Jedro

Prostori, ki jih lastnik stavbe v skladu s sprejetim pravilnikom uporablja kot prostore, zgrajene za nastanitev posameznikov (kot samski dom), na katerih njihovi uporabniki niso pridobili stanovanjske pravice, ampak so jim bili ti poslovni prostori dodeljeni s sklepi za začasno bivanje v samskem domu - kot podstanovalsko razmerje, se po SZ ne štejejo za stanovanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Sekretariata za občo upravo občine, s katero je ugotovil, da prostori v samskem domu, v katerih živijo tožniki, niso stanovanja. Lastnik uporablja prostore v objektu kot prostore v stavbi, zgrajeni za nastanitev posameznikov oziroma kot samski dom. Stanovalci so pravico uporabe pridobili na podlagi sklepov lastnika samskega doma in sicer za čas trajanja delovnega razmerja. Samski dom je bil namenjen predvsem bivanju samskih delavcev, vendar so zaradi stanovanjske stiske garsonjere dodeljevali tudi družinam. Namen uporabe teh prostorov je le začasno bivanje, zato uporabniki tudi s potekom časa niso pridobili stanovanjske pravice. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in je prvostopna odločba pravilna in zakonita. Navaja še, da je v času, ko so bili stanovalcem s sklepi dodeljeni navedeni prostori v samskem domu, veljal zakon o stanovanjskih razmerjih (Uradni list RS, št. 35/82 in 14/84), ki je v 4. členu določal, da prostori v stavbi zgrajeni za nastanitev posameznikov - samski in študentski domovi, domovi za ostarele občane in podobno - niso stanovanja. Enako določbo ima v 3. členu tudi stanovanjski zakon. Pravilnik o upravljanju in uporabi samskih domov delovne organizacije iz leta 1982, ki se je uporabljal do predaje objekta v upravljanje (1.3.1994), je sicer opredelil, da je samski dom izjemoma namenjen tudi poročenim članom kolektiva z otroci, vendar samo začasno, dokler jim ni mogoče dodeliti ustreznega stanovanja. Vsi so imeli pravico bivanja v samskem domu za čas trajanja delovnega razmerja. Čeprav so tako družine kot tudi samski stanovalci, kljub prenehanju delovnega razmerja, še vedno v samskem domu, to ne vpliva na pridobitev stanovanjske pravice. Tudi z dolžino bivanja ne morejo pridobiti stanovanjske pravice, ker nimajo ustreznega pravnega naslova, to je odločbe o dodelitvi stanovanja. Stanovanjsko pravico bi lahko pridobili s spremembo namembnosti objekta, preureditvijo prostorov v stanovanja (prostori, ki so funkcionalna celota z enim vhodom) in z odločbo o dodelitvi stanovanja, kar pa se ni zgodilo. Iz dokumentacije je razvidno, da lastnik objekt še vedno vodi (vpis osnovnih sredstev) in uporablja (dodelitve v letih 1991, 1992 in 1993) kot samski dom. Lastnik tudi s svojim dopisom z dne 11.12.1992, s katerim je stanovalcem ponudil odkup garsonjer po ceni 1.000 DEM za kvadratni meter, ni priznal stanovanjske pravice molče in posredno, kot trdijo tožniki v pritožbi, saj jim je nakup ponudil po tržni ceni, ne pa s popusti po stanovanjskem zakonu.

Tožniki v tožbi trdijo, da je tožena stranka kršila zakon. Stavba, v kateri stanujejo, ni bila nikoli samski dom. Res so tam stanovali tudi samski delavci podjetja, vendar so to bile izjeme. Večinoma so tam stanovale družine. V stavbi praktično ni samskih sob, ampak so to garsonjere s svojim posebnim vhodom, kuhinjo in kopalnico. Tudi pohištvo in oprema niso last podjetja, ampak stanovalcev. V stanovanjih stanujejo tako delavci, ki jim je delovno razmerje v podjetju prenehalo, kot tudi tisti, ki niso bili v tem podjetju nikoli zaposleni (na podlagi medsebojnega dogovora s tistimi, ki so se iz stanovanj izselili). Podjetje je vse to toleriralo. Ta stavba je bila vedno pod upravo podjetja, ki je upravljalo s stanovanjskim skladom podjetja. Praksa, stara že najmanj 20 let, je to stavbo spremenila v stanovanjski blok. Predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Stanovanjski zakon (Uradni list RS št. 18/91 in 21/94) v 2. točki 1. odstavka 3. člena določa, da po tem zakonu niso stanovanja prostori v stavbi, zgrajeni za nastanitev posameznikov (samski domovi, dijaški in študentski domovi, domovi za ostarele, socialnovarstveni zavodi in druge skupinske nastanitvene zgradbe). Na podlagi listin in podatkov, zbranih v upravnih spisih, sodišče ne dvomi, da je upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje stvari in tudi odločil v skladu z materialnimi predpisi, na katere se sklicuje v odločbi. Okoliščine, ki jih je upravni organ ugotovil v upravnem postopku in na katere se sklicuje v odločbi (lastnik stavbe, prostore v njej uporablja kot prostore, zgrajene za nastanitev posameznikov oziroma kot samski dom - pravilnik o upravljanju in uporabi samskih domov delovne organizacije, uporabniki - med njimi tudi tožniki, na teh prostorih niso pridobili stanovanjske pravice, namen uporabe prostorov je le začasno bivanje delavcev, saj je s sklepi o dodeliti prostorov določeno, da se jih dodeli kot prostore v samskem domu - sklenjeno je bilo le podstanovanjsko razmerje, stavba ni bila vložena v sklad stanovanjskih hiš, s katerimi je upravljala bivša samoupravna stanovanjska skupnost) potrjujejo ugotovitev upravnega organa, da sporni prostori v tem primeru niso stanovanja v smislu stanovanjskega zakona.

V zvezi s trditvami tožnikov, da sporna stavba ni bila nikoli samski dom, ker so v njej poleg samskih delavcev stanovale tudi družine, da v stavbi praviloma ni samskih sob, ampak garsonjere s svojim vhodom, kuhinjo in kopalnico, da si je vsak stanovalec sam opremil stanovanje, da kdor se je tu nastanil, je tu tudi ostal, ter da je bila stavba pod upravo podjetja, ki so istovetne pritožbenim, se sodišče, po vpogledu podatkov v spisih, strinja z odgovori tožene stranke v izpodbijani odločbi in zato, v izogib ponavljanju, nanje posebej ni odgovorilo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena. Zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).