Jedro

Zgolj kršitev osebnostne pravice še nima za posledico, da bi tožnik lahko uspel z zahtevkom na plačilo denarne odškodnine oziroma z objavo popravka. Kršitev mora biti protipravna in mora tožniku povzročati škodo, ki je pravno priznana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik je dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v višini 893,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, po katerem je tožena stranka dolžna objaviti opravičilo v časopisu X v prvem naslednjem izidu in mu plačati 25.000,00 EUR odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v višini 1.381,65 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga laično pritožbo tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da bi sodišče moralo uvideti, da je imel toženec pri vseh dejanjih v postopku in mediaciji do njega malomaren, brezbrižen in posmehljiv odnos. Opisuje njuno preteklo sodelovanje in svoj prispevek pri razvoju ter kulturnih dejavnostih v kraju. Kot bistveno navaja, da je toženec v spornem članku presegel mejo dostojanstva, zato je bil primoran zaradi osebne varnosti poiskati rešitev na sodišču. Pred tem je bil ranjen v napadu pred hišo in v gostišču. Njegova tožba ne vsebuje odškodninskega zahtevka za duševne bolečine, saj ni potreboval zdravniške pomoči. Njegovo vznemirjenje („sekirancija“) se izgubi že, če je v prijetni družbi ob kozarčku in se naslednji dan zbudi zdrav in spočit. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožbo vložil iz razloga, ker proti urednici lokalnega glasila ni uspel. Hotel je zgolj, da se prepreči neproduktivna praksa toženca glede onesnaževanja kulturnega prostora občine. Toženec je v članku objavil obremenilna dejstva, predvsem: „da je iz članka moč zaznati nestrpnost in sovraštvo do tujega in nedomačinov …, kot da bi gojil kult nestrpnosti in sovražnosti …, da že dosega stopnjo, ko bo potrebno pričeti s sanacijo ...“. To šteje kot poziv javnosti, ki vsebuje odkrito grožnjo in vzbuja strah. Sodišče ni upoštevalo, da so navedbe iz odgovora na tožbo izmišljotine. Ne gre za vrednostno sodbo toženca, ki naj bi jo napisal kot odziv na članek tožnika, temveč gre za nepotreben in škodljiv napad na tožnika s hujskanjem in grožnjami. S tožbo želi dobiti predvsem zadoščenje, ne gre pa mu za denar. Zaslišanja ni predlagal, ker ga na to ni nihče opozoril, sam pa ni vedel za to možnost. Članek mogoče za vsakega res ni sporen, obširna razlaga preteklih dogodkov pa kaže na resničnost tožnikovih trditev. V sporu z istimi osebami je bilo vloženih šest tožb, zdaj so aktivne še 3. Pri vseh so problem medsebojni odnosi. Ugovarja tudi višini priznanih stroškov tožencu, saj je bil njegov odvetnik prisoten na glavni obravnavi le pol ure ter je izrekel dva stavka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Smiselno uveljavljan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljuje tožnik z očitkom sodišču, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank ter da ga na to možnost tudi ni opozorilo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče poleg obvestila, ki ga je tožnik prejel z vabilom na prvi narok, na prvem srečanju strank obema pojasnilo, da lahko predlagata dejstva in dokaze najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo, tožnika pa je še posebej pozvalo k dopolnitvi tožbe glede odškodninskega zahtevka, mu pojasnilo, katere trditve mora tožba vsebovati, ter ga pozvalo k dopolnitvi dokaznega predloga. Tožnik je bil tako deležen obširnega materialnoprocesnega vodstva, vendar dokaznega predloga ni v ničemer dopolnil. Zato se ne more sklicevati, da mu sodišče ni omogočilo obravnavanja z njegovim zaslišanjem in očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

5. Izpodbijana odločitev je materialno pravilna. Čast in dobro ime, pravica do osebnega dostojanstva ter svoboda izražanja so vsakomur z Ustavo zagotovljene in varovane osebnostne pravice (34. in 39. člen URS), ki jih lahko uveljavljajo tako javne osebe kot tudi zasebniki. S testom sorazmernosti mora sodišče v vsakem posameznem primeru tehtati, katera izmed njih je v dani situaciji pomembnejša in potrebuje ustrezno zaščito. Tudi če se je zaradi članka toženca tožnik počutil prizadetega v svojem osebnem dostojanstvu, je po oceni pritožbenega sodišča v danem primeru toženčeva pravica do svobode izražanja močnejša. Njegov članek je bil namreč zgolj odziv na predhodne članke tožnika, ki rad komentira dogajanje v občini. Na to kaže že uvodni del spornega članka, v katerem se avtor sklicuje na članek tožnika iz Y z dne 23. 7. 2011. Tožnik je polemiko po spornem članku tudi nadaljeval z novim člankom z dne 17. 9. 2011. Ni šlo torej za nek izoliran in žaljiv napad na tožnika, ki bi bil v okviru siceršnjih odnosov med strankama, ki sta v lokalnem okolju tudi prepoznavni, objektivno žaljiv in zaničevalen ter zato protipraven. Temelj za odškodninsko odgovornost toženca tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podan.

6. Predvsem pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ker tožnik z ničemer ni izkazal obstoja nepremoženjske škode. Zgolj kršitev osebnostne pravice namreč še nima za posledico, da bi tožnik lahko uspel z zahtevkom na plačilo denarne odškodnine (179. člen OZ) oziroma z objavo popravka (178. člen OZ). Kršitev mora biti protipravna in mora tožniku povzročati škodo, ki je pravno priznana. Tožnik trditev o trpljenju duševnih bolečin, o njihovi intenziteti in trajanju kot ključnih elementih presoje o temelju (odškodnina ne pripada za vsako duševne trpljenje ne glede na intenziteto in trajanje) in o višini zahtevka ni postavil. V pritožbi celo navaja, da duševnih bolečin ni trpel in da odškodnine zanje ne uveljavlja. Njegova tožba torej v tem delu ni sklepčna, zato je pravilna presoja prvostopnega sodišča, da tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, tudi če bi tožnik izkazal protipravnost toženčevega ravnanja.

7. Pravilna je tudi odločitev o stroških toženca. Ta je 27. 9. 2013 za zastopanje v zadevi pooblastil odvetniško družbo, ki je vložila prvo pripravljalno vlogo, pooblaščenec pa je sodeloval tudi na naroku. Zato je sodišče tožencu pravilno priznalo stroške skladno z Odvetniško tarifo za nagrado za postopek in nagrado za narok ter materialne stroške, povečano za davek na dodano vrednost, skupaj v višini 1.381,65 EUR. Zgolj dejstvo, da je bil odvetnik na obravnavi prisoten zgolj pol ure, na višino odmerjenih stroškov ne vpliva.

8. Glede na navedeno in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je dolžan tožencu povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo, ki predstavljajo stroške sestave te vloge, povečane za davek na dodano vrednost skladno z Odvetniško tarifo.