Jedro

Dejstvo, da ZGD vprašanj o ničnosti sklepov nadzornega sveta ne ureja posebej, kot na primer ureja vprašanja o ničnosti sklepov skupščine ne pomeni, da sklepi nadzornega sveta ne morejo biti neveljavni, torej nični ali izpodbojni. Če so obremenjeni s postopkovnimi nepravilnostmi ali izdani v nasprotju s prisilnimi predpisi, je njihovo neveljavnost mogoče uveljavljati v postopku pred sodiščem, ker morajo prizadete osebe imeti sodno varstvo. To nedvomno velja glede izpodbijanja veljavnosti tudi tistih sklepov nadzornega sveta, ki jih je potrebno vpisati v sodni register. Med takimi sklepi pa je prav sklep nadzornega sveta o odpoklicu ali razrešitvi tistega člana uprave družbe, ki je pooblaščen za zastopanje družbe.

V postopku vpisa v sodni register zakon sam določa sodno pristojnost za odločanje o predhodnem vprašanju, ki je v obravnavanem primeru vprašanje neveljavnosti sklepa začasnega nadzornega sveta. Nobenega razloga tudi ni, da oseba, katere interes je prizadet, take tožbe ne bi mogla vložiti brez predhodnega napotitvenega sklepa registrskega sodišča.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je v dne 23.4.1997 vloženi tožbi zatrjeval, da ga je skupščina tožene stranke, ki je bila v fazi lastninskega preoblikovanja podjetja, dne 4.7.1995 imenovala za edinega člana začasne uprave za čas do prve skupščine in da je tudi določila, da ga lahko odpokliče skupščina. Kljub temu je tožnika začasni nadzorni svet dne 18.4.1997, ko je tožnik že sklical skupščino za dne 5.5.1997, razrešil s funkcije direktorja družbe in ga o tem telegramsko obvestil. Do tožnikove zamenjave z novim direktorjem je prišlo na podlagi očitnega potvarjanja dejstev in izigravanja predpisov, saj je začasni nadzorni svet vložil predlog za spremembo vpisa pooblaščene osebe za zastopanje tožene stranke v sodni register, še preden naj bi bila opravljena seja začasnega nadzornega sveta, novega direktorja je predstavil delavcem 3 ure pred časom, ko naj bi se pričela seja, na kateri je prišlo do zamenjave, sklep o tožnikovi razrešitvi pa je tudi v nasprotju z aktom o imenovanju tožnika za edinega člana začasne uprave tožene stranke. Zato je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da je sklep začasnega nadzornega sveta tožene stranke o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja družbe z dne 18.4.1997 ničen, da tožniku tega dne ni prenehala funkcija direktorja in da mu tožena stranka povrne pravdne stroške. Tožena stranka je z vlogo z dne 19.5.1997 sporočila sodišču, da je skupščina tožene stranke dne 5.5.1997 imenovala nov nadzorni svet, ta pa je tožnika na seji 8.5.1997 imenoval za direktorja družbe. V isti vlogi je tožena stranka v celoti pripoznala tožbeni zahtevek. Po prejemu pooblastila, ki ga je pooblaščencu tožene stranke naknadno podpisal predsednik novega nadzornega sveta tožene stranke, je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave.

Državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija sodbo na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje, uveljavlja pa zmotno uporabo materialnega prava iz 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ul. RS št. 30/93, 29/94, 82/94, 90/98, 84/98; v nadaljevanju: ZGD), ki je imela za posledico bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Glede na določbo prvega odstavka 250. člena ZGD je imenovanje in odpoklic uprave v delniški družbi, ki ima nadzorni svet, v izključni pristojnosti nadzornega sveta, v primeru neupravičenega odpoklica ali razrešitve pa je glede na 2. odstavek istega člena taka odločitev vseeno veljavna, saj ima odpoklicani le pravico do odpravnine. Zakon torej članu uprave ne daje takega varstva, da bi ga lahko sodišče v nasprotju s sklepom nadzornega sveta imenovalo za člana uprave in vzpostavilo stanje pred odpoklicom oziroma razrešitvijo. Zato sodišče ni pristojno odločati v sporih glede same razrešitve ali odpoklica članov uprave v delniški družbi. Zahteva za varstvo zakonitosti podrejeno uveljavlja še več drugih procesnih kršitev. Ker so določbe ZGD o imenovanju, odpoklicu in razrešitvi članov uprave in predsednika v delniški družbi o izključni pristojnosti nadzornega sveta prisilne narave, stranke s takimi zahtevki ne morejo prosto razpolagati. Zato je v obravnavani zadevi prišlo tudi do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 5. in 6. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ker v spor ni bil pritegnjen novi direktor, ki ga je s sklepom dne 18.4.1997 imenoval začasni nadzorni svet, tožbeni zahtevek pa posega tudi v njegove pravice in obveznosti kot člana uprave, je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V spisu je tožnikovo pooblastilo njegovemu odvetniku in tudi pooblastilo tožnika kot direktorja tožene stranke odvetniku tožene stranke. Poleg tega je odvetniku tožene stranke podpisal pooblastilo tudi M. E.. Tako prepletanje strank in pooblaščencev pomeni, da se je postopka udeleževal nekdo, ki ne more biti pravdna stranka oziroma da tožene stranke v pravdi ni zastopal pravi pooblaščenec, kar predstavlja procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato Državno tožilstvo Republike Slovenije predlaga ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti, razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili (drugi odstavek 408. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 390. člena ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V začetku obrazložitve te odločbe je vrhovno sodišče natančno povzelo trditveno podlago tožbe v tej pravdni zadevi. Iz nje izhaja, da je bilo sporno vprašanje zakonitosti sklepa začasnega nadzornega sveta, ker naj bi prišlo do nepravilnosti v postopku njegovega sprejemanja in ker naj začasni nadzorni svet za odpoklic tožnika s funkcije direktorja začasne uprave glede na sklep skupščine z dne 4.7.1995 sploh ne bi bil pristojen. Zaradi teh napak je potrditveni podlagi tožbe sklep nezakonit in zato ničen.

Tudi sklepi nadzornega sveta so lahko neveljavni. Razlogi njihove neveljavnosti so lahko različni in povzročajo ničnost ali izpodbojnost sklepov. Gre za sklepe, ki so sprejeti s kršitvijo prisilnih zakonskih določb, s kršitvijo postopkovnih določb, ki presegajo meje pristojnosti itd. Nadzorni svet je na primer nepravilno imenovan, ker je ničen sklep skupščine o njegovem imenovanju, lahko je sestavljen v nasprotju z zakonom ali statutom, posameznim ali vsem članom je lahko že potekel mandat, lahko je prišlo do nepravilnosti v postopku sklica seje nadzornega sveta, vabljenja članov, načina glasovanja, sklepčnosti seje nadzornega sveta, možnosti korespondenčnega odločanja itd. Dejstvo, da ZGD vprašanj o ničnosti sklepov nadzornega sveta ne ureja posebej, kot na primer ureja vprašanja o ničnosti sklepov skupščine, po vsem obrazloženem ne pomeni, da sklepi nadzornega sveta ne morejo biti neveljavni, torej nični ali izpodbojni. Če so obremenjeni s postopkovnimi nepravilnostmi ali izdani v nasprotju s prisilnimi predpisi, je njihovo neveljavnost mogoče uveljavljati v postopku pred sodiščem, ker morajo prizadete osebe imeti sodno varstvo. To nedvomno velja glede izpodbijanja veljavnosti tudi tistih sklepov nadzornega sveta, ki jih je potrebno vpisati v sodni register. Med takimi sklepi pa je prav sklep nadzornega sveta o odpoklicu ali razrešitvi tistega člana uprave družbe, ki je pooblaščen za zastopanje družbe (8. točka 4. člena Zakona o sodnem registru; Ul. RS št. 13/94).

Pravna podlaga za presojo zatrjevane neveljavnosti sklepa nadzornega sveta o odpoklicu tožnika s funkcije edinega člana začasne uprave zato ni v 250. členu ZGD, kot zmotno šteje zahteva za varstvo zakonitosti in v zvezi s tem uveljavlja procesno kršitev zaradi nedopustnosti sodne poti. V tej zadevi ne gre za vprašanje, ali je bil tožnik odpoklican brez upravičenega razloga, kot je razumeti iz izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti. Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je v 41. členu Zakona o sodnem registru. Po njem se lahko vloži tožba za ugotovitev ničnosti vpisa, če je bil vpis opravljen na podlagi lažne ali neveljavne listine, če so v listini, na podlagi katere je bil opravljen vpis, navedeni neresnični podatki, če je bila listina izdana v nezakonito izvedenem postopku, če je bilo nezakonito izvedeno dejanje, o katerem se vpisujejo podatki v sodni register, ali če obstajajo drugi v zakonu določeni razlogi. Tožnik je v tožbeni podlagi zatrjeval med drugim prav nezakonito izveden postopek pri sprejemu spornega sklepa. Predhodno vprašanje za odločitev o tožbi zaradi ničnosti vpisa v sodni register je torej lahko vprašanje ničnosti sklepa nadzornega sveta, ki je bil podlaga vpisu v sodni register. Tako predhodno vprašanje lahko registrsko sodišče na podlagi prvega odstavka 33. člena Zakona o sodnem registru reši samo. Kadar pa je odločitev o njem odvisna od dejstva, ki je med udeleženci sporno, registrsko sodišče na podlagi drugega odstavka istega člena prekine postopek vpisa v sodni register do pravnomočnosti odločbe o predhodnem vprašanju in na podlagi tretjega odstavka istega člena napoti udeleženca, ki se sklicuje na predhodno vprašanje, da začne pravdni oziroma drug ustrezen postopek.

