Jedro

V postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite po prej veljavnem 106. členu ZMZ je potrebno preverjati, ali se razlogi iz prošnje nanašajo na katerokoli izmed treh alinej 28. člena ZMZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je bil tožniku že priznan status subsidiarne oblike zaščite, pri čemer je odločba z dnevom vročitve začela veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje enega leta. S to odločbo je bilo ugotovljeno, da vlagatelj ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in mu je bil status subsidiarne zaščite priznan izključno zato, ker je bilo v postopku priznanja mednarodne zaščite sprejeto, da je mladoletnik brez spremstva, ki v izvorni državi nima nobenih sorodnikov, h katerim bi lahko šel živet in ki bi poskrbeli zanj ter mu ob vrnitvi ne bi bila zagotovljena ustrezna oskrba in sprejem. Subsidiarna zaščita mu je bila podeljena, da ne bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). S tožnikom je bil opravljen osebni razgovor. V razgovoru je povedal, da mu grozi nevarnost s strani strica, ki se ukvarja s preprodajo mamil in ima zelo veliko povezav z državnimi organi in policijo. Stikov z Afganistanom pa v zadnjem času ni imel. Glede razmer v Kabulu je povedal, da se je po njegovih informacijah situacija v Kabulu poslabšala, kar ve iz časopisov in televizije. Če bi se vrnil v Afganistan, se ne bi počutil varnega, ter bi bil prisiljen s strani skupine, s katero je sodeloval, nadaljevati z delom preprodajalca mamil. To so ljudje, katerim je predajal mamila.

3. Tožena stranka nadalje navaja, da se pri presoji o podaljšanju subsidiarne oblike zaščite ne upoštevajo razlogi, podani v prošnji za mednarodno zaščito, ki niso botrovali priznanju enega ali drugega statusa niti kakšni novo nastali razlogi. V konkretnem primeru sta bistveni dve okoliščini, zaradi katerih je bila priznana subsidiarna zaščita, in sicer tožnikova starost in varnostna situacija v njegovi izvorni državi. Strah pred stricem pa nima vpliva ne na starost in tudi ne na varnostne razmere v državi. Razen tega tožnik v prošnji nikjer ni omenjal skupine, ki jo omenja sedaj, ko prosi za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Ker je prenašal in preprodajal manjše količine droge, ni mogoče trditi, da je šlo za večjo organizirano skupino, ki bi ga sedaj izsledila in se mu maščevala. Če bi bile njegove navedbe o tej skupini resnične, bi to zagotovo omenil že v postopku priznanja mednarodne zaščite.

