Jedro

Tožena stranka je bila kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja sicer res dolžna spoštovati določila ZUJF-a in po njegovi uveljaviti izplačevati znižane mesečne zneske pokojninske dajatve. Vendar pa je po razveljavitvi 2., 3. in 4. odst. 143. člena ZUJF-a hkrati dolžna vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v višino pravnomočno priznane pokojninske dajatve. Torej povrniti tudi nastale stroške v zvezi z izpodbojno tožbo zoper dokončno odločbo, ki je bila vložena pred ustavno sodno presojo zakonske podlage ZUJF-a, na podlagi katerih sta bila posamična upravna akta izdana.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe (I. točka izreka) in hkrati toženo stranko zavezalo, da tožniku povrne 248,03 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper stroškovni del sklepa se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga spremembo v smeri odločitve, da tožnik trpi sam svoje stroške postopka. Ne strinja se z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da je z odločbo z dne 24. 6. 2013 izpolnila tožbeni zahtevek, niti z ugotovitvijo, da je bila tožba potrebna. Poudarja, da je navedeno odločbo izdala, ker jo je k temu zavezovala odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 in Zakon o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odst. 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ. Sicer pa meni, da je sodišče zmotno uporabilo 158. člen ZPP, saj ta določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek in ne obratno. Pri tem se sklicuje tudi na sodno prakso, kot npr. v sklepu Psp 369/2006. Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke, vztraja pri povračilu stroškov postopka, ki jih je povzročila tožena stranka, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem procesnem stanju, potem ko je postopek zaradi umaknjene tožbe ustavilo, toženo stranko utemeljeno zavezalo k povračilu stroškov postopka tožeči stranki.

Izpodbijana stroškovna odločba je utemeljeno izdana ob uporabi 158. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP). V 1. odst. 158. člena cit. ZPP je sicer dejansko izrecno določeno, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Vendar je v skladu s poenoteno sodno prakso potrebno med upravičence do povračila stroškov v smislu 1. odst. 158. člena ZPP šteti tudi tožečo stranko(1), kolikor je ne zadene sankcija zakrivljene zamude z umikom tožbe. Navedeno določbo je po stališču pritožbenega sodišča na takšen način mogoče razlagati ob uporabi argumenta a simili

ad simile. Gre za razlagalno metodo sklepanja od podobnega na podobno, ko se neposredno pravno normativno urejeni dejanski stran in neposredno pravno neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih, tako da je mogoče sklepati, da tudi za podoben primer velja enaka pravna posledica, ki je določena za neposredno urejen pravni primer. Prav takšno procesno stanje je po oceni pritožbenega sodišča podano tudi v predmetni zadevi. Zaradi poenotenja sodne prakse, torej enakega obravnavanja istovrstnih dejanskih procesnih stanov v socialnih sporih z drugimi sodnimi postopki, kot npr. v delovnih, civilnih, gospodarskih, se zato ni mogoče uspešno sklicevati na sicer res drugačno rešitev zadeve Psp 369/2006 z dne 26. 4. 2006. Tožeča stranka je tožbo umaknila še pred razpisom naroka za glavno obravnavo glede na to, da je tožena stranka po razveljavitvi 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012; v nadaljevanju ZUJF) z izplačevanjem nezmanjšanih zneskov pokojninske dajatve za vnaprej takoj odpravila protiustavni poseg v višino pokojninske dajatve. V zvezi s plačilom razlik protiustavno zmanjšanih zneskov pokojninske dajatve za nazaj, pa je izdala odločbo v skladu z Zakonom o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odst. 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013; v nadaljevanju ZOPRZUJF). Kljub temu, da je z upravnim aktom številka ... z dne 24. 6. 2013, izplačilo protiustavno znižane razlike pokojninske dajatve izpolnjeno le delno, v višini 20 % pripadajočega zneska, ob izplačilu pokojnin za mesec junij 2013, preostalih 80 % razlike pa odloženo v izpolnitev izplačila pokojnin za mesec maj 2014, se tožeča stranka stranka s takšnim načinom izpolnitve strinja. Navedena pravnomočna odločba sicer dejansko pomeni, da tožena stranka še vedno ni v celoti izpolnila svoje obveznosti glede plačila dela razlike starostne pokojnine, zmanjšanje na protiustavni zakonski podlagi. Vendar tožnika iz tega razloga ne more zadeti sankcija zamujenega umika tožbe, kar je edino odločilno za pritožbeno rešitev zadeve.

Zmotno je namreč pritožbeno stališče tožene stranke, da naj tožba sploh ne bi bila potrebna, niti ni relevantno poudarjanje, da je bila odločba 24. 6. 2013 izdana zgolj zato, ker jo je k temu zavezovala odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 ter določila ZOPRZUJF-a. Tožena stranka kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je bila sicer res dolžna spoštovati določila ZUJF-a in po njegovi uveljaviti izplačevati znižane mesečne zneske pokojninske dajatve. Vendar pa je po razveljavitvi 2., 3. in 4. odst. 143. člena ZUJF-a hkrati dolžna vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v višino pravnomočno priznane pokojninske dajatve. Torej povrniti tudi nastale stroške v zvezi z izpodbojno tožbo zoper dokončno odločbo št. ... z dne 14. 1. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo iste opr. št. z dne 27. 8. 2012, ki je bila vložena pred ustavno sodno presojo zakonske podlage ZUJF-a, na podlagi katerih sta bila posamična upravna akta izdana, ne glede na to, da je naknadno tožbo umaknila. Ni mogoče uspešno zatrjevati, da tožba sploh ni bila potrebna, saj je takšno naziranje v nasprotju s 157. členom Ustave RS. Navedeni člen Ustave RS namreč zagotavlja sodno kontrolo dokončnih posamičnih upravnih aktov. V konkretni zadevi tudi ni mogoče odrekati pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in ob uporabi 2. točke 365. člena ZPP potrditi izpodbijano stroškovno odločbo v II. točki izreka sklepa.

Pritožbeno sodišče je ob smiselni uporabi 155. člena ZPP hkrati odločilo, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve.

Op. št. (1): Glej komentar ZPP Nina Beteto - 2. knjiga, str. 23