V postopku vpisa v sodni register torej zakon sam določa sodno pristojnost za odločanje o predhodnem vprašanju, ki je v obravnavanem primeru vprašanje neveljavnosti sklepa začasnega nadzornega sveta. Nobenega razloga tudi ni, da oseba, katere interes je prizadet, take tožbe ne bi mogla vložiti brez predhodnega napotitvenega sklepa registrskega sodišča. Zato vrhovno sodišče zaključuje, da spada odločitev o sporu za ugotovitev neveljavnosti sklepa začasnega nadzornega sveta o odpoklicu tožnika kot edinega člana začasne uprave v sodno pristojnost. V postopku pred sodiščem prve stopnje torej ni prišlo do očitane procesne kršitve iz 3. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Zahteva za varstvo zakonitosti procesni kršitvi iz 5. in 6. točke drugega odstavka 354. člena ZPP utemeljuje z zatrjevano nedovoljenim razpolaganjem tožene stranke s tožbenim zahtevkom, ki je povezan s prisilno zakonsko določbo iz 250. člena ZGD o izključni pristojnosti nadzornega sveta za odpoklic ali razrešitev člana uprave in predsednika v delniški družbi. Že iz doslej obrazloženega izhaja, da pravna podlaga v tej pravdni zadevi ni v 250. členu ZGD. Zato trditve o prisilni naravi te zakonske določbe v tej pravdni zadevi niso pravno pomembne. Kljub temu revizijsko sodišče dodaja, da pripoznava tožbenega zahtevka v tej pravdni zadevi tudi ni v nasprotju z 41. členom Zakona o sodnem registru, ki je bil pravna podlaga za odločitev v tem sporu. Vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register ali za rešitev predhodnega vprašanja o ničnosti sklepa nadzornega sveta je v dispoziciji stranke, lahko jo vloži ali pa tudi ne. Tudi drugi udeleženec lahko v postopku vpisa v sodni register ugovarja dejstvom, ki so pomembna za odločitev o predhodnem vprašanju in tako povzroči izdajo napotitvenega sklepa registrskega sodišča, lahko pa tem dejstvom ne ugovarja. Tako kot lahko v postopku vpisa v sodni register vpliva na odločitev o zadevi, lahko v pravdnem postopku zaradi ugotovitve ničnosti sklepa nadzornega sveta ugovarja dejstvom, ki potrditveni tožbeni podlagi utemeljujejo tak zahtevek, lahko pa sam tožbeni zahtevek pripozna. V prosti dispoziciji obeh udeležencev v postopku vpisa v sodni register oziroma obeh pravdnih strank v pravdnem postopku je, ali sploh in kako bodo razpolagale z zahtevki. Zato pripoznava tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti sklepa začasnega nadzornega sveta v tej pravdni zadevi ne pomeni nedovoljenega razpolaganja strank in zato v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni prišlo do očitanih procesnih kršitev in 5. in 6. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Zahteva za varstvo zakonitosti meni, da bi moral biti v postopek pritegnjen tudi novi direktor začasne uprave, ki ga je začasni nadzorni svet na seji 18.4.1997 imenoval za novega začasnega direktorja, ker tožbeni zahtevek posega tudi v njegove pravice in obveznosti kot člana uprave. Novi direktor B. C. v postopku do izdaje sodbe na podlagi pripoznave res ni sodeloval. Kasneje je kot stranski intervenient vložil pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno. Proti temu sklepu ni vložil pritožbe. Predlagal je obnovo postopka, vendar je sodišče prve stopnje njegov predlog zavrglo kot nedovoljen, ker ne gre za enotnega sospornika. Tudi proti temu sklepu se novi direktor ni pritožil. Revizijsko sodišče ugotavlja, da namesto tožnika na seji začasnega nadzornega sveta dne 18.4.1997 imenovani novi direktor nima položaja enotnega sospornika iz 201. člena ZPP. Ker v postopku na prvi stopnji do pravnomočnosti sodbe ni sodeloval, tudi ni bil stranka v postopku in ga sodišče ni bilo dolžno pritegniti v spor, kot mu neutemeljeno očita zahteva za varstvo zakonitosti.

Po določbah 98. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas paziti na nepravilnosti v zvezi s pooblastili in pooblaščenci. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo tudi v tej pravdni zadevi. Ko je pooblaščenec tožene stranke predložil pooblastilo za zastopanje tožene stranke, ki ga je podpisal tožnik kot ponovno imenovani član uprave tožene stranke, je zaradi narave spora med družbo in članom uprave v skladu z 275. členom ZGD pooblaščenca tožene stranke pozvalo na predložitev pravilnega pooblastila. Šele ko je pooblaščenec predložil pooblastilo, ki ga je podpisal predsednik novega nadzornega sveta, je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Nepravilnost v zvezi s prvim pooblastilom je bila torej odpravljena. Drugačno stališče zahteve za varstvo zakonitosti je zmotno. Kdo naj bi se postopka udeleževal, čeprav ni mogel biti pravdna stranka, zahteva za varstvo zakonitosti ne pojasni. Take procesne kršitve vrhovno sodišče ni ugotovilo.

Iz obrazloženega izhaja, da je moralo vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 408. člena ZPP v zvezi s 393. členom ZPP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno.