Jedro

Stranka, ki želi naknadno dokazovati, da na naslovu, na katerem ji je bila opravljena nadomestna ali fiktivna vročitev, dejansko ni stanovala, mora podati dokaze, kje konkretno je v tistem času stanovala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 837,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

1. ugotovilo, da je toženec oče prve tožnice,

2. tožencu naložilo, da mora za preživljanje prve tožnice od 17. 9. 2012 plačevati 160,00 EUR preživnine,

3. tožencu naložilo, da mora drugi tožnici plačati 11.362,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2012 in

4. tožencu naložilo, da mora tožeči stranki plačati 530,48 EUR pravdnih stroškov.

2. S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje dodalo manjkajočo odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da mu zaradi nezakonitega postopanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pojasnjuje, da je od 21. 3. 2011 bival na naslovu C., kjer ima prijavljeno začasno bivališče. Sodišče mu tožbe in vabil na glavne obravnave ni vročilo, zato mu ni bila dana možnost, da se pravočasno seznani s tožbenimi navedbami in o njih izjavi v postopku. Toženec je sodbo sodišča prve stopnje, popravni sklep z listinsko dokumentacijo, tožbo z dokazi in zapisnik o glavnih obravnavah 24. 1. 2013 in 9. 5. 2013 prejel v začetku avgusta. Vse mu je izročila tašča B. G., ki živi na L. Toženec še navaja, da iz zapisnika o glavni obravnavi 9. 5. 2013 razbere, da je sodišče dan pred glavno obravnavo v centralnem registru prebivalstva ugotavljalo njegov naslov. Ugotovilo je, da je bil toženec v tožbi napačno imenovan kot Patrik in je pooblaščenec tožeče stranke šele na glavni obravnavi navedel njegovo pravilno ime Patrick. To je po toženčevem mnenju razlog, da mu tožba sploh ni mogla biti pravilno vročena. V zvezi s temi trditvami toženec v pritožbi predlaga, naj sodišče vpogleda povratnice v spisu, povratnico vabila Medicinske fakultete v Ljubljani na odvzem krvi tožencu, potrdilo Upravne enote Murska Sobota o prijavi začasnega bivališča in zasliši pričo B. G. V nadaljevanju pritožbe pa toženec še navaja, da je drugo tožnico res spoznal v juniju 1999 in sta imela v času izjemno kratke zveze tudi spolne odnose, otrok pa si nista želela. Toženec je bil prepričan, da je druga tožnica polnoletna. Pozneje je izvedel, da je imela spolne odnose z drugimi moškimi tudi takoj po prekinitvi njune zveze. Meni, da ne more biti oče prve tožnice, ker v kritičnem času z drugo tožnico nista imela spolnih odnosov.

4. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Pojasnjuje, da je toženec vsa pisanja dejansko prejel, zato se na morebitne kršitve pri vročanju ne more sklicevati. Poleg tega pa odgovarja, da je zveza druge tožnice s tožencem trajala več kot eno leto in se je končala, ko je bila druga tožnica v tretjem mesecu nosečnosti. V tem času je toženec pri njej živel, v kritičnem času pa je imela spolne odnose le s tožencem. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Ker je toženec v pritožbi zatrjeval, da mu zaradi nezakonitega postopanja sodišča prve stopnje ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in v zvezi s tem predlaga izvedbo dokazov, je Višje sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da v skladu z določbo 3. odstavka 346. člena ZPP: - pri Upravni enoti Murska Sobota opravi poizvedbo o tem, ali je toženec prijavil začasno bivališče na naslovu C. in če ga je prijavil, kdaj je to storil, - v zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, kdaj in kako je toženec prejel sodna pisanja v obravnavani zadevi, pa zasliši predlagano pričo B. G., nato pa Višjemu sodišču skupaj s poročilom o kršitvah v smislu tretjega odstavka 346. člena ZPP vrne spis, da bo mogoče odločiti o pritožbi. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z določbo 346.a člena ZPP, zato je višje sodišče pravdnima strankama vročilo odgovor UE Murska Sobota in zapisnik o zaslišanju priče ter jima omogočilo, da se o vsebini listine in izpovedi izjavita.

6. Po prejemu odgovora UE Murska Sobota in zapisnika o zaslišanju priče sta pravdni stranki vztrajali pri svojih stališčih, podanih v pritožbi in odgovoru na pritožbo. Toženec je še dodal, da drži, da je po 21. 3. 2012 pozabil prijaviti začasno bivališče, a ta okoliščina ne spremeni ničesar, ker v postopku ni mogel sodelovati, če mu sploh ni bila vročena tožba.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je tožbo v obravnavani zadevi osebno vročilo tožencu na naslovu R., kjer ima toženec stalno bivališče. Vročitev izkazuje vročilnica, ki je speta k list. št. 7 v spisu. Iz vročilnice izhaja, da je naslovnik – toženec 20. 10. 2012 prejel drugopis tožbe s pozivom na vložitev odgovora na tožbo. Na vročilnici ni nobene pripombe vročevalca, ki bi kazala na to, da pisanje ni bilo vročeno osebno tožencu. Vročilnica je javna listina (1. odstavek 224. člena ZPP), zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Dovoljeno je sicer dokazovati nasprotno, vendar toženec v pritožbi v zvezi z vročitvijo tožbe, še posebej pa v zvezi z vsebino javne listine – vročilnice, ne navede prav ničesar, razen gole trditve, da mu tožba ni bila vročena, s katero pa vsebine javne listine ni uspel izpodbiti.

9. V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje tožencu vsa sodna pisanja pošiljalo na dva naslova. Na naslov, na katerem mu je bila tožba osebno vročena, in na naslov L. Odtlej so vse vročitve opravljene po določbi 141. člena ZPP, torej s tako imenovano fikcijo vročitve.

10. Toženec v pritožbi sicer trdi, da že od 21. 3. 2011 dalje biva na naslovu C., kjer ima tudi prijavljeno začasno prebivališče. Dokazi, katerih izvedbo je predlagal v pritožbi (potrdila, na katero se v pritožbi sklicuje, sam ni predložil), potrjujejo le, da je imel na navedenem naslovu začasno bivališče prijavljeno od 21. 3. 2011 do 21. 3. 2012 (odgovor Upravne enote Murska Sobota na poizvedbe Okrožnega sodišča v Kranju, list. št. 56 v spisu), v času tega pravdnega postopka (tožba je bila vložena 18. 9. 2012) pa ne.

11. Vročanje mora sodišče opraviti na naslovu, kjer naslovnik dejansko stanuje. Ni torej dovolj, da ima tam formalno registrirano prebivališče oz. da je tam veljavno prijavljen. Pojem stanovanja je treba razumeti v dejanskem smislu, za vročanje je odločilen kraj dejanskega bivanja. Vendar ni nujno, da ima oseba v tem smislu le eno stanovanje. Sodišče pa poudarja, da mora stranka, če želi naknadno dokazovati, da na naslovu, na katerem ji je bila opravljena nadomestna ali fiktivna vročitev, dejansko ni stanovala, podati dokaze, kje konkretno je v tistem času stanovala (1). Toženec v pritožbi tega ni dokazal oz. niti dokazoval. Njegova trditev in dokazni predlog se nanašata le na formalno prijavo bivališča – vendar toženec niti te ni dokazal. 12. Ob tem, ko je bila tožba tožencu osebno vročena na naslovu stalnega bivališča, je višje sodišče prepričano, da to, torej stalno bivališče, predstavlja tudi njegovo dejansko bivališče (četudi morda eno od več dejanskih bivališč). Tako so bile vse vročitve s fikcijo na tem naslovu v nadaljevanju postopka pravilne in niti ni odločilno, kdaj je toženec pisanja dejansko prejel od B. G. (2).

13. Zapis imena Patrik ali Patrick ne more biti odločilnega pomena oz. bi na pravilnost vročanja lahko vplival le, če bi toženec trdil, da gre za drugo osebo, česar pa niti ne trdi in kaj takega tudi ne izhaja iz centralnega registra prebivalstva.

14. Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej niso utemeljene.

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je toženec oče mladoletne prve tožnice. Dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem vprašanju pritožnik ne izpodbija. Edino pravno odločilno dejstvo v zvezi s tem delom odločitve, ki ga toženec navaja v pritožbi, je, da v času, ko je druga tožnica zanosila, z njo ni imel spolnih odnosov. Gre za dopustno pritožbeno novoto (414. člen ZPP), vendar pa toženec v zvezi s to trditvijo ne predlaga nobenega dokaza (v postopkih s pravnimi sredstvi pa materialnega procesnega vodstva ni (3)). Z golo pritožbeno navedbo pritožnik ni uspel vzpostaviti dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. V skladu z določbo 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

16. Tudi pri odločitvi o plačilu preživnine je sodišče prve stopnje ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah o tem, kakšne so potrebe deklice in kakšne zmožnosti staršev, pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe 129. in 129.a člena ZZZDR.

17. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi 133. člena ZZZDR ugodilo tudi tožbenemu zahtevku na plačilo 11.362,50 EUR, kolikor je ugotovilo, da so znašali stroški matere zaradi nosečnosti, poroda, in preživljanja prve tožnice od leta 2001 do vložitve tožbe. Tudi v tem delu pritožnik pravno pomembnim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje ne nasprotuje.

18. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane, niti kakšne od uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, je višje sodišče pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

19. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti 837,89 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

(1) Tako: Galič, A. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2005, str. 558. (2) Celo njena izpoved pa ne potrdi pritožnikovih trditev, o tem, da mu je sodna pisanja izročila šele v avgustu 2013. (3) Tako: Betetto, N. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, str. 558.