Jedro

Za nastanek fikcije vročitve po ZUP ni pomembno, ali se (15-dnevni) rok izteče na delovni dan ali na dela prost dan, saj fikcija nastopi ne glede na to okoliščino.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper uvodoma navedeni odločbi. V njej predlaga, naj sodišče izpodbijani odločbi odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

2. Toženka je v odgovoru na tožbo predlagala, naj sodišče tožbo kot prepozno zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne.

3. Tožba je prepozna.

4. Na podlagi prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo v upravnem sporu vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. V skladu s 36. členom ZUS-1 mora sodišče po prejemu tožbe opraviti predhodni preizkus in tožbo s sklepom zavreči, če ugotovi obstoj katerega od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka tega člena. Med te razloge spada tudi, da je tožba vložena prepozno ali prezgodaj (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

5. Iz sporočila o prispelem pismu, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, katerega je sodišču posredovala toženka, izhaja, da je bil tožnik 20. 12. 2019 obveščen o prispelem priporočenem pismu, ki je vsebovalo odločbo Upravnega odbora Inženirske zbornice Slovenije št. 0215-0468/2019-4 z dne 10. 12. 2019 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba), s katero je bil postopek v tej zadevi končan, ter da mu je bila tega dne poizkušana vročitev tega priporočenega pisma. Ker osebne vročitve po 87. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni bilo mogoče opraviti, je bil tožnik v sporočilu obveščen, da lahko pismo osebno prevzame na pošti v roku 15 dni, pri čemer začne ta rok teči od dne 21. 12. 2019, z opozorilom, da če pisma v roku 15 dni ne bo prevzel, da se bo po četrtem odstavku 87. člena ZUP štelo, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka (institut vročitve s fikcijo). Iz sporočila je še razvidno, da tožnik priporočenega pisma ni dvignil v 15-ih dneh, zato je bilo pismo 6. 1. 2020 vloženo v njegov hišni predalčnik. Ker pa četrti odstavek 87. člena ZUP določa, da če naslovnik dokumenta, ki se vroča osebno, ne prevzame v 15-ih dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka (tako je navedeno tudi na sporočilu o prispelem pismu), se je 15-dnevni rok za prevzem pisma iztekel 5. 1. 2020; s tem dnem velja vročitev pisma tožniku za opravljeno.

6. Tridesetdnevni zakonski rok za vložitev tožbe v upravnem sporu se je tako iztekel v torek, 4. 2. 2020. Tožnik je tožbo vložil 5. 2. 2020 (kot izhaja iz poštne nalepke na ovojnici, v kateri je poslal tožbo), saj jo je tega dne poslal sodišču s priporočeno poštno pošiljko. To pomeni, da je tožba vložena prepozno.

7. O navedeni ugotovitvi je sodišče pred izdajo tega sklepa z dopisom I U 173/2020-9 z dne 10. 3. 2020, ki je bil tožniku vročen 11. 3. 2020, seznanilo tožnika in mu dalo možnost izjave oziroma da poda ustrezne navedbe in ponudi dokaze o tem. Tožnik je v izjavi z dne 18. 3. 2020 navedel, da je tožba, ki jo je vložil 5. 2. 2020, pravočasna. Drugostopenjska odločba mu je bila vročena 6. 1. 2020, saj mu pošiljka 5. 1. 2020 ni mogla biti vročena, ker na navedeni datum, tj. nedeljo ne dela ne on ne pošta, kar pomeni da tega dne pošte ni mogel dvigniti. Pri tem se sklicuje na tretji in četrti odstavek 87. člena ZUP ter na 101. člen istega zakona. Ker je bila 5. 1. 2020 nedelja, se torej po njegovem mnenju skladno z drugim odstavkom 101. člena ZUP 15-dnevni rok za prevzem pisanja ni iztekel v nedeljo, 5. 1. 2020, temveč v ponedeljek, 6. 1. 2020. 30-dnevni rok za vložitev tožbe je tako začel teči v torek, 7. 1. 2020, in se je iztekel 5. 2. 2020, zato je njegova tožba pravočasna.

