Jedro

Razlogi za zamudo so opravičljivi le, če jih stranka ni zakrivila, tako na primer nepredvidljiv dogodek, ki je stranki preprečil, da bi procesno dejanje opravila v določenem roku ali pa dogodek, ki ga ni bilo mogoče preprečiti. Stranka mora glede na navedeno dokazati, da za zamudo ni kriva. Možnost vrnitve v prejšnje stanje pa je potrebno omejiti le na primere, ko stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana prošnjo tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil in odločil, da tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali. Gre za ponovljeni postopek na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 523/2012-13, s katero je sodišče presodilo, da se davčni organ ni opredelil do vseh navedb tožnika, danih v predmetnem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, zato naj jih presodi v ponovljenem postopku. Tožnik je zamudil procesni roka pri vložitvi pravnega sredstva (pritožbe) zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana BE2010000004462035-5/2010/08013/03 z dne 10. 3. 2011, s katero je ta zavrnil zahtevek za vračilo DDV davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Republiki Sloveniji v višini 142.842,20 EUR. Kot podlago je organ prve stopnje navedel prvi odstavek 240. člena, Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) 103. člen do 108. člen ZUP. Tožnik je 24. 6. 2011 podal prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude procesnega roka pri vložitvi pravnega sredstva (pritožbe) zoper predhodno navedeno odločbo, ki jo je tožnik prejel 10. 3. 2011. To je datum, razviden iz elektronskega sporočila, ki ga je prejel davčni organ in kar tudi sicer navaja tožnik. Petnajstdnevni rok za pritožbo je potekel 9. 4. 2011. Do tega roka tožnik ni podal pritožbe. Navedena odločba Davčnega urada Ljubljana je bila posredovana davčnim oblastem v Belgijo, ti pa so jo posredovali neposredno tožniku. Iz dopisa – sporočila o uradni odločitvi za vračilo DDV, izdanega s strani davčnih oblasti v Belgiji, ki je bil z odločbo posredovan tožniku, po navedbah tožnika izhaja, da je slovenski davčni organ deloma ugodil zahtevku tožnika za vračilo DDV. Omenjeno obvestilo in informacija o delnem vračilu DDV je po navedbah tožnika bistveno vplivala na tožnika in ga zavedla v zmoto, zaradi česar na odločbo Davčnega urada Ljubljana ni reagiral in ni pravočasno vložil pravnega sredstva. Odločba Davčnega urada Ljubljana je bila tožniku posredovana v slovenskem jeziku, ki ga tožnik ne razume, zato ni bil sposoben doumeti vsebine odločbe v kratkem 15-dnevnem roku in pravočasno vložiti pravnega sredstva.

Prvostopenjski organ je ugotovil, da predhodno navedeni razlogi tožnika niso opravičljivi razlogi za zamudo pritožbenega roka. Iz navedb tožnika izhaja, da je 10. 3. 2011 prejel dopis belgijskih oblasti skupaj z odločbo slovenskega davčnega organa. Kljub temu, da je bila vsebina dopisa belgijskih oblasti drugačna kot odločba slovenskega davčnega organa, je možno iz belgijskega dopisa razbrati, da gre za 26 računov in razloge za zavrnitev nekaterih računov. Na podlagi 104. člena ZUP mora stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogoče pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati. Tožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navaja zgolj bistveno zmoto, ki naj bi bila posledica napake davčnega organa. Davčni organ pa meni, da v konkretnem primeru ni šlo za napako davčnega organa, saj je tožnik, kot tudi sam navaja, 10. 3. 2011 prejel predmetno odločbo Davčnega urada Ljubljana, vendar nanjo v zakonitem pritožbenem roku ni vložil pravnega sredstva, kar pa ne more biti napaka davčnega organa. Navedba tožnika, da je bil z dopisom belgijskih oblasti zaveden, ker je bilo v dopisu navedeno, da je vračilo delno odobreno in da je pričakoval vračilo DDV, pa ne pomeni opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tožniku je bila hkrati z dopisom vročena tudi odločba Davčnega urada Ljubljana BE2010000004462035-5/2010/08013/03 z dne 10. 3. 2011, kar tudi sam tožnik navaja, vendar ugovarja, da je ni razumel, ker je bila v slovenskem jeziku. Davčni postopek se glede na določbe 62. člena ZUP vodi v slovenskem jeziku.

