Jedro

Ni mogoče pritrditi reviziji, da je tožnikova škoda tako velikega obsega, da bi terjala še posebno individualizacijo pri odmeri odškodnine. Sodišče druge stopnje pa je pravilno presodilo, da so duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po obsegu primerljive s tistimi škodami, ki jih sodna praksa uvršča med škode zmernega obsega. Temu ustrezno je ravnalo, ko je zmanjšalo na prvi stopnji odmerjeno odškodnino iz tega naslova.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in odmerilo odškodnino: iz naslova telesnih bolečin 800.000 SIT od zahtevanih 1,700.000 SIT, iz naslova strahu 250.000 SIT od zahtevanih 600.000 in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,200.000 SIT od zahtevanih 3,500.000 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odmerjeno odškodnino za strah na 150.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1,700.000 SIT. Skupno je bila torej odmerjena odškodnina v višini 2,650.000 SIT od zahtevanih 5,800.000 SIT.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo. V njej uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in trdi predvsem, da je v skladu s prakso naslovnega sodišča odmerjena odškodnina bistveno prenizka. Poudarja, da je tožnik mlad fant, ki se mora že v tej starosti soočiti s težavami in omejitvami. Zato revizija trdi, da je treba posebej poudariti individualizacijo odmere odškodnine. Podrobno povzema bolečinsko obdobje, ki ga je prestal tožnik. Poudarja, da so bile bolečine hude in so dolgo trajale; prav tako so se ponavljale zaradi ponavljanja poškodbe. Revizija poudarja, da je bilo neupravičeno znižanje odmerjene odškodnine iz naslova prestanega strahu. Primarni strah je bil pri tožniku zelo intenziven. Do poškodbe je prišlo pri avtomobilskem trku in sodna praksa se je že izrekla, da je to strah hude intenzitete. Prav tako revizija trdi, da je bila odmerjena neopravičljivo nizka odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je bil ob nesreči star 17 let, torej mlad fant, ki je imel pred sabo še vse cilje in želje. Zaradi nevarnosti ponavljajoče se poškodbe je opustil strelstvo, s katerim se je intenzivno ukvarjal. Izgubil je družbo in prijatelje. Podrobno revizija polemizira s presojo vseh omejitev, s katerimi se mora tožnik soočiti. Poudarja, da je izvedenec ocenil zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 20% in opozarja, da ta okoliščina ni bila ustrezno upoštevana. Končno tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in odmeri celotno zahtevano odškodnino in temu ustrezno spremeni izpodbijani sodbi.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 - prečiščeno besedilo, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri preizkusu utemeljenosti revizijskih trditev in pravilne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči dne 13.11.1997, ko ga je zavarovanec tožene stranke zbil na prehodu za pešce. Diagnoza njegove poškodbe je bila izpah desnega ramena in močan udarec v levo golen. Kasneje si je še dvakrat izpahnil desno rame, poškodbi pa sta bili v vzročni zvezi s prvo poškodbo. Končna diagnoza tožnikove poškodbe je tako bila ponavljajoči se izpah desnega ramena. Tožnikovo zdravljenje je potekalo ambulantno: trikrat mu je bil naravnan izpah ramena, nosil je imobilizacijo skupno 50 dni, dva meseca je opravljal fizikalne terapije in hodil na redne kontrolne preglede. Trpel je hude bolečine 3 dni, srednje močne 48 dni in še 2 meseca lažje bolečine. Ves ta čas je prejemal ustrezne analgetike. Bolečine se bodo zaradi bolečega sprednjega roba deltoidne mišice občasno pojavljale še naprej. Ob nesreči je tožnik prestal kratkotrajen strah, nato pa je bil zaskrbljen za izid zdravljenja dokler to ni bilo zaključeno. Prestajal je tudi strah pred zdravniškimi posegi, ki so bili boleči. Nobena oblika strahu ni porušila tožnikovega duševnega ravnovesja. Bistvena posledica tožnikove poškodbe je lažje omejena gibljivost desnega ramenskega sklepa v retrofleksiji. Pri vsakem opravilu ali dejavnosti mora tožnik biti posebej pozoren na tiste gibe, ki bi lahko privedli do ponovnega izpaha ramena. Vsakodnevna pozornost na to okoliščino je tudi bistven razlog za vse omejitve pri vsakodnevnih aktivnostih, ki jih tožnik sicer izvaja.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine. Ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ZOR). Sodišče je tako dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so in morebiti še bodo vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo), saj je dolžno ločiti med manjšimi, večjimi in celo vseobsegajočimi oškodovanji. S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS). Tako odmerjena odškodnina tudi zagotavlja ohranitev njenega namena: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti. Posebno vlogo pri usmerjanju sodne prakse ima naslovno sodišče. Zato spremlja sodno prakso pri odmeri odškodnin in jo tudi objavlja: v računalniško vodeni bazi s podatki o nepremoženjski škodi in z objavo svojih judikatov. Podatki o odmerjenih odškodninah so dostopni tudi v zbirki: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo.

Revizijsko sodišče je preizkusilo očitek o zmotni uporabi materialnega prava pri odmerjeni odškodnini in presodilo, da ni utemeljen. Sodišči sta pravilno ocenili težo tožnikove poškodbe, potek zdravljenja in vse posledice, s katerimi so mora tožnik soočiti zaradi poškodbe. Ni mogoče pritrditi reviziji, da je tožnikova škoda tako velikega obsega, da bi terjala še posebno individualizacijo pri odmeri odškodnine. Sodišče druge stopnje pa je pravilno presodilo, da so duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po obsegu primerljive s tistimi škodami, ki jih sodna praksa uvršča med škode zmernega obsega. Temu ustrezno je ravnalo, ko je zmanjšalo na prvi stopnji odmerjeno odškodnino iz tega naslova. Enako velja za odškodnino za prestani strah. Res se je sodna praksa izrekla, da je strah, ki ga oškodovanec preživi v prometni nesreči, lahko grozljiv. Vendar tožnik s takim strahom ni bil soočen. Revizijske trditve v tej smeri so torej neutemeljene. Ocena, ki jo v dokaznem postopku izreče izvedenec, koliko je po njegovi oceni zmanjšana oškodovančeva življenjska aktivnost, je predmet dokazne ocene. Ni mogoče pristati na neko "tarifiranje" v odstotkih ustrezno oceni o zmanjšanju. Tu revizija ustrezno opozarja na potrebno individualizacijo - vendar - v okviru že opisanih kriterijev. Končno revizijsko sodišče dodaja še, da je odmerjena odškodnina povsem primerljiva s tistimi, ki so bile odmerjene oškodovancem s podobno poškodbo in njenimi posledicami, kot je tožnikova. Odmerjena odškodnina je po oceni revizijskega sodišča ustrezna, vsakršno poseganje pa bi porušilo uveljavljene kriterije sodne prakse.

Neutemeljeno revizijo je moralo zato revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP). Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (165. člen ZPP).