8. Navedeno stališče iz tožnikove izjave pa je pravno zmotno. V primeru fikcije vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP se namreč rok za vložitev tožbe ne začne šteti naslednji dan od dneva, ko je bil naslovniku dokument puščen v hišnem predalčniku, temveč naslednji dan od poteka 15-dnevnega roka za prevzem dokumenta na pošti, saj se z dnem izteka tega roka vročitev šteje za opravljeno. Iz načelnega pravnega mnenja, ki ga je sprejelo Vrhovno sodišče RS na Občni seji dne 14. 1. 2015, in po katerem se pri izteku roka iz četrtega odstavka 87. člena ZUP ne upošteva določba drugega odstavka 101. člena ZUP, v ZUP tudi ni podlage za razlago, da bi fikcija vročitve v primeru, ko se rok za dvig pisanja izteče na soboto, nedeljo ali drug dela prost dan, naslovnik pa pisanja ne dvigne, nastopila šele prvi naslednji delovni dan. Za nastanek fikcije vročitve po ZUP ni pomembno, ali se (15-dnevni) rok izteče na delovni dan ali na dela prost dan, saj fikcija nastopi ne glede na to okoliščino.

9. To pa v obravnavani zadevi pomeni, da je bila tožniku vročitev drugostopenjske odločbe opravljena v nedeljo, 5. 1. 2020, torej z dnem izteka 15-dnevnega roka za osebni prevzem pisanja (četrti odstavek 87. člena ZUP). Začetek tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu je tako treba šteti od naslednjega dne, tj. od 6. 1. 2020, kar pomeni, da se je rok za vložitev tožbe v upravnem sporu v konkretnem primeru iztekel v torek, 4. 2. 2020, kot prej navedeno, in da je 5. 2. 2020 vložena predmetna tožba prepozna. Da je tožnik vložil tožbo šele 5. 2. 2020, ker jo je tega dne poslal sodišču s priporočeno poštno pošiljko, tožnik ne oporeka, saj tudi sam navaja, da je tožbo vložil 5. 2. 2020. Prav tako ne oporeka dejstvu, da je sporočilo o prispelem pismu prejel 20. 12. 2019. 10. Ker je bila torej v tem primeru drugostopenjska odločba vročena tožniku s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP (čemur tožnik v ničemer ne oporeka), je upoštevaje 87. člen ZUP, ki ureja osebno vročanje, pravno irelevanten tudi dan, ko je pismo (če ga naslovnik ne prevzame v 15-ih dneh, kot ga v tem primeru ni prevzel tožnik, in kar je v postopku nesporno) puščeno v hišnem predalčniku, saj na ta dan zakon ne veže nobenih pravnih posledic.1 Kolikor se tožnik sklicuje na sodbi II U 501/2013 z dne 11. 6. 2014 in I Up 386/2005 z dne 9. 11. 2005, pa sodišče pripominja, da navedeni sodbi nista relevantni za obravnavano zadevo, saj gre v njih za drugačno relevantno procesno stanje, kot je pomembno za odločitev v tej zadevi, v kateri je bila drugostopenjska odločba, s katero je bil postopek končan, tožniku vročena s fikcijo vročitve, ker tožnik priporočenega pisma ni osebno prevzel. 11. Glede na obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Sodišče dodaja, da je bil tožnik pouku o pravnem sredstvu v drugostopenjski odločbi pravilno poučen o roku 30 dni po prejemu drugostopenjske odločbe za vložitev tožbe pri Upravnem sodišču RS.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Sodišče je odločilo po predsednici senata na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1. 1 Tako tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS – glej na primer sklep I Up 94/2015 z dne 20. 5. 2015, I Up 69/2019 z dne 26. 11. 2019.