Jedro

Odločitve, da v postopku izdelave istega prostorskega plana ni treba izvesti celovite presoje vplivov na okolje, ni mogoče šteti kot zavrnitve strankinega zahtevka, ampak kot odločitev, ki ji je v korist zaradi ugotovitve, da v zadevi niso podane okoliščine, zaradi katerih bi se ji naložila obveznost izvedbe postopka celovite presoje vplivov plana na okolje.

Ker je bilo o zahtevku tožnice, da se toženka opredeli o potrebnosti celovite presoje vplivov na okolje oz. o njeni dolžnosti, da izvede ta postopek, odločeno z ugotovitveno odločbo, ni dopustno ponovno odločanje v isti upravni zadevi kljub spremenjeni dejanski in pravni podlagi, na katero se sklicuje toženka. Po določbi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP je v takih okoliščinah ponovno odločanje mogoče le v primeru predhodno izdane zavrnilne odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 30. 10. 2008 se odpravi in se zadeva vrne navedenemu organu v ponovni postopek.

Toženka je tožnici dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da je treba v postopku izdelave občinskega podrobnega prostorskega načrta za območje urejanja ŠSE 4/5 A. – južni del (v nadaljevanju OPPN) izvesti celovito presojo vplivov na okolje ter da je sestavni del postopka izvedba presoje sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovanih območjih. Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ na podlagi določb 40. in 1. odstavka 51. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) ter 101. člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) 19. 9. 2007 že izdalo odločbo, s katero je odločilo, da v postopku izdelave omenjenega OPPN ni treba izvesti celovite presoje vplivov na okolje. Tožnica je nato z vlogo z dne 6. 10. 2008 upravni organ obvestila o nameri izdelave navedenega prostorskega akta, odločitev o tej vlogi pa temelji na 3. členu Uredbe o dopolnitvah Uredbe o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) (v nadaljevanju Uredba o dopolnitvah), ki zahteva, da je treba izvesti presojo sprejemljivosti posegov v naravo za tiste posege, ki do uveljavitve te uredbe še niso bili izvedeni oz. za njih še niso bila izdana okoljevarstvena ali naravovarstvena soglasja, sodijo pa na območja, ki po mnenju Evropske komisije izpolnjujejo pogoje za posebna varstvena območja. Ker območje OPPN sega v območje SPA B., ki je v omenjeni uredbi določeno kot območje, ki po mnenju Evropske komisije izpolnjuje pogoje za posebno varstveno območje, je treba zanj izvesti presojo sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov na varovana območja v skladu z določbami 101. člena ZON.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma pojasnjuje, da je v postopku za sprejem občinskega lokacijskega načrta, ki ga je v skladu z določbo 3. odstavka 98. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) nadaljevala kot postopek za sprejem OPPN, že pridobila odločbo z dne 19. 9. 2007. Z njo je bilo odločeno, da v postopku izdelave OPPN ni treba izvesti celovite presoje vplivov na okolje. Ta odločba je pravnomočna. Zatem je nadaljevala postopek sprejemanja tega prostorskega plana v skladu z določbami ZPNačrt in je že izvedla javno razgrnitev in javno obravnavo osnutka OPPN, pripravila njegov predlog in ga posredovala nosilcem urejanja prostora, ki so podali smernice v skladu z določbo 58. člena ZPNačrt. V tej fazi novih smernic ni mogoče več podati in ne odločiti, da bi bilo treba za OPPN izvesti celovito presojo vplivov na okolje. Poleg tega pa je upravni organ o tem že odločil z odločbo z dne 19. 9. 2007. Tožnica v nadaljevanju poudarja, da mimo zakonskih določil ni mogoče arbitrarno spreminjati pravil postopanja in da toženka nima zakonske podlage, da v fazi predloga OPPN odloči, da bi bilo treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje. Toženka z arbitrarnim posegom v pravnomočno odločeno stvar ruši institut pravnomočnosti in krši načelo res iudicata iz 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kasnejša sprememba podzakonskega akta, ki določa posebna varstvena območja, ne more vplivati na pravnomočno zaključene postopke. Tožnica predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je materialna podlaga za celovito presojo vplivov plana na okolje ZVO-1, ki ga dopolnjuje ZON, in ne ZPNačrt. Poudarja, da se je v konkretnem primeru bistveno spremenila pravna podlaga, ki je imela za posledico spremembo dejanskega stanja, in sicer s sprejemom Uredbe o dopolnitvah. Zaradi te spremembe je tožnica vložila vlogo z dne 6. 10. 2008, ki jo je pristojni organ obravnaval v skladu z veljavno materialno zakonodajo, ki vključuje tudi omenjene spremembe uredbe. Zato se ne strinja, da bi s svojo odločbo rušila institut pravnomočnosti. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Ni dvoma, da je materialna podlaga za izvedbo celovite presoje vplivov plana na okolje ZVO-1 (Uradni list RS, št. 41/04 in naslednji), vendar pa je ZPNačrt (Uradni list RS, št. 33/07) tisti, ki pove, v kateri fazi sprejemanja plana se ta presoja opravi (5. odstavek 95. člena v zvezi s 4. odstavkom 58. člena ZPNačrt). To je faza osnutka OPPN (2. in 4. odstavek 58. člena ZPNačrt), podobno pa določa tudi ZVO-1, ko ministrstvo na podlagi prejetega obvestila o nameri pripravljanja plana sprejme odločitev, ali je zanj treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje (5. in 6. odstavek 40. člena ZVO-1).

Med strankama ni sporno in je to razvidno tudi iz upravnih spisov, da je tožnica v postopku izdelave OPPN že pridobila pravnomočno odločbo toženke z dne 19. 9. 2007, po kateri ni bila dolžna izvesti celovite presoje vplivov na okolje. Kljub temu je 7. 10. 2008 vložila „vlogo za ponovno preveritev – priprava OPPN za območje ŠSE 4/5 A. – južni del“. Iz te vloge je razvidno, da pošilja toženki predlog OPPN v ponovno preveritev glede celovite presoje vplivov na okolje. Razlogi za tako ravnanje tožnice iz izpodbijane odločbe niso razvidni, dejstvo pa je, da je bil upravni organ v tej situaciji dolžan odločiti o njeni vlogi (zahtevi) in se tožnica ne more sklicevati na to, da je vložila zahtevo že v fazi pripravljenega predloga OPPN. Čeprav v tožbi tega direktno ne zatrjuje, pa je mogoče na podlagi njenih ugovorov sklepati, da meni, da bi moral upravni organ njeno vlogo zavreči iz razloga, ker je bilo o njej v postopku sprejemanja istega plana že pravnomočno odločeno.

V 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) je določeno, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. To pomeni, da je vodenje novega upravnega postopka o isti upravni zadevi dopustno le ob predhodno izdani zavrnilni odločbi, pa se je nato dejansko stanje ali pravna podlaga zahtevka spremenilo. V konkretnem primeru bi bilo torej ponovno vsebinsko odločanje dopustno le, če bi imela odločba z dne 19. 9. 2007 značaj zavrnilne odločbe.

Po mnenju sodišča pa odločitve, da v postopku izdelave istega prostorskega plana ni treba izvesti celovite presoje vplivov na okolje, ni mogoče šteti kot zavrnitve strankinega zahtevka, ampak kot odločitev, ki ji je v korist zaradi ugotovitve, da v zadevi niso podane okoliščine, zaradi katerih bi se ji naložila obveznost izvedbe postopka celovite presoje vplivov plana na okolje. S tem pa ji je bila posledično priznana pravica oz. upravičenje, da nadaljuje postopek prejemanja OPPN brez upoštevanja posebnih zahtev z okoljevarstvenega področja.

Ker je bilo o zahtevku tožnice, da se toženka opredeli o potrebnosti celovite presoje vplivov na okolje oz. o njeni dolžnosti, da izvede ta postopek, odločeno z ugotovitveno odločbo, ni dopustno ponovno odločanje v isti upravni zadevi kljub spremenjeni dejanski in pravni podlagi, na katero se sklicuje toženka. Že omenjena 4. točka 1. odstavka 129. člena ZUP za kaj takega namreč ne daje pooblastila in bi moral upravni organ vlogo tožnice zavreči. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovno odločanje (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V zvezi s samo razlago 3. člena Uredbe o dopolnitvah pa sodišče le dodaja, saj na odločitev v zadevi ne vpliva, da ta izrecno določa, da je treba ne glede na določbo 17. člena Uredbe o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) izvesti presojo sprejemljivosti posegov v naravo, ki se nanašajo na območja iz priloge 2 uredbe in nove priloge 6 uredbe in so načrtovani z akti iz priloge 5 uredbe, pa do uveljavitve te uredbe ti posegi še niso bili izvedeni oz. za njih še niso bila izdana okoljevarstvena ali naravovarstvena soglasja. Očitno je torej, da se v 3. členu Uredbe o dopolnitvah predpisana izjema nanaša na že sprejete prostorske akte, naštete v prilogi 5, in ne na prostorske akte v nastajanju.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo na podlagi Zakona o pravdnem postopku in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.