Jedro

Ne zadostuje, da posebna zdravniška komisija poda mnenje, da ni verjetno, da je pri invalidu nastala sprememba, ki vpliva na ugotovljeni odstotek invalidnosti. To svoje mnenje mora tudi obrazložiti tako, da bo razvidno, kakšno je bilo stanje okvare organizma prej in kakšno je sedaj.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Sekretariata za družbene dejavnosti občine z dne 28.4.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla tožnikovo zahtevo za ponovno ocenitev invalidnosti. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je bil tožnik z odločbo organa prve stopnje z dne 22.4.1980 spoznan za civilnega invalida vojne IV. stopnje z 80 % invalidnostjo. Invalidnost mu je bila priznana zaradi poškodbe leve roke in naglušnosti. V zahtevi za ponovno ocenitev invalidnosti je tožnik navajal poslabšanje sluha in kot dokaz predložil izvid specialista otorinolaringologa iz Splošne bolnice Jesenice z dne 18.1.1993. Posebna zdravniška komisija je v tej zadevi ugotovila, da prizadetost sluha ni poslabšana ter podala mnenje, da ni verjetno, da bi pri tožniku nastala sprememba, ki vpliva na ugotovljeni odstotek invalidnosti. Po določbi 109. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (ZTPVI - Uradni list SFRJ, št. 31/86), ki se na podlagi 3. in 8. člena zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92) uporablja tudi glede civilnih invalidov vojne, se zahteva za ugotavljanje novega odstotka invalidnosti vzame v postopek, če invalid dokaže kot verjetno, da je nastala sprememba, ki vpliva na določeno pravico. Šteje se, da je dokazano kot verjetno, da je nastala sprememba, ki vpliva na že ugotovljeni odstotek invalidnosti, če posebna zdravniška komisija po oceni mnenja zdravnika specialista, ki ga predloži invalid, da pozitivno mnenje. Ker v tej zadevi posebna zdravniška komisija ni dala pozitivnega mnenja, tožnikovega zahtevka za ponovno ocenitev invalidnosti tožena stranka ni mogla vzeti v postopek in ga je zato zavrgla.

V tožbi tožnik navaja, da mu je bila z odločbo z dne 22.4.1980 priznana 80 % invalidnost na podlagi 7., 26. in 225. točke navodila za ugotavljanje odstotka vojaške invalidnosti. To navodilo je prenehalo veljati z uveljavitvijo pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti, skupaj s seznanom odstotkov vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82). Iz izvida zdravnika specialista, ki ga je tožnik predložil k zahtevi za ponovno ocenitev, izhaja, da znaša sedanja njegova izguba sluha po Fowlerju 64,4 %, kar je dosti več, kot je bila leta 1980. Iz odločbe ter iz izvida z dne 10.3.1980 ni razvidno, kako je bila ocenjena naglušnost, ker je dan le skupni odstotek invalidnosti za obe okvari (poškodba roke in sluh). Ker sedaj uveljavlja le poslabšanje sluha, bi bilo pomembno vedeti, kakšno stanje naglušnosti je bilo upoštevano tedaj in s kakšnim odstotkom invalidnosti je bilo ocenjeno. Obrazožitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva, da je sploh ni mogoče preizkusiti. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Navaja, da je naloga posebne zdravniške komisije, da poda mnenje ali je verjetno, da gre pri civilnem invalidu vojne za spremembe, ki vplivajo na ugotovljeni odstotek invalidnosti in ne ocenitev invalidnosti, kot to zahteva tožnik.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da je po predpisih, ki so citirani v izpobijani odločbi, za uvedbo postopka za ponovno ocenitev invalidnosti potrebno pozitivno mnenje posebne zdravniške komisije - da je pri invalidu verjetno nastala sprememba, ki vpliva na njegove pravice, določene z dokončno odločbo in da za tožnika posebna zdravniška komisija ni dala takega pozitivnega mnenja. Toda sodišče pri tem tudi ugotavlja, da je posebna zdravniška komisija svoje mnenje zgolj pavšalno obrazložila s tem, da iz izvida zdravnika specialista otologa b. Jesenice, ORL z dne 18.1.1993 izhaja, da je sedanje stanje okvare organizma nespremenjeno in prizadetost sluha ni poslabšana". Iz obrazložitve tega mnenja ni razvidno niti kakšno je bilo stanje tožnikovega sluha v času dokončne odločbe (leta 1980), niti kakšno je to stanje po izvidu zdravnika specialita, ki ga je predložil tožnik kot dokaz za ponovno ocenitev invalidnosti. Taka pavšalna obrazložitev mnenja ne omogoča preizkusa strokovnega mnenja posebne zdravniške komisije. Po mnenju sodišča je namreč tudi mnenje, ki ga posebna zdravniška komisija poda po 109. členu že citiranega (zveznega) zakona - izvedeniško mnenje, ki mora biti zadosti obrazloženo, v skladu z določbo 191. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) tako, da ga lahko uradna oseba upravnega organa v upravnem postopku in sodišče v upravnem sporu preizkusita in sprejmeta kot podlago za svojo odločitev. V obravnavanem primeru pa iz mnenja posebne zdravniške komisija ni razvidno kakšno je bilo stanje okvare sluha, ki je bilo podlaga za odločitev tožnikove invalidnosti leta 1980 in kakšno je stanje po izvidu zdravnika specialista z dne 18.1.1993. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ne more preizkusiti utemeljenosti mnenja posebne zdravniške komisije in v posledici tega tudi ne more preizkusiti zakonitosti izpodbijane odločbe, ki je oprta izključno na to mnenje posebne zdavniške komisije. Ker torej upavni organ pri izdaji izpodbijane odločbe ni dovolj upošteval pravil postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. Določbe navedenega zakona kot tudi drugih citiranih zveznih predpisov je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).