Drugostopenjski davčni organ je pritožbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo obeh upravnih organov ne strinja in jo izpodbija zaradi kršitve materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je kot tuja pravna oseba, ki nima sedeža v Republiki Sloveniji, 30. 9. 2010 podal zahtevo za vračilo DDV v znesku 142.842,20 EUR preko družbe A. iz Belgije. To družbo je pooblastil, da preko elektronskega portala države tožnika, to je Belgija, poda zahtevek za vračilo DDV. S strani belgijske davčne oblasti je bil zahtevek posredovan prvostopnemu davčnemu organu v Republiki Sloveniji. Zahteva je bila dana preko elektronske pošte, pooblastilo družbe A. iz Belgije pa je bilo dano zgolj za vložitev te zahteve. Dne 10. 3. 2011 je prvostopenjski organ izdal odločbo, s katero je zavrnil zahtevo tožnika za vračilo DDV. Odločba je bila posredovana davčnemu organu v Belgijo, ta pa je tožnika o odločbi obvestil z elektronskim sporočilom. Zaradi zamude procesnega roka pri vložitvi pravnega sredstva zoper to odločbo je tožnik 24. 6. 2011 podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Tožnik v tožbi povzema dosedanji postopek in sodbo Upravnega sodišča RS I U 523/2012-13 z dne 28. 3. 2013 v tej zadevi. Iz elektronskega sporočila belgijskega davčnega organa ni bilo možno razbrati, da je bil zahtevek zavrnjen po vseh predloženih računih, kot je bilo to navedeno v odločbi slovenskega davčnega organa. Tožena stranka tudi sicer priznava, da se sporočilo belgijskega davčnega urada ne sklada z odločbo slovenskega davčnega organa. Ta odločba pa je bila izdana v slovenskem jeziku, ki ga tožnik ne razume. V elektronskem sporočilu belgijskih davčnih oblasti posamezni računi niso bili navedeni in tudi ni bilo možno trditi, da je bilo razvidno, da gre za zavrnitev konkretnih 26 računov, ki so bili podlaga za vračilo DDV. Navedeno sporočilo je bilo zavajujoče. Tožnik je bil zaveden z navedbo, da naj bi bilo njegovemu zahtevku delno ugodeno in da naj uradno odločitev šele pričakuje. Namen obvestila pa je poenostavitvi postopek ter pomoč davčnim zavezancem, kar tudi sledi namenu Direktive Sveta 2008/9/ES o podrobnih pravilih za vračilo DDV (v nadaljevanju: Direktiva Sveta 2008/9/ES). Nepravilno tožena stranka navaja, da v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niso bili navedeni opravičljivi razlogi za zamudo roka za vložitev pritožbe. Tožniku tudi ni bil ustrezno podan pravni pouk, ki bi ga seznanil z možnostjo pritožbe, saj ga sporočilo belgijskih oblasti ni vsebovalo. Tožena stranka priznava, da je bila zahteva za vrnitev v prejšnje stanje vložena v objektivnem roku. Ker seznanitev tožnika z vsebino odločbe, kar je pomembno zaradi prenehanja vzroka zamude, zaradi postopkovnih zapletov na strani tožene stranke ni določljiva, ni možno določiti začetka teka subjektivnega roka in je potrebno upoštevati objektivni rok. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je bil nedvomno vložen v okviru objektivnega roka, torej pravočasno.

Tožnik v tožbi tudi ugovarja, da zahteva tožene stranke po predložitvi dodatnih informacij ni bila utemeljena in tudi ne pravilno vročena, za kar navaja razloge in se sklicuje na 74.e člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1), 140. člen ZUP in pojasnilo DURS 4230-123/2010 z dne 27. 5. 2010. Tožena stranka ni izkazala, da je imela podlago za dvom o veljavnosti in pravilnosti zahtevka za vračilo DDV. Pomanjkanje izjave in računov v izvirniku ne opravičuje utemeljenega dvoma (74.e Člen ZDDV-1). Tožnik je že v preteklosti zahteval vračilo DDV na podlagi računov, ki so bili izdani vedno za iste nakupe na območju Republike Slovenije s strani istega dobavitelja. Iz zahteve za vračilo DDV je jasno razvidno, da gre za dobavitelja, s katerim je tožnik na območju Republike Slovenije že posloval in je na osnovi predhodnih zahtevkov za vračilo DDV davčnemu organu ta zahteva že znana. Tožnik iz opravičljivih razlogov ni pričakoval zahteve za predložitev dodatnih informacij v zvezi z vlogo za vračilo DDV. Predmetno blago je nesporno uporabil za namene svojih obdavčljivih transakcij, kot to opredeljuje točka a) drugega odstavka 63. člena ZDDV-1. Tožnik tudi meni, da je pravico do odbitka DDV že pridobil, zato je nedopustno, da zaradi dodatnih zahtev pri postopku vračila prvostopenjski organ zavrne celotni zahtevek tožnika za vračilo DDV. Iz drugega odstavka 74.g člena ZDDV-1 izhaja, da zakon predvideva možnost, da se zahtevek za vračilo DDV odobri tudi v primeru, če tožnik zahtevku za vračilo DDV dodatne informacije predloži po preteku roka, vendar v takem primeru ni upravičen do obresti. Sklicuje se na sodbe SEU v zadevah Nidera, C-385/09, Ecotrade, C-95/07 in Uszodaepito, C-392/09. Zavrnitev zahtevka za vračilo DDV in posledično nepovratna izguba pravice do vračila DDV v konkretnem primeru na podlagi dejstva, da tožnik ni pravočasno predložil dodatnih informacij, ki jih je zahteval prvostopenjski organ pomeni kršitev temeljnih načel DDV. Tožena stranka v ponovnem postopku ni sledila napotkom iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 523/2012. Tožnik je izkazal okoliščine, ki opravičujejo njegovo zamudo roka za pritožbo. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in odloči, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 142.842,20 EUR oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se tožnik v predmetni zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljeno sklicuje na dopis belgijskega davčnega organa, ki je spremljal izdano odločbo Davčnega urada Ljubljana. Ta dopis nima konkretnih podatkov o odločitvi, priložena pa mu je nesporno bila tudi odločba. Spremni dopis tudi ni bil zavajujoč, kot to trdi tožnik. Tožnik pa tudi ni pojasnil, kako naj bi spremni dopis vplival na to, da v roku ni vložil pritožbe. Tožnik je odločbo Davčnega urada Ljubljana nesporno prejel 10. 3. 2011, nepoznavanje slovenskega jezika pa ni opravičljiv razlog za zamudo roka za pritožbo. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek pred izdajo odločbe o vračilu DDV pa za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niso pomembne. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi nasprotuje navedbam tožene stranke iz odgovora na tožbo. V tožbi je navedel razloge, zaradi katerih je zamudil rok za pritožbo in v čem je bil dopis belgijskega davčnega organa zavajujoč. V njem je bilo navedeno, da je bilo zahtevku delno ugodeno in da naj pričakuje nakazilo v 10 dneh. Besedilo navaja, da z njim tožnika uradno seznanjajo z odločitvijo in ni nikjer navedeno, da je uradna odločitev tista, ki je edina merodajna in se nahaja v priponki elektronskega sporočila. Tožbene navedbe natančno pojasnjujejo vpliv spremnega besedila na ravnanje tožnika, ki slovenskega jezika ne razume. Direktiva Sveta 2008/9/ES o jeziku sicer ničesar ne navaja, vendar je namen direktive jasen - poenostaviti postopek. Splet procesnih in vsebinskih okoliščin je povzročil neupravičeno odrekanje že pridobljene pravice tožniku.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitev upravnih aktov obeh davčnih organov in jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama v danem primeru sporno, ali je podan opravičljiv razlog za zamudo roka za pritožbo in s tem za ugoditev predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana BE2010000004462035-5/2010/08013/03 z dne 10. 3. 2011, s katero je Davčni urad Ljubljana zavrnil vlogo tožnika za vračilo DDV v znesku 142.842,20 EUR. Pri tem pa med strankama ni sporno, da je sama zahteva za vrnitev v prejšnje stanje podana pravočasno, to je v okviru zakonskega objektivnega roka. Po treh mesecih od dneva zamude se namreč ne more več predlagati vrnitve v prejšnje stanje (drugi odstavek 105. člena ZUP).

Stranka mora na podlagi prvega odstavka 104. člena ZUP v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine tudi verjetno izkazati. V primeru, ko davčna organa presojata vsebinsko ali v konkretnem primeru obstoja opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje in ali so okoliščine verjetno izkazane (prvi odstavek 103. člena ZUP) morata vse navedbe tožnika presoditi konkretno in se do teh navedb tudi opredeliti, kar sta davčna organa v ponovljenem postopku tudi storila.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil in odločitev oprl na pravilno pravno podlago 240. člena ZUP ter na določbe 103. člena do 108. člena ZUP. V predmetnem postopku se odloča o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, za odločitev o njem pa so relevantne določbe od 103. člena ZUP do 108. člena ZUP. Stranki, ki je iz opravičljivih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, se na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek 103. člena). Stranka mora v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati. Tudi po presoji sodišča je odločitev upravnih organov, da v predmetni zadevi pogoji za ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niso izpolnjeni, pravilna. Kot sta to tožniku pravilno pojasnila že oba upravna organa, so razlogi za zamudo opravičljivi le, če jih stranka ni zakrivila, tako na primer nepredvidljiv dogodek, ki je stranki preprečil, da bi procesno dejanje opravila v določenem roku ali pa dogodek, ki ga ni bilo mogoče preprečiti. Stranka mora glede na navedeno dokazati, da za zamudo ni kriva. Možnost vrnitve v prejšnje stanje pa je potrebno omejiti le na primere, ko stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja.

Na podlagi prvega odstavka 103. člen ZUP se stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, dovoli na njen predlog vrnitev v prejšnje stanje. Določitev vsebine pojma „opravičljivih vzrokov“ pomeni razlago pravnega standarda. Po ustaljeni sodni praksi gre praviloma za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in ki jih stranka, kljub izkazani zadostni skrbnosti, ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Vzrok bo upravičen, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo. Pogoj (ne)krivde se presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja. To pomeni, da je treba najprej ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na njegovi strani, in nato oceniti, ali mu je glede na to mogoče očitati, da je zakrivil zamudo (glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-55209-14).

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik v predmetnem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navajal, da je bil s strani belgijskih davčnih oblasti z obvestilom, ki ga je prejel po elektronski pošti 10. 3. 2011 obveščen, da je slovenski davčni urad izdal 10. 3. 2011 odločbo BE2010000004462035-5/2010/08013/03. Iz dopisa, izdanega s strani davčnih oblasti v Belgiji, ki je bil posredovan tožniku skupaj z odločbo pa izhaja, da je davčni organ deloma ugodil zahtevku za vračilo DDV. Delno vračilo naj bi bilo nakazano v roku 10 dni. Tožnik je na podlagi dopisa belgijskih davčnih organov pričakoval vračilo DDV in je bil tako zaveden v zmoto, zaradi česar ni pravočasno vložil pritožbe. Zamuda je tako po mnenju tožnika posledica objektivnih okoliščin, ki niso na strani tožnika in izvirajo iz vodenja postopka vračila DDV. Odločba, ki je bila posredovana tožniku je bila v slovenskem jeziku, ki ga tožnik ne razume in tako ni bil sposoben v roku 15 dni vložiti pritožbe. Zaradi prejetega obvestila belgijskega davčnega organa pa tudi ni posebej preverjal ali sta vsebini obvestila in odločbe identični. Tako je tožnik zaradi bistvene zmote, ki je po mnenju tožnika posledica napake na strani davčnega organa ter iz razlogov, na katere ni mogel vplivati, zamudil procesni rok za vložitev pravnega sredstva zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana. Sodišče predhodno navedenim ugovorom tožnika ni moglo slediti.

V predmetni zadevi se tožnik po presoji sodišča neutemeljeno sklicuje, da je bil zaveden z dopisom belgijskega davčnega organa, ki ga je prejel skupaj z Odločbo BE2010000004462035-5/2010/08013/03 Davčnega organa Ljubljana. Iz upravnega spisa nesporno izhaja in tega tožnik tudi ne zanika, da je 10. 3. 2011 prejel predhodno navedeno odločbo Davčnega organa Ljubljana. Glede na to, da je zadevni davčni postopek potekal v Sloveniji, je bila navedena odločba v skladu z določbo 62. člena ZUP v slovenskem jeziku. Nepoznavanje slovenskega jezika pa po mnenju sodišča ni opravičljiv razlog za zamudo. Prav tako sodišče ne more slediti navedbam tožnika, da je zamudil rok za pritožbo zaradi bistvene zmote, ki je posledica napake na strani davčnega organa, torej iz razlogov, na katere ne more vplivati. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je bila spremnemu dopisu belgijskega davčnega organa priložena citirana odločba Davčnega urada Ljubljana. Iz dopisa izhaja, da se z njim tožnik uradno seznanja s priloženo odločitvijo. Iz spremnega dopisa tudi izhaja navedba razlogov za zavrnitev nekaterih faktur, pri čemer jih je navedenih 26. Če bi bil tožnik dovolj skrben, kot se to zahteva od gospodarskih subjektov, bi moral vsebino preveriti, oz. si preskrbeti prevod citirane odločbe Davčnega urada Ljubljana. Tožnik je hkrati z dopisom belgijskega davčnega organa prejel tudi odločbo Davčnega urada Ljubljana, iz katere pa jasno razvidna vsebina odločitve in razlogi za odločitev po posameznih računih. Nepopolnost obvestila belgijskega davčnega organa, na katero se sklicuje tožnik, je po mnenju sodišča le je še dodaten razlog, da bi tožnik moral preveriti odločbo Davčnega organa Ljubljana, ki jo je prejel skupaj z dopisom. Glede na navedeno se sodišče ne more strinjati z ugovorom, da razlog za zamudo ne izvira iz tožnikove sfere. Okoliščine, ki jih tožnik navaja, pa ne predstavljajo okoliščin, ki jih tožnik ni mogel niti predvideti niti preprečiti. Tudi po mnenju sodišča v danem primeru ne gre za razloge, na katere tožnik ni mogel vplivati. Po povedanem tudi po presoji sodišča v predmetni zadevi ni podan opravičljiv vzrok za zamudo.

V predmetni zadevi sta davčna organa in tudi sodišče presojala le navedbe tožnika v zvezi s postopkovnim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, zato se sodišče in tudi davčna organa nista opredeljevala do tožnikovih vsebinskih ugovorov glede pravilnosti in zakonitosti davčnega postopka in odločbe Davčnega organa Ljubljana BE2010000004462035-5/2010/08013/03. Stranka mora na podlagi prvega odstavka 104. člena ZUP v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti vse okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine tudi verjetno izkazati. V tem postopku se v skladu s predhodno navedenim presoja le ali so v danem primeru podani opravičljivi vzroki za zamudo. Po presoji sodišča opravičljivi vzroki za zamudo niso podani, okoliščine, ki jih tožnik navaja, pa tudi ne predstavljajo okoliščin, ki jih tožnik ni mogel niti predvideti niti preprečiti.

Ker je po povedanem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da naj v predmetnem sporu meritorno odloči, saj v danem primeru niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 za spor polne jurisdikcije.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.