Jedro

Tožena stranka nima pravnega interesa za revizijo zoper pravnomočno sodbo, s katero je sodišče tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v nov postopek.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 12.9.2002, ter ji zadevo vrnilo v nov postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi tožnika zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto z dne 29.3.2002, s katero je bil tožniku odrejen inšpekcijski ukrep odstranitve objekta, zgrajenega na parceli, št. 19/1 k.o... (1. točka izreka) ter odločeno, da za objekt veljajo prepovedi iz 76c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (2. točka izreka). Tožena stranka je o pritožbi odločila tako, da je 2. točko izreka odpravila in jo nadomestila z novo 2. točko, v ostalem pa je pritožbo zavrnila.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje kot razlog za odpravo odločbe navaja, da v ugotovljenem dejanskem stanju ni podlage za odreditev spornega inšpekcijskega ukrepa na podlagi 4. odstavka 75. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18784, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 44/97).

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bil sporni inšpekcijski ukrep odrejen tožniku na podlagi 4. odstavka 75. člena ZUN. Razlogi sodbe pa se ne nanašajo na odločbo, izdano na navedeni pravni podlagi, ampak na inšpekcijsko odločbo z dne 30.5.2001, izdano na podlagi 2. in 3. odstavka 75. člena ZUN, ki je pravnomočna. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek oziroma, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožene stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zaradi navedenega je pritožbo skladno z navedeno določbo ZUS-1 obravnavalo kot revizijo, pri čemer je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007. Revizija ni dovoljena.

Revizija je po določbi 1. odstavka 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji. Njen namen je zagotoviti pravilno uporabo procesnega in materialnega prava v konkretnem upravnem sporu (ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja) ter preko tega prispevati k enotnosti pravnega reda in enotni uporabi predpisov. Uresničevanje tega namena je smotrno, ko je postopek odločanja v upravni zadevi zaključen in je izdana dokončna odločitev, ki v skladu s 1. členom ZUS-1 omogoča sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam organov javne oblasti, čemur je upravni spor namenjen.

V obravnavani zadevi je s pravnomočno prvostopno sodbo bila odpravljena odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno o pritožbi tožnika zoper odločbo prvostopnega upravnega organa. Nasproti strankam je učinek pravnomočnosti prvostopne sodbe nastopil z njeno vročitvijo (2. odstavek 320. člena ZPP). Če pa se upravna odločba druge stopnje odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so z njo nastale (3. odstavek 64. člena ZUS-1) in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o pritožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta druge stopnje so določene tudi v 1. odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. V obravnavani zadevi pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke vrnitev v stanje, ko o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem postopku še ni dokončno odločeno. Ker je s pravnomočnostjo prvostopne sodbe odpravljena odločba tožene stranke de iure in de facto prenehala obstajati, bo morala tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čim prej, v 30 dneh od vročitve prvostopne sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka, zaključiti s sprejemom nove odločitve. V 4. odstavku 64. člena določa namreč ZUS-1 učinke pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugodeno tožbi in odpravljen v upravnem sporu izpodbijani upravni akt ter zadeva vrnjena v ponovno odločanje), ki pristojnemu organu zapovedujejo določena ravnanja. ZUS-1 pa omogoča tožniku, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa druge stopnje (2. odstavek 28. člena ZUS-1), če pristojni organ v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršitvijo (84. člen).

Res je v 4. odstavku 64. člena ZUS-1 tudi določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, vendar ta vezanost ni absolutna, saj ima upravni organ kot organ izvršilne oblasti, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti tudi v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, če ima za to utemeljene razloge pri ravnanju po načelu zakonitosti, kar mora tudi navesti v svoji odločitvi. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči nasprotno že izraženemu mnenju in stališčem sodišča. V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj, nima pa na razpolago druge možnosti varstva svojih pravic v upravnem sporu. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje, dolžnost ravnanj po pravnomočni sodbi pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Podvajanje sodnega varstva pred Upravnim sodiščem (vložitev tožbe zaradi molka pristojnega organa) s sočasnim revizijskim postopkom pred Vrhovnim sodiščem pa tudi ni dopustno. Prav tako ostaja izid ponovnega odločanja do nove odločitve pristojnega organa negotov zato, ker v novem odločanju lahko pride do spremembe dejanskega stanja, zato pred dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kateri interesi bodo z odločitvijo prizadeti in kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna kot je bila tista, ki je vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo ne zadošča. Zato je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.