Jedro

Tožnik je izkazoval pravni interes za dodelitev posebne rabe javne površine le do izteka časa, določenega z javnim razpisom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu zavrglo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 18.11.2004. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Mestne občine Ljubljana, Mestne Uprave, z dne 1.10.2004, s katero je bilo odločeno (2. točka izreka), da tožnik ni izbran kot najugodnejši ponudnik v zadevi pridobitve dovoljenja za posebno uporabo javne površine, za ulično peko in prodajo kostanja, na lokaciji v Ljubljani, v času od 10.10.2004 do 15.1.2005. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik v obravnavanem primeru ne izkazuje več pravnega interesa, ki je procesna predpostavka za odločanje v upravnem sporu. Tudi v primeru, če bi njegovi tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, to njegovega pravnega položaja ne bi v nobenem primeru izboljšalo oziroma na podlagi tega ne bi pridobil nobene dodatne pravice oziroma pravne koristi, saj je čas, za katerega je bila javna površina oddana drugim uporabnikom za pečenje in prodajo kostanja, potekel že 10.1.2004 (pravilno 15.1.2005). Ker tožnik pravnega interesa nima več, je tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo.

Tožnik vlaga zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje pritožbo. Navaja, če bi on sklepal tako kot upravno sodišče, potem bi bilo vse takoj končano po obvestilu o izbiri lokacije. Prepričan je, da je prizadet v svojih pravicah. Če bi mu sodišče ugodilo, bi bil letos položaj čisto drugačen kot zadnjih deset let in bi bil enakovreden ostalim kostanjarjem. V nadaljevanju pritožbe obširno razlaga potek javnega razpisa za oddajo javne površine. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. V obravnavanem primeru je po presoji pritožbenega sodišča tožnik izkazoval pravni interes za dodelitev posebne rabe javne površine le do izteka časa, določenega z javnim razpisom, torej najkasneje do 15.1.2005. Od tega dne dalje si torej tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik svojega pravnega položaja v zvezi z dodelitvijo posebne rabe javne površine ni mogel več izboljšati. Od tedaj dalje tožnik ni imel več pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora. Iz podatkov sodnega spisa je razvidno, da je tožnik v času vložitve tožbe (ki je bila vložena dne 28.12.2004) sicer še izkazoval pravni interes, ki ga po 15.1.2005 ni imel več in ga zato tudi ob odločanju sodišča prve stopnje ni več izkazoval. Ker mora na obstoj pravnega interesa sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 34. člena ZUS), je prvostopno sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe postopalo pravilno, ko je tožbo tožnika na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo.

Ker gre za procesno odločitev, pritožbeno sodišče tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na vsebino javnega razpisa, ni presojalo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi 76. člena, v zvezi z 1. odstavkom 72. člena in 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.