Jedro

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na dopis Ministrstva za finance, iz katerega bi naj izhajalo, da je vlagatelj prejel državno pomoč po več shemah. V tem delu odločba ni obrazložena, saj ni jasno po katerih shemah in v kakšnih zneskih naj bi tožeča stranka prejela državno pomoč ter v kakšni obliki, zato se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Gre za pravno odločilna dejstva, v zvezi s katerimi se tožena stranka ni imela možnosti izjaviti, kar je v nasprotju z načelom zalsišanja stranke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijani sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 4300-5/2020/746 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju MGRT) razveljavilo sklep št. 4300-5/2020/609 z dne 12. 3. 2021, ki je bil izdan tožnici za sofinanciranje projekta „...“ v višini 199.929,40 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka dne 12. 3. 2021 izdala sklep, s katerim je bilo vlogi tožnice za sofinanciranje poslovanja v znesku 199.929,40 EUR ugodeno, da pa se je po izdaji sklepa ugotovilo, da tožeča stranka ni izpolnila enega od pogojev, navedenega med splošnimi pogoji v poglavju 4.1 razpisne dokumentacije, ki je v 11. točki določala, da skupna nominalna vrednost pomoči, dodeljene skladno s točko 3.1. Začasnega okvira, ne presega 800.000,00 EUR na enotno podjetje, pri čemer gre za bruto znesek oz. znesek pred odbitjem davkov in drugih dajatev. Vlagatelj je v vlogi navedel, da je prejel sredstva državnih pomoči v višini 21.279,30 EUR, vendar je tožena stranka dne 29. 3. 2021 pri Ministrstvu za finance zahtevala podatke o skupnem znesku pomoči tožeči stranki. Dne 2. 4. 2021 je s strani Ministrstva za finance prejela obvestilo št. 4300-5/2020/770 o višini neto prejetih pomoči na dan 2. 4. 2021 za tožečo stranko. Tožena stranka je na podlagi tega obvestila zaključila, da je vlagatelj prejel državno pomoč po več shemah v skupni višini 720.488,64 EUR. S predvidenimi sredstvi, za katera je vlagatelj zaprosil v višini 199.929,40 EUR bi bila finančna konstrukcija projekta v celoti zaprta, zato vlagatelj ne more prejeti sofinanciranja v višini vloge. Ob znižanju sofinanciranja projekta na znesek, kot to dopuščajo pravila državnih pomoči, projekt nima več zaprte finančne konstrukcije, kar pomeni kršitev 8. točke poglavja 4.3 razpisne dokumentacije. Odločitev tožene stranke temelji na šestem odstavku 4. poglavja javnega razpisa, iz katerega izhaja, da v primeru, da se neizpolnjevanje pogojev ugotovi po izdaji sklepa o izboru operacije, se pogodba o sofinanciranju operacije ne bo sklenila, sklep o izboru operacije pa se odpravi oz. razveljavi.

3. Zoper izpodbijani sklep je tožeča stranka vložila tožbo v tem upravnem sporu zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je dne 12. 3. 2021 tožena stranka izdala sklep št. 4300-5/2020/609, s katerim je vlogi tožeče stranke kot prijavitelja za projekt „...“ ugodila, za izbrano operacijo pa je bilo odobreno sofinanciranje v višini 199.929,40 EUR. Z dopisom z dne 16. 4. 2021 je tožena stranka tožečo stranko obvestila, da naj ne bi izpolnjevala pogojev pred podpisom pogodbe, svojo ugotovitev pa utemeljevala z navedbami, da je med splošnimi pogoji v poglavju 4.1 v 11. točki navedeno, da skupna nominalna vrednost pomoči, dodeljene skladno s točko 3.1. Začasnega okvirja, ne sme presegati 800.000,00 EUR na enotno podjetje. Tožena stranka je ugotovila, da je tožeča stranka po različnih shemah prejela državno pomoč v skupni višini 720.488,64 EUR, kar bi pomenilo, da bi vlagatelj skupaj s sredstvi, dodeljenimi s sklepom z dne 12. 3. 2021, prejel več, kot jih dovoljuje začasni okvir. Tožeča stranka je z elektronskim sporočilom z dne 28. 4. 2021 toženi stranki sdporočila, da je bilo poročanje A. banke v zvezi s poroštvom države, ki se je nanašal na moratorij kredita, napačno, da je banka je za tožečo stranko poročala poroštvo države v višini 50 %, namesto pravilno 25 %. Tožeča stranka je pojasnila, da bo komercialna banka, pri kateri je imela tožeča stranka najet kredit, to je A. popravila zneske poročanja, in sicer na 25 % vrednosti kreditov (namesto prvotno napačno poročenih 50 %). Temu elektronskemu poročilu je tožeča stranka predložila tudi pisno izjavo A., iz katere izhaja, da je bil B. banki poročan napačen odstotek poroštva države za odložene obveznosti, banka pa je tudi izrecno zapisala, da je s strani B. banke prejela informacijo, da bo mogoče v njihovi bazi korigirati odstotek ter tako znaša znesek poroštva Republike Slovenije za tožečo stranko za kredit po pogodbi o dolgoročnem kreditu, št. 51001082/17 39.715,53 EUR (kar je 25 % od 158.862,12 EUR), po pogodbi o kratkoročnem kreditu, št. 52000288/18 pa 284.029,87 EUR (kar je 25 % od 1,136.119,47,00 EUR).

