilnega naslova. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je tožnik navajal, da grožnje in žalitve pomenijo nedopustno kršitev osebnostnih pravic, nedopusten poseg v duševno integriteto, hudo duševno mučenje, hude telesne bolečine, ogrožanje prosilčevega življenja, vendar navedenega ni z ničemer konkretiziral. Po presoji sodišča je pravilen zaključek toženke, da gre za pavšalne navedbe. Tudi v predmetnem upravnem sporu tožnik ni z ničemer konkretiziral navedb o posledicah domnevne grožnje odvetnika ter za te navedbe tudi ni predložil nobenih dokazov. Tudi sicer poved: „Glede vaših prijav organom pa vas posebej opozarjam na možne pravne posledice, ki bi lahko bile za vas neugodne“ po presoji sodišča ne more predstavljati grožnje, saj je ni mogoče subsumirati pod prvi odstavek 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ki določa, da kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev. Po mnenju sodišča navedena poved tudi ne predstavljala napada na življenje ali telo ali prostost ali premoženje velike vrednosti tožnika. Izkazanega pa tudi ni namena ustrahovanja ali vznemirjanja.

11. Neutemeljeni so tudi tožnikovi očitki, da je toženka presegla svoje pristojnosti s tem, ko se je postavila v položaj Okrožnega sodišča v Ljubljani in vsebinsko odločala o tožnikovi zahtevi za izvršbo zoper navedenega odvetnika, kar je v nasprotju z institutom BPP. Sodišče ne sledi navedbam tožnika o prekoračitvi pristojnosti toženke, saj skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZBPP o dodelitvi BPP odloča predsednik okrožnega sodišča oziroma predsednik specializiranega sodišča prve stopnje. Predsednik sodišča lahko za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svetnika na okrožnem oziroma specializiranem sodišču. Na podlagi prve alineje prvega odstavka 31.a člena ZBPP o prošnji za dodelitev BPP odloča pristojni organ za BPP tistega sodišča, na območju katerega ima prosilec stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež, in sicer okrožnega sodišča, v zadevah, za katere so pristojna sodišča s splošno pristojnostjo. Sodišče tudi ne sledi navedbam tožnika, da bi moralo Okrajno sodišče v Ljubljani vsebinsko odločati o tožnikovi zahtevi za izvršbo, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da v zvezi s tem predlogom ni obstajal izvršilni naslov in potrdilo o izvršljivosti.

12. Po presoji sodišča so neutemeljeni tudi tožnikovi očitki, da je toženka ravnala namerno nezakonito s tem, ko ni izvajala dokaznega postopka. Sodišče temu ne sledi, saj iz prve točke obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je tožnik prošnjo za dodelitev BPP dopolnil na uradnih urah toženke. Iz 6. točke obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka vpogledala v tožnikovo elektronsko sporočilo z dne 1. 6. 2021, v dopis (izvršilni predlog) z dne 13. 12. 2021, v sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2349/2021 z dne 6. 4. 2022, v sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2349/2021 z dne 22. 4. 2022, v elektronsko sporočilo z dne 4. 5. 2021, v odločbo CSD Ljubljana 1231-80416/2021-31984/7 z dne 23. 11. 2021 in v pravno mnenje odvetnika A. A. z dne 28. 4. 2021, torej v vse listine, ki jih je v postopku predložil tožnik. Poleg navedenega je toženka s pozivom 18. 5. 2022 tožnika tudi pozivala, naj predloži vso dokumentacijo, pisno izjavo in navede argumente, iz katerih bodo izhajali verjetni izgledi za uspeh tožbe zoper citiranega odvetnika. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe po presoji sodišča izhaja, da je toženka izvedla ugotovitveni postopek in se do predloženih tožnikovih dokazov opredelila, z njeno opredelitvijo pa se strinja tudi sodišča. Tožnik pa v tožbi ne konkretizira, katerih dokazov toženka ni izvedla oziroma jih ni presodila. Takšnih tožnikovih pavšalnih ugovorov sodišče ne more presoditi.

13. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje v obravnavani zadevi je pravilno ugotovljeno, materialno pravo je pravilno uporabljeno, sodišče ni našlo kršitev določb postopka in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

14. V obravnavani zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker med strankama relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Zgolj posplošeno nasprotovanje izpodbijani odločbi brez navedb konkretnih ugovorov pa za drugačno presojo ne zadošča.1 1 ESČP je v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku (primerjaj Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge). Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa (primerjaj Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge).