Jedro

Materialni rok za uveljavljanje subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa se torej vse do 10. 12. 2020 ni iztekel. Iz tega razloga je tožena stranka napačno zavrgla obe tožnikovi vlogi, vloženi 25. 8. 2020 in 17. 9. 2020, kot prepozni, sklicujoč se le na rok iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana sklepa Zavoda RS za zaposlovanje št. 11069-7809/2020 z dne 10. 9. 2020 in št. 11069-9035/2020 z dne 8. 10. 2020 se odpravita in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijanih sklepov:_

1. Tožena stranka je z izpodbijanima sklepoma zavrgla vlogi tožnika za uveljavljanje pravice do subvencije skrajšanega polnega delovnega časa. V sklepu št. 11069-7809/2020 z dne 10. 9. 2020 je ugotovila, da je tožnik vložil vlogo dne 25. 8. 2020, ker pa je bilo delavki odrejeno delo s skrajšanim delovnim časom že dne 1. 6. 2020, vloga ni bila vložena v roku 15 dni po odreditvi skrajšanega delovnega časa, ki ga določa prvi odstavek 16. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (ZIUOOPE, Ur. l. št. 80/20). Iz enakega razloga je tožena stranka s sklepom št. 11069-9035/2020 z dne 8. 10. 2020 zavrgla vlogo tožnika z dne 17. 9. 2020 (s katero je tožnik zahteval subvencijo za obdobje od 1. 9. 2020 do 31. 12. 2020), ker je ugotovila, da je tožnik delo s skrajšanim delovnim časom delavki odredil že dne 1. 9. 2020. _Povzetek tožbe:_

2. Tožnik izpodbija oba sklepa. Glede prvega navaja, da je prišlo do administrativne pomote pri izpolnjevanju vloge. V vlogi je pomotoma zapisano, da se subvencija uveljavlja le za obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020, pri čemer je bilo iz odredbe o skrajšanem delovnem času, ki je bila priložena vlogi, jasno razvidno, da je skrajšani delovni čas odrejen od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020. S sklepom z dne 11. 9. 2020 je bila tožniku priznana pravica do subvencije za obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020. Še pred izdajo te odločbe je tožnik ugotovil, da je prišlo do napake, zato je za obdobje od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020 dne 25. 8. 2020 oddal popravljeno vlogo, ki pa se ne sme šteti kot nova vloga, saj je z njo želel le popraviti podatek iz pravočasno oddane vloge iz junija 2020. Tožena stranka jo je nepravilno zavrgla s sklepom z dne 10. 9. 2020. Nelogično je, da bi tožnik z vlogo uveljavljal krajše obdobje dela s skrajšanim delovnim časom, kot pa je izhajalo iz odredbe. Glede na očitno pomoto bi ga morala tožena stranka na to opozoriti. Samo za popravek vloge iz junija 2020 gre tudi pri vlogi, ki je bila zavržena s sklepom z dne 8. 10. 2020. Tožniku je bila dodeljena subvencija za omenjeno delavko za mesece junij, oktober, november in december, upravičen pa je tudi do subvencije za mesece julij, avgust in september. Tožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadev toženi stranki v ponoven postopek ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

_Povzetek odgovora na tožbo:_

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da napaka tožnika izvira iz postopka 11069-3364/2020, ki pa je že dokončen. S sklepom 11069-3364/2020 z dne 11. 9. 2020 je bila tožniku na podlagi vloge iz junija 2020 priznana subvencija za obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020. V skladu s 133. členom ZUP bi lahko tožnik do izdaje tega sklepa razširil svoj zahtevek, kar je sicer storil z elektronskim sporočilom z dne 25. 8. 2020, vendar ga tožena stranka ni opazila vse do 20. 10. 2020, ker ni bilo opremljeno z opravilno številko in se ni pravilno knjižilo. Tožnik bi moral vložiti tožbo zoper sklep 11069-3364/2020 z dne 11. 9. 2020 zaradi spregledane dopolnitve vloge. Vloga, ki je bila oddana 25. 8. 2020, se je štela kot nova vloga, in je bila zaradi zamude roka utemeljeno zavržena. Enako vloga, oddana 17. 9. 2020, saj zajema obdobje od 1. 9. 2020 do 31. 12. 2020. Če bi tožena stranka v elektronskem sporočilu navedla opravilno številko zadeve, bi se jo pozvalo na dopolnitev vloge, kar bi lahko storila preko portala. Brez poziva tožene stranke pa tega ni mogla storiti.

4. V prvi pripravljalni vlogi tožnik podrobneje utemeljuje, da je šlo za očitno in opravičljivo administrativno pomoto pri vnosu datuma v obrazec in da je upravičen do subvencije za celotno obdobje, tj. od 1. 6. do 31. 12. 2020. _K I. točki izreka:_

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka tožniku z dvema, v tem upravnem sporu neizpodbijanima sklepoma za junij (sklep št. 1069-3364/2020 z dne 11. 9. 2020) ter oktober, november in december priznala subvencijo za skrajšanje polnega delovnega časa za delavko, ki ji je tožnik odredil krajši delovni čas od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020. Tožnik želi tudi priznanje subvencije za mesece julij, avgust in september, kar naj bi mu pripadalo na podlagi vlog, ki jih je vložil 25. 8. 2020 (v kateri je uveljavljal subvencijo za obdobje od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020) in 17. 9. 2020 (v kateri je uveljavljal subvencijo za obdobje od 1. 9. 2020 do 31. 12. 2020). Obe vlogi je tožena stranka zavrgla z izpodbijanima sklepoma.

7. Tožnik zatrjuje, da je z obema omenjenima vlogama, ki ju je tožena stranka štela za novi vlogi, želel le popraviti napako, ko je v obrazcu prve vloge iz junija 2020 pomotoma uveljavljal subvencijo le za obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020 (za kar je bila tožniku priznana subvencija z že omenjenim sklepom št. 1069-3364/2020 z dne 11. 9. 2020), želel pa je pridobiti subvencijo za celotno obdobje od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020. Tožena stranka glede tega meni, da (1) bi tožnik lahko na podlagi 133. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)1 vse do izdaje sklepa št. 1069-3364/2020 z dne 11. 9. 2020 popravil oziroma razširil svoj zahtevek, in da (2) bi bi moral tožnik vložiti tožbo zoper sklep št. 11069-3364/2020 z dne 11. 9. 2020, ker je tožena stranka res spregledala njegovo elektronsko sporočilo z dne 25. 8. 2020, v katerem je sicer nejasno, vendar dejansko spremenil svoj zahtevek iz junija 2020. 8. Glede prvega ugovora sodišče pojasnjuje, da je takšno stališče ob hkratnem zatrjevanju tožene stranke, da je dne 25. 8. 2020 rok za uveljavljanje pravice že potekel, napačno. Če je namreč za uveljavljanje zahtevka določen materialni rok, potem mora biti tudi spremenjeni zahtevek postavljen znotraj tega materialnega roka, v nasprotnem primeru se zahteva zavrže kot prepozna (3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).2

9. Glede drugega ugovora, da bi moral tožnik vložiti tožbo zoper sklep št. 11069-3364/2020 z dne 11. 9. 2020, če je menil, da je v zvezi z vlogo iz junija 2020 pravočasno oziroma pravilno (z elektronskim sporočilom oziroma z vlogo z dne 25. 8. 2020) zahteval subvencijo za drugačno obdobje, pa se sodišče strinja, da bi tožnik to lahko uveljavljal v pravnem sredstvu zoper ta sklep,3 vendar tega ni bil dolžan narediti, saj materialni rok za vložitev nove vloge še ni potekel. 10. Drži namreč, da je v prvem odstavku 16. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOOPE, Ur. l. RS 80/20) določeno, da se delodajalcu dodeli subvencija za skrajšanje polnega delovnega časa na podlagi vloge, ki jo vloži pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Vendar Zakon o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPDV, Ur. l. št. 98/20), ki je veljal že v času vložitve obeh obravnavnih tožnikovih vlog, v prvem odstavku 38. člena, naslovljenim Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog, določa, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZlUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. 11. Materialni rok za uveljavljanje subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa se torej vse do 10. 12. 2020 ni iztekel. Iz tega razloga je tožena stranka napačno zavrgla obe tožnikovi vlogi, vloženi 25. 8. 2020 in 17. 9. 2020, kot prepozni, sklicujoč se le na rok iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijana sklepa odpravilo in v skladu z določbami tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Pravo vsebino vlog (ali gre le za dopolnitev že vloženih vlog ali pa za novi vlogi, s katerima tožnik uveljavlja pravico do subvencije za mesece, glede katerih je že ali pa še ni bilo odločeno) bo v ponovnem upravnem postopku morala ugotoviti in po potrebi razjasniti s tožnikom ter o vlogah odločiti v roku 30 dni od prejema te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

_K II. točki izreka:_

14. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in je v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 15,00 EUR. Tožnik je sicer odvetnik, vendar za zastopanje ni pooblastil nikogar, torej tudi ne odvetnika, zato mu ne gredo stroški v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika. Tožeča stranka je vložila še eno pripravljalno vlogo, vendar sodišče presoja, da ta ni bila potrebna v smislu 4. člena Pravilnika4, zato sodišče za to vlogo ne priznava dodatnih stroškov. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 133. člen ZUP: (1) Ko je postopek uveden, lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja in, če je organ pristojen za njegovo reševanje. (2) Če je v postopku udeležena stranka z nasprotnim interesom, mora biti o spremembi zahtevka takoj obveščena. (3) Če organ, ki vodi postopek, ne dovoli razširitve ali spremembe zahtevka, izda o tem sklep. Zoper tak sklep je dovoljena pritožba. 2 N. Hudej v Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. P. Kovač in E. Kerševan, Uradni list in PF UL v Ljubljani, Ljubljana, 2020, 2. knjiga, str. 47. 3 To bi lahko storil, če je menil, da je v zvezi z vlogo iz junija 2020 pravočasno oziroma pravilno spremenil zahtevek, ne glede na to, da je tožena stranka v tem sklepu pravzaprav v celoti ugodila njegovemu zahtevku (ki se je dejansko glasil na obdobje od 1 6. 2020 do 30. 6. 2020) in tako niti nima zavrnilnega dela, saj bi lahko tožnik uveljavljal, da tožena stranka ni odločila o vseh njegovih zahtevkih in zahteval izdajo dopolnilne odločbe (220. člen ZUP), vsekakor pa bi bilo prezrtje določenih zahtevkov tožnika tudi razlog za pritožbo oziroma upravni spor. 4 4. člen Pravilnika: Če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo še stroški v višini 10% od zneskov določenih v prejšnjem členu.