4. Tožeča stranka še navaja, da je tožena stranka predmetni sklep izdala brez datuma, pri čemer tožnica predvideva, da je le-ta bil izdan med 16. 6. 2021 in 21. 6. 2021, ko je bil tožeči stranki vročen, to pa tožeča stranka sklepa na podlagi tega, ker je podpisnik tega sklepa imel pooblastilo z dne 16. 6. 2021. Izpodbijani sklep je bil izdan še preden je tožena stranka posredovala tožeči stranki obvestilo o tem, da naj ne bi izpolnjevala pogojev, kar je vidno pri oštevilčenju vlog in uradnih dejanj, in kar pomeni kršitev pravice do izjave. Nadalje izpodbijani sklep tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni jasno, po katerih shemah in katerih zneskih je tožena stranka prišla do zneska 720.488,64 EUR, kar pa ni navedeno niti v pozivu na odgovor z dne 16. 4. 2021. 5. Tožeča stranka opozarja tudi na kršitev pravice do izjave, saj ji ni bilo vročeno obvestilo Ministrstva za finance z dne 2. 4. 2021. Graja tudi ugotovljeno dejansko stanje, saj je tožnica dne 28. 6. 2021 s strani Ministrstva za finance prejela elektronsko sporočilo, da so bili vsi podatki glede državnega poroštva tožeči stranki popravljeni že v maju 2021 in je bil prvotni znesek poročan v negativno stanje, nato pa je bil poročan pravi znesek v višini 25 % kreditov. Tožena stranka po prejemu tega elektronskega sporočila z dne 28. 4. 2021, ki ga je direktor tožeče stranke posla C.C., ni preverjala podatkov iz priloženega dopisa banke A., in sicer da znaša skupna vrednost sredstev, ki jih je tožnik prejel oz. za katera je država dala poroštvo 345.024,70 EUR.

6. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis.

8. Tožba je utemeljena.

9. Dne 4. 9. 2020 je bil v Uradnem listu RS, št. 118/2020 objavljen Javni razpis za financiranje spodbud za ponovni zagon poslovanja podjetij v obmejnih problemskih območjih – COVID-19 (v nadaljevanju Javni razpis). Namen javnega razpisa je bil podpreti ponovni zagon podjetij in omogočiti ohranitev obstoječih delovnih mest, kot v obdobju pred krizo COVID-19 na obmejnih problemskih območjih v Republiki Sloveniji. Zato so bili cilji javnega razpisa zmanjšanje posledic izpada prihodka in poslovanja podjetij v obmejnih problemskih območjih, ponovno delovanje podjetij in ohranjanje delovnih mest. V nadaljevanju je bil določen tudi predmet javnega razpisa, in sicer zagotavljanje finančne podpore za upravičene stroške iz naslova tega razpisa za ponovni zagon poslovanja podjetij. Podpira se ponovni zagon podjetja in polno delovanje podjetij na način, da se podjetjem zagotovijo sredstva za delovanje v obliki nepovratne pomoči za investicije, zunanje storitve ter plače, vse z namenom ponovnega začetka rednega poslovanja. Za ta namen se podjetju dodeli subvencija v višini najmanj 20.000,00 EUR in največ 200.000,00 EUR, pri čemer stroški plač ne smejo presegati 100.000,00 EUR (točke 2.1 in 2.2 Javnega razpisa). V 4. točki Javnega razpisa so bili določeni tudi pogoji za kandidiranje na javnem razpisu, pri čemer je prijavitelj moral vse pogoje izpolnjevati na dan oddaje vloge. Prav tako je bilo v šestem odstavku 4.točke Javnega razpisa določeno, da se v primeru, da se neizpolnjevanje pogojev ugotovi po izdaji sklepa o izboru operacije, pogodba o sofinanciranju operacije ne ne bo sklenila, sklep o izboru operacije pa se odpravi oz. razveljavi.