4. Tožena stranka ocenjuje, da starost vlagatelja ni sporna in da je v času izdaje te odločbe star 18 let, torej polnoleten. Za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite je zato pomembna le varnostna situacija v njegovi izvorni državi s poudarkom na Kabulu, od koder prihaja tožnik. Iz navedenega razloga je tožena stranka preučila najnovejša mednarodna poročila o razmerah v Afganistanu. V nadaljevanju tožena stranka natančno povzema ta poročila. Ugotavlja, da se je sicer nasilje v okviru spopada v Afganistanu v preteklosti iz leta v leto povečevalo, v lanskem letu (mišljeno je leto 2012) pa se je število smrtnih žrtev med civilisti končno znižalo. Potekajoč spopad ni posebej močno uperjen zoper civiliste. Kabul še vedno ostaja večinoma izoliran pred najhujšim nasiljem zadnjih desetih let. Tožena stranka je pri ocenjevanju samovoljnega nasilja upoštevala tudi sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07 Meki Elgafaji in Noor Elgafaji. Glede na stališče iz te sodbe ugotavlja, da ciljni napadi na civiliste ne morejo predstavljati samovoljnega nasilja, ker ne gre za napade, ki vplivajo na osebe ne glede na njihove osebne okoliščine. Uporniki so večinoma napadali specifične, visoko profilirane cilje in sicer mednarodne koalicijske sile in afganistanske državne oblasti. Razen tega je bilo več samomorilskih napadov prepoznanih s strani varnostnih sil, še preden so prišli do svojega cilja. Stopnja vsesplošnega nasilja torej v glavnem mestu ni tako visoka, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bilo tožniku resno in individualno ogroženo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Število smrtnih žrtev je v Kabulu relativno majhno glede na število prebivalcev. Nadalje iz poročil tudi izhaja, da lahko samski moški v Kabulu preživijo tudi brez družinske podpore in podpore skupnosti v urbanih in polurbanih območjih z urejeno infrastrukturo in učinkovito vladno kontrolo. V Afganistan se je vrnilo že 5,7 milijonov beguncev, s pomočjo UNHCR-ja kar 4,6 milijonov. V te namene je organiziranih več zavetišč z vzpostavljeno ustrezno infrastrukturo. Kabul je precej varen, varnejši od mnogih krajev v Afganistanu. Afganistanske varnostne sile imajo nadzor nad mestom. Tožnik se lahko vrne v Kabul in živi v Kabulu. Je mlad zdrav samski moški, kar mu daje prednost pri iskanju zaposlitve kakor tudi pri nastanitvi in vzpostavljanju socialnih mrež.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno razlagala prvi odstavek 106. člena ZMZ. Zavzela je stališče, da se obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite preverja zgolj v okviru razlogov, zaradi katerih je bil tožniku priznan status subsidiarne oblike zaščite. Ta je bila tožniku priznana zaradi njegove mladoletnosti v povezavi s splošno varnostno situacijo v izvorni državi. Tožnik pa je v prvotnem postopku kot glavni razlog navedel tudi dejstvo, da je živel z vplivnim stricem, za katerega je moral prisilno preprodajati drogo, sedaj pa mu dolguje večji znesek denarja in bi ga v primeru vrnitve v Kabul ubil. Navajal je tudi, da je imel težave zaradi svoje narodnosti, ker je Tadžik. Tožena stranka je nekatere od navedenih razlogov štela za resnične, le teh pa ni vključila med razloge za priznanje subsidiarne oblike zaščite, ki jo je dodelila zgolj zaradi tožnikove mladoletnosti. Tožnik prvotne odločbe ni izpodbijal na sodišču, čeprav se z njo ni strinjal, saj mu je bil status subsidiarne oblike zaščite vendarle priznan. Tožena stranka je tako prosto izbrala, zaradi katerega razloga bo tožniku priznala subsidiarno zaščito. Sedaj je pa tožnik brez možnosti, da bi uveljavljal katerikoli drug razlog. Na to, da je interpretacija 106. člena ZMZ, kot jo ima tožena stranka, napačna, kaže tudi sodba Sodišča Evropske unije Salahadin Abdulla in drugi proti Nemčiji. V tej sodbi se pri presojanju prenehanja statusa begunca ne presoja zgolj prenehanje razlogov, zaradi katerih je bil status begunca podeljen, ampak tudi (ne)obstoj katerihkoli drugih pogojev, na podlagi katerih bi lahko oseba bila še vedno upravičena do statusa begunca. Analogno pa bi moralo veljati tudi pri presojanju prenehanja statusa subsidiarne zaščite. Taka razlaga pa po mnenju tožnika izhaja tudi iz Direktive 2004/83/ES. Pri prvotni odločbi je tožena stranka ugotovila, da se tožnik k stricu ne more vrniti, prav tako pa nima vzpostavljenih drugih socialnih omrežij in bi zato to okoliščino morala upoštevati tudi sedaj pri presoji upravičenosti do podaljšanja subsidiarne zaščite. Tožena stranka ni priznala subsidiarne zaščite zgolj zaradi mladoletnosti ampak tudi zaradi izkazanega strahu pred stricem in njegovo družino. Mladoletnost v povezavi z njegovim položajem v stričevi družini je bil glavni razlog za priznanje subsidiarne zaščite in ne njegova mladoletnost v povezavi z varnostno situacijo v Afganistanu. Čeprav ni več mladoleten, pa še vedno ne more živeti s stricem in njegovo družino in nima nobenih socialnih stikov. Tožena stranka v zvezi s tem ni navedla nobenih razlogov, ampak tožniku na osebnem razgovoru ni dopustila, da bi izpovedal o navedenih okoliščinah. Tožena stranka se ni opredelila do tožnikovih navedb v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, ki se nanašajo na strah pred stricem. Tožena stranka je tudi napačno presodila, da je varnostna situacija v Kabulu dobra. V presojo ni vključila posredovanih objav v obliki blogov, saj so lahko tudi v takšnih zapisih relevantne informacije o državah izvora. Kabul se še vedno sooča s terorističnim nasiljem. Pri tem tožnik navaja nekatere konkretne primere napadov talibanov na cilje v Kabulu. Opozarja na to, da je pereča tudi problematika korupcije, glede katere tožena stranka informacij o državi izvora ni poiskala. To pa bi bilo v tožnikovem primeru relevantno, ker z njimi utemeljuje strah pred stricem, vplivnim preprodajalcem droge. V zvezi z zatrjevano nekonsistentnostjo, češ da je tožnik omenil skupino, s katero je sodeloval pri razpečevanju mamil, v prvotnem postopku pa je omenjal le strica, pa tožnik opozarja, da je že na osebnem razgovoru pojasnil, kaj ima s tem v mislih, to je ljudi, ki jim je predajal mamila. Omenjal jih je pa tudi že poprej. Tožnik predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in ugodi njegovi prošnji za podaljšanje statusa subsidiarne zaščite, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo opozarja na to, da je odločba, s katero je bil tožeči stranki priznan status subsidiarne oblike zaščite, pravnomočna in postopek podaljšanja subsidiarne oblike zaščite ni namenjen izpodbijanju delov odločbe, ki je postala pravnomočna. Tožniku je bila omogočena pravica do sodnega varstva in zagotovljena pravica do tožbe, ki je v prvotnem postopku ni izkoristil. Tožena stranka tudi meni, da tožnik napačno razlaga sodbo Sodišča Evropske unije Salahadin