10. V 11. točki pod 4.1. Javnega razpisa je bil med drugim določen pogoj, da skupna nominalna vrednost pomoči, dodeljene skladno s točko 3.1 Začasnega okvira, ne sme presegati 800.000,00 EUR na enotno podjetje, pri čemer gre za bruto znesek oz. znesek pred odbitjem davkov in drugih dajatev. V kolikor je vlagatelj že prejemnik navedene pomoči, se o prejemu le-te opredeli v prijavnem obrazcu, v nasprotnem primeru se o tem izreče v izjavi. V točki 2 pod 4.3. Javnega razpisa pa so bili določeni pogoji, ki jih mora izpolnjevati sama operacija, med drugim tudi, da mora prijavitelj v vlogi izkazati zaprto finančno konstrukcijo, da morajo biti v okviru prijavljene operacije v celoti zagotovljena sredstva za zaprtje finančne konstrukcije, in da se poleg lastnih sredstev (lastna in kredit) upoštevajo tudi pričakovana sredstva iz naslova tega javnega razpisa. Enake določbe kot so zgoraj navedene, je vsebovala tudi razpisna dokumentacija.

11. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka s sklepom št. 4300-5/2020/609 z dne 12. 3. 2021 ugodila vlogi tožeče stranke za „Projekt ponovni zagon poslovanja 2020 z nakupom tovornega vozila in na vključitev vseh zaposlenih v poslovanje“, pri čemer je za to izbrano operacijo odobrila sofinanciranje v višini največ 199.929,00 EUR. Po izdaji te odločbe pa je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, s katero je navedeni sklep razveljavila, ker je s strani Ministrstva za finance dne 2. 4. 2021 prejela podatke, da je tožeča stranka prejela državno pomoč po več shemah v višini 720.488,64 EUR, zaradi česar tožnica ne more prejeti sofinanciranja v višini vloge, kar pomeni kršitev 8. točke poglavja 4.3 razpisne dokumentacije.

12. V postopku javnega razpisa gre za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani, saj jim mora biti zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev skladno s pogoji razpisa (14. člen Ustave RS).1

13. V primerih sodne kontrole v postopkih javnih razpisov je sodišče omejeno le na vprašanje pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava, pri čemer se sodišče ne spušča v presojo primernosti ocene strokovne komisije, če je upravna odločba obrazložena z razumnimi razlogi. Presoja sodišča glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov je tako zadržana in sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje,2 pri čemer mora biti odločba, izdana v postopku javnega razpisa ustrezno obrazložena v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, saj gre v postopku javnega razpisa za javnopravno stvar iz 4. člena ZUP.3

14. Za pošten postopek, tudi v primeru javnega razpisa, je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno lahko poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru kršena njegova pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS. Obrazložitev izpodbijane odločbe mora zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP. Slednji določa, da mora biti upravna odločba obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

15. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na dopis Ministrstva za finance z dne 2. 4. 2021, iz katerega bi naj izhajalo, da je vlagatelj prejel državno pomoč po več shemah v skupni višini 720,488,64 EUR. Sodišče se strinja z tožbenimi navedbami, da v tem delu odločba ni obrazložena, saj ni jasno po katerih shemah in v kakšnih zneskih naj bi tožeča stranka prejela državno pomoč ter v kakšni obliki, zato se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Gre za pravno odločilna dejstva, v zvezi s katerimi pa se tožena stranka tudi ni imela možnosti izjaviti. Kot izhaja iz podatkov spisa, tožena stranka Obvestilu z dne 16. 4. 2021, s katerim je seznanila tožečo stranko o svojih ugotovitvah, ni priložila obvestila Ministrstva za finance z dne 2. 4. 2021, v katerem bi naj bili navedeni podatki o tem, kakšno državno pomoč in po katerih shemah, naj bi tožeča stranka to pomoč prejela. Tožena stranka v Obvestilu z dne 16. 4. 2021 tudi ni navedla, da naj bi podatki o prejeti državni pomoči tožeče stranke izhajali iz obvestila Ministrstva za finance z dne 2. 4. 2021. Kakšna je vsebina tega dopisa, v katerem bi naj bilo zabeleženo, da je bila tožeča stranka prejemnik državne pomoči v znesku 720.488,64 EUR ni znano, saj se tudi ne nahaja v upravnem spisu, ki ga je tožena stranka posredovala sodišču. Sodišče zato ugotavlja, da je podana tudi kršitev načela zaslišanja stranke oz. pravice do izjave iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).4

16. Nadalje tožena stranka v tem upravnem sporu tudi ni zanikala prejema elektronskega sporočila z dne 28. 4. 2021 (dokaz A4 sodnega spisa), ki ga je direktor tožeče stranke poslal C.C., referentki, ki je vodila postopek pri toženi stranki pred izdajo izpodbijane odločbe. Prav tako ni zanikala, da temu elektronskemu sporočilu z dne 28. 4. 2021 ne bi bil priložen dopis A. d.d., iz katerega je razvidno, da znesek poroštva Republike Slovenije po Zakonu o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) znaša za kredit po pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 51001082/17 39.715,53 EURA (25 % od 158.862,12 EUR) in za kredit po pogodbi o kratkoročnem kreditu, št. 52000288/18 284.029,87 EUR (25 % od 1,136.119,47 EUR). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, se tožena stranka do teh navedb iz elektronskega sporočila tožeče stranke z dne 28. 4. 2021 in dokaza priloženega k tem elektronskemu sporočilu ni opredelila, čeprav gre za pravno relevantna dejstva in dokaz. Izpodbijana odločba je zato tudi v tej smeri neobrazložena in se je ne da preizkusiti.

17. Po obrazloženem je tako podana po uradni dolžnosti ugotovljena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je zato v skladu s 3. točko pravega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral le-ta preveriti trditve iz elektronskega sporočila tožeče stranke C.C. z dne 28. 4. 2021 in pretehtati dokaz, ki je bil temu elektronskemu sporočilu priložen (Potrdilo in izjava A. z dne 28. 4. 2021). V kolikor e bodo ta dejstva pokazala za resnična, bo podlaga za razveljavitev sklepa o sofinanciranju projekta odpadla. Če pa bo tožena stranka ponovno odločila, da se sklep o sofinanciranju projekta razveljavi, se bo morala v obrazložitvi opredeliti tudi do teh navedb in dokaza tožeče stranke. Pred tem bo morala o bistvenih ugotovljenih dejstvih seznaniti tožečo stranko in ji omogočiti, da se o njenih ugotovitvah v postopku izjavi.

18. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (drugi odstavek 59. člena ZUS

19. O stroških postopka je sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožeči stranki je prisodilo pavšalni znesek v višini 285,00 EUR in 62,70 EUR kot povračilo za plačani 22 % DDV, saj je tožečo stranko pred sodiščem zastopala odvetnica, ki je davčna zavezanka. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Tako sodba UPRS I U 241/2012 z dne 25. 9. 2012. 2 Tako sodbe UPRS I U 241/2012 z dne 25. 9. 2012, I U 854/2017 z dne 14. 6. 2018, I U 1212/2011 z dne 9. 2. 2012, I U 1344/2017 z dne 5. 2. 2019 in I U 1344/2017 z dne 5. 2. 2019. 3 Tako sodbe UPRS I U 1212/2011 z dne 9. 2. 2012, I U 1722/2012 z dne 16. 4. 2013 in I U 864/2016 z dne 14. 3. 2017. 4 Načelo zaslišanja stranke daje stranki tri temeljne pravice: (i) pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na njen pravni položaj, (ii) pravico udeleževati se ugotovitvenega in dokaznega postopka ter (iii) izpodbijati ugotovitve in navedbe organa ter drugih udeležencev v postopku oziroma posledične odločitve organa s pravnimi sredstvi v upravnem postopku in pred sodiščem (takoJ. Čebulj, N. Hudej, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Knez, P. Kovač, r. Pirnat, J. Podlipnik, M. Remic, T. Sever, R. Sitar in B. Žuber: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list, Ljubljana 2020, komentar k 9. členu, str. 130 in 135).