Abdula in drugi proti Nemčiji. Nobene podlage ni, da bi se navedena sodba lahko analogno uporabljala tudi v zvezi s subsidiarno zaščito. Ta sodba ločuje med statusom begunca in statusom subsidiarne oblike zaščite do te mere, da ob ugotavljanju prenehanja statusa begunca ni potrebno ugotavljati še, ali obstajajo razlogi za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Če oseba meni, da izpolnjuje pogoje za subsidiarno obliko zaščite iz kakšnih drugih razlogov in ne tistih, zaradi katerih ji je bil status subsidiarne oblike zaščite priznan, mora vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Glede tožbenih navedb, da tožnik še vedno ne more živeti s stricem in njegovo družino, čeprav je že postal polnoleten, pa tožena stranka meni, da meja med mladoletnostjo in polnoletnostjo nekje mora biti, čeprav 18 let mogoče ni ustrezna meja za popolnoma vse osebe. Afganistanski otroci postanejo zreli in so sposobni skrbeti zase že veliko pred 18 letom. Tožena stranka je podrobno presojala možnost tožnikove vrnitve v Kabul ne da bi pri tem moral živeti pri stricu, od katerega je pobegnil. Sklicevanje tožnika na strica, ki ga lahko izsledi, v tem primeru ni relevantno zato, ker se je do teh navedb tožena stranka podrobneje opredelila že v odločbi, s katero je priznala subsidiarno zaščito in strah pred stricem ni bil eden od razlogov za podelitev te zaščite. Ne drži, da tožniku na osebnem razgovoru ne bi bilo dopuščeno, da izpove o okoliščinah, ki so pomembne za presojo. Imel je možnost povedati vse, kar si je pripravil. V zvezi s stricem ni navajal nobenih novih dejstev. Pri ocenjevanju razmer v tožnikovi izvorni državi pa je tožena stranka vpogledala tudi v predložene objave na spletnih straneh v obliki blogov ter ugotovila, da so v njih posamezniki komentirali najnovejše poročilo UNAME, ki ga je tožena stranka proučila in upoštevala. Glede omenjanja posameznih dogodkov v Kabulu pa tožena stranka navaja, da gre za ciljne napade, ki kažejo na to, da se stopnjuje izvajanje pritiska na mednarodne organizacije, manj pa so izpostavljene osebe, kot je tožnik. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo opr. št. I U 1013/2013-5 z dne 3. 4. 2014 najprej tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Pri razlogih za odpravo odločbe je tedaj prvostopenjsko sodišče izhajalo iz stališča, da je potrebno sodbo Sodišča Evropske unije C-465/07 razlagati tako, da čim obstaja na nekem območju možnost, da bi kdorkoli, ki bi se ob napačnem času znašel na napačnem kraju, lahko bil ubit, ker tam poteka oborožen spopad, da s tem nahajanje na tem območju ustreza definiciji resne škode iz 3. alineje 28. člena ZMZ. Po mnenju sodišča Kabul ni dovolj varen za kateregakoli civilista, ki bi se tam znašel, ne da bi zgolj zaradi navzočnosti tvegal, da tudi sam lahko postane žrtev napada. Poleg tega je sodišče zavzelo stališče, da bi morala tožena stranka prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne zaščite presoditi tudi v luči njegovih osebnih okoliščin, katere je tožnik že uveljavljal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Ni nepomembna okoliščina, da je bil tožnik kot mladoletna oseba s strani strica vpleten v mrežo preprodaje mamil. 8. Zoper zgoraj navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča se je pritožila tožena stranka, vrhovno sodišče je njeni pritožbi ugodilo ter s sklepom opr. št. I Up 188/2014 z dne 4. 6. 2014 prvotno sodbo upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Pri tem je zavzelo stališče, da je potrebno sodbo Sodišča Evropske unije št. C-465/07 razlagati tako, da je obstoj resne in individualne grožnje za življenje in osebnost prosilca za subsidiarno zaščito izjemoma štet za dokazanega, kadar samovoljno nasilje doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali zadevno pokrajino samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, pri čemer je potrebno upoštevati, da gre za izjemne primere, ko je nekdo član skupine, ki je podvržena sistematičnemu trpinčenju. Prosilec mora posebne okoliščine izkazati v lastnem primeru. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da nikomur ni mogoče zagotoviti življenja povsem brez tveganja, še posebej ne v situaciji oboroženega spopada. Golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, ne dosegata standarda prepričanja. Prvostopenjsko sodišče pa ni ugotovilo, ali samovoljno nasilje v Kabulu, kamor se bo tožnik vrnil, dosega takšno stopnjo, da bi za tožnika pomenilo in individualno grožnjo za njegovo osebnost ali življenje. Ker je vrhovno sodišče zadevo vrnilo v nov postopek sodišču in ne toženi stranki, se zakonitost odločbe presoja glede na pravno ureditev v času izdaje odločbe in mora sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo presojati glede na ZMZ, kot je veljal v času njene izdaje. 106. člen ZMZ je bil namreč spremenjen, vendar pa novela ZMZ-D ne določa, da se spremenjeni zakon uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti aktov, izdanih pred njegovo uveljavitvijo, pred sodišči. 9. Po prejemu sklepa vrhovnega sodišča in pred ponovnim odločanjem o zadevi je tožeča stranka posredovala pripravljalno vlogo, v kateri opozarja na to, da mora sodišče uporabiti stari, torej nespremenjeni 106. člen ZMZ, kar izhaja tudi iz sklepa vrhovnega sodišča. Nadalje daje svoje pojasnilo o tem, kako je potrebno pravilno razumeti sodbo Sodišča Evropske unije v primeru Abdula. Pojasnjuje tudi, da je tožniku bila priznana subsidiarna zaščita zaradi strahu pred stricem. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je bil tožnik v preteklosti že podvržen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju s strani strica, država pa ga ni mogla zaščititi, kar izhaja iz odločbe o priznanju subsidiarne zaščite. Tožena stranka je tedaj presojala, ali obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšna resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile, in zaključila, da je tožnikov strah pred vrnitvijo k stricu in ponovnem tveganju izpostavljenosti resne škode v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ povsem utemeljen. Tožniku ni bila dana možnost izjasniti se o vseh okoliščinah, saj ko je začel pripovedovati o stricu, ga je tožena stranka prekinila in mu pojasnila, da subsidiarne zaščite ni dobil zaradi teh razlogov, ampak zaradi njegove mladoletnosti in varnostne situacije v državi. Tožena stranka bi morala presojati, ali tožniku še grozi nevarnost resne škode s strani strica in njegove družine in ne zgolj to, ali je kot odrasla oseba v Kabulu sposobna preživeti. Polnoletnost sama po sebi ne pomeni, da ni več v nevarnosti. Zelo velika je verjetnost, da bo nekdo iz preprodajalske mreže tožnika ob vrnitvi v Kabul prepoznal in o tem obvestil strica. Tožnik se tudi ne strinja s tem, da se pri presoji nasilja ne upošteva ciljno nasilje.

10. Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožba ni utemeljena.

11. Izpodbijana odločba je bila izdana v času, ko je veljal še nespremenjeni 106. člen ZMZ. Ta je tedaj v prvem odstavku 106. člena določal, da pristojni organ v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite opravi osebni razgovor z osebo iz prejšnjega člena in preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je bila že priznana subsidiarna zaščita. Iz tega določila, ki se je uporabljal v času izdaje odločbe, torej izhaja, da se pri podaljšanju subsidiarne zaščite upoštevajo vsi razlogi iz prošnje za mednarodno zaščito, ki se nanašajo na subsidiarno zaščito in ne le tisti razlogi, zaradi katerih je bila priznana subsidiarna zaščita. Torej je potrebno v postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite po prej veljavnem 106. členu ZMZ preverjati, ali se razlogi iz prošnje nanašajo na katerokoli izmed treh alinej 28. člena ZMZ. Za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe je zato potrebno najprej ugotoviti, iz katerih razlogov je bila tožniku priznana subsidiarna oblika zaščite. Le-ta je bila priznana iz razloga po 2. alineji 28. člena ZMZ. Tožena stranka namreč v odločbi z dne 29. 2. 2012 ugotavlja, da je tožnikov strah pred vrnitvijo k stricu v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ utemeljen. Tožnik bi bil v primeru vrnitve najverjetneje prepuščen samemu sebi in zaradi svoje mladoletnosti veliko bolj ranljiv kot pa odrasel moški (str. 12 odločbe z dne 29. 2. 2012). V nadaljevanju tedanje odločbe je tožena stranka ugotavlja tudi, ali bi bil tožnik ob vrnitvi v Afganistan podvržen resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Pri tem je tedaj tožena stranka ugotovila, da v glavnem mestu stopnja vsesplošnega nasilja ni tako visoka, da bi bili utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bilo tožniku resno in individualno ogroženo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Iz vsega navedenega torej izhaja, da je tožena stranka tedaj tožniku priznala subsidiarno obliko zaščite iz razlogov po 2. alineji 28. člena ZMZ zaradi strahu pred stricem v povezavi z njegovo mladoletnostjo, preučevala pa je tudi, ali obstajajo razlogi za subsidiarno obliko zaščite po 3. alineji 28. člena ZMZ.

12. V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, torej v postopku, ko je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, je ugotovila, da razlogi, zaradi katerih je bila priznana subsidiarna oblika zaščite, niso več podani, zato je prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite z izpodbijano odločbo zavrnila. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, da niso podani več razlogi, zaradi katerih je bila priznana subsidiarna oblika zaščite, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo navajalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da Kabul še vedno ostaja večinoma izoliran pred najhujšim nasiljem zadnjih desetih let, glede na stališča iz sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07 pa je tožena stranka pravilno ugotovila, da ciljni napadi na civiliste ne morejo predstavljati samovoljnega nasilja, ker ne gre za napade, ki vplivajo na osebe ne glede na njihove osebne okoliščine, saj so uporniki večinoma napadali specifične, visoko profilirane cilje, torej stopnja vsesplošnega nasilja v glavnem mestu ni tako visoka, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bilo tožniku resno in individualno ogroženo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožena stranka je glede na pridobljena poročila pravilno ugotovila, da lahko samski moški v Kabulu preživijo tudi brez družinske podpore, saj se je s pomočjo UNHCR-ja vrnilo kar 4,6 milijonov, da je Kabul precej varen, varnejši od mnogih krajev v Afganistanu, da imajo aganistanske varnostne sile nadzor nad mestom in da se lahko tožnik vrne v Kabul in živi v Kabulu, ker je mlad zdrav samski moški, kar mu daje prednost pri iskanju zaposlitve kakor tudi pri nastanitvi in vzpostavljanju socialnih mrež. Pri tem je po mnenju sodišča treba tudi upoštevati, da je tožnik iz Kabula in torej ne gre za razseljeno osebo.

13. V obravnavani zadevi so torej po mnenju sodišča relevantni vsi razlogi za subsidiarno zaščito iz 28. člena ZMZ in ne le 2. alineja, na podlagi katere je tožniku bila priznana subsidiarna oblika zaščite. Tožena stranka je zato ravnala prav, ko je ugotavljala, ali obstajajo razlogi iz 3. alineje 28. člena ZMZ, torej ko je ugotavljala varnostno situacijo v Kabulu. V zvezi s tem je potrebno poudariti še, da iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-105/13 izhaja, da je potrebno pri ugotavljanju pogoja iz 3. alineje 28. člena ZMZ upoštevati kot pravni vir tudi sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka upoštevala stališča te sodbe (stran 7 odločbe). Tudi sodišče samo ugotavlja, da je iz vidika stališča te sodbe odločba tožene stranke utemeljena. Iz te sodbe med drugim izhaja, da se obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oborožen spopad, po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo. To stališče je treba razlagati v kontekstu celotne sodbe, med drugim tudi v povezavi s točko 39, kjer je navedeno, da čim bolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite. Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru zavzelo stališče, da je treba navedeno sodbo Sodišča Evropske unije razlagati tako, da se obstoj grožnje zaradi oboroženega spopada zgolj izjemoma šteje za dokazanega, če je nasilje tako visoke stopnje, da se lahko vsak civilist samo zaradi navzočnosti sooči s tveganjem, da utrpi škodo, in sicer le, če je član skupine, ki je podvržena sistematičnemu trpinčenju. V konkretnem primeru pa tožnik ni član take skupine. Tožnik ne spada v nobeno izmed tistih skupin, ki so bolj ogrožene zaradi tega, ker so tarče napadov, kot so na primer visoki uradniki ali politiki, predstavniki mednarodnih in nevladnih organizacij, vojaki in podobno. Pri ciljnih napadih na te skupine ljudi so sicer res včasih naključne žrtve tudi civilisti, vendar pa je v Kabulu možnost takih žrtev med civilisti tako majhna, da ni mogoče govoriti o resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega oziroma notranjega oboroženega spopada v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ.

14. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka napačno razlaga tedaj veljavni 106. člen ZMZ, češ da so pri podaljšanju subsidiarne oblike zaščite relevantni le tisti razlogi, zaradi katerih je bila subsidiarna oblika zaščite priznana in ne vsi razlogi iz prošnje, ki se nanašajo na subsidiarno zaščito. Sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da so bili po tedaj veljavnem 106. členu ZMZ relevantni vsi razlogi iz prošnje, ki se nanašajo na subsidiarno zaščito. Vendar pa tudi če bi tožena stranka to upoštevala, odločitev ne bi mogla biti drugačna. Tožnik s tem v zvezi v nadaljevanju tožbe opisuje, kako ga je stric prisilil prodajati drogo in kakšno nasilje je izvajal nad njim, vendar pa je po mnenju sodišča potrebno upoštevati, da je sedaj tožnik postal polnoleten in se zato šteje za odraslo in samostojno osebo in ne more imeti stric nad njim več nobene pravice. Njegova polnoletnost tako ni pomembna le v povezavi z varnostno situacijo v Kabulu ampak tudi v odnosu do njegovih sorodnikov.

15. Glede tožbene navedbe, da je potrebno tedaj veljavni 106. člen razlagati tudi s pomočjo sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi Salahadin Abdulla in drugi proti Nemčiji, ki se sicer nanaša na prenehanje statusa begunca, sodišče pojasnjuje, da gre v tem primeru za podaljšanje oziroma prenehanje subsidiarne zaščite. Ne glede na navedeno pa je prej veljavni 106. člen ZMZ omogočal, da se pri podaljšanju subsidiarne oblike zaščite upoštevajo vsi razlogi iz prošnje za subsidiarno obliko zaščite in ne le tisti, zaradi katerih je bila priznana subsidiarna zaščita. Vendar pa tudi če bi tožena stranka upoštevala vse razloge, še vedno njena odločitev ne bi mogla biti drugačna.

16. V tožbi je na strani 6 navedeno, da se tožnik k stricu ne more vrniti in da nima vzpostavljenih drugih socialnih omrežij in da bi tožena stranka morala to upoštevati. Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je razlog mladoletnosti odpadel, ne strinja pa se s tožečo stranko, da tožnik sedaj, ko je polnoleten, ne bi mogel živeti v Kabulu. Ker je tožnik sedaj polnoleten, je po mnenju sodišča strah pred stricem popolnoma neutemeljen, saj bo lahko tožnik začel živeti samostojno življenje.

17. Nadalje se v tožbi navaja, da tožena stranka ni dopustila, da bi tožnik na osebnem razgovoru izpovedoval o okoliščinah v zvezi z njegovo družino. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožnik na razgovoru imel možnost govoriti tudi o težavah v zvezi z njegovim stricem, vendar mu je uradna oseba pojasnila, da subsidiarne oblike zaščite ni dobil zaradi teh težav, ampak zaradi mladoletnosti in varnostne situacije v Afganistanu. Po presoji sodišča to drži, da je subsidiarno obliko zaščite tožnik dobil tudi zaradi mladoletnosti v povezavi s svojim stricem, saj tožena stranka v odločbi z dne 29. 2. 2012 ugotavlja, da je tožnikov strah pred vrnitvijo k stricu v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ utemeljen in da bi bil tožnik v primeru vrnitve najverjetneje prepuščen samemu sebi in zaradi svoje mladoletnosti veliko bolj ranljiv kot pa odrasel moški (str. 11 in 12 odločbe z dne 29. 2. 2012).Vendar pa glede na to, da je sedaj polnoleten, je po mnenju sodišča tudi strah pred stricem neutemeljen, kot je bilo v tej sodbi že pojasnjeno.

18. Nadalje tožnik meni, da je šlo za bistveno kršitev postopka, ker tožena stranka v presojo ni vključila posredovanih objav v obliki blogov, saj so po njegovem mnenju v takšnih zapisih relevantne informacije o državah izvora. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka povsem razumno opredelila do objav na spletnih straneh v obliki blogov, ko na sedmi strani v drugem odstavku svoje odločbe navaja, da na sprejeto odločitev te objave ne morejo vplivati, ker nimajo lastnosti članka ali razprave in nad njihovo vsebino nima nihče nadzora.

19. Nadalje tožnik v tožbi opozarja na to, da se je varnostna situacija v Kabulu poslabšala in našteva posamezne cilje napadov. Vendar pa vsi ti dogodki kažejo na to, da gre za ciljne napade in ne za napade na kogarkoli. Kot pravilno poudarja tožena stranka v odgovoru na tožbo, so napadi usmerjeni predvsem na vladne stavbe, hotele, sedeže veleposlaništev, mednarodnih organizacij in podobno. Iz navedenega razloga tožnik po mnenju sodišča ne more biti žrtev napada, saj bi bilo to golo naključje.

20. Tožnik v tožbi tudi pojasnjuje, da ne gre za nekonsistentnost, ko je v prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite omenil še skupino, s katero je sodeloval pri razpečevanju mamil, v prvotnem postopku pa le strica. Te tožbene navedbe po mnenju sodišča niso relevantne, saj je sodišče v tej sodbi že pojasnilo, da je tožnik postal polnoleten in s tem odrasla oseba ter neodvisen od strica, zato nad njim kot odraslim moškim noben sorodnik ne more uveljavljati oblasti v tem smislu, da bi ga silil v prodajo mamil ali druga prepovedana dejanja.

21. V zvezi z navedbo v pripravljalni vlogi, da je nerealna ugotovitev, da je tožnik sposoben poskrbeti zase zato, ker je sedaj polnoleten, pa se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da meja med mladoletnostjo in polnoletnostjo nekje mora biti, pa čeprav 18 let morda za posameznika ni ustrezna meja. Vendar pa se kljub temu šteje, da je pri 18 letih večina ljudi sposobnih za samostojno življenje in da je večina ljudi tudi sposobna osamosvojiti se od vpliva svojih sorodnikov, kot je to v konkretnem primeru. Razen tega je po mnenju sodišča skoraj neverjetno, da bi se tožnik v tako velikem mestu, kot je Kabul, ponovno srečal s svojim stricem, saj bi bilo to golo naključje.

22. Ker je bilo v ponovljenem postopku ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, je izpodbijana odločba pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Tožnik je predlagal tudi, naj sodišče opravi glavno obravnavo. Sodišče temu predlogu ni sledilo, saj je bil pred izdajo odločbe opravljen osebni razgovor s tožnikom in ni nobene potrebe, da bi bil tožnik še enkrat zaslišan. Sodišče ocenjuje, da je tožnik imel možnost povedati vse, kar je menil, da je pomembno za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite ne glede na to, da je tožena stranka menila, da nekatere njegove navedbe za podaljšanje subsidiarne zaščite niso relevantne. Vendar je njena odločitev vseeno pravilna iz razlogov, kot so bili že pojasnjeni. Iz navedenega razloga je sodišče skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.