Jedro

Kadar se z revizijo izpodbija samo odločitev o obrestih kot postranski terjatvi, je treba šteti, da po pravilih procesnega prava ni vrednosti spornega predmeta. Taka revizija ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 367. člena ZPP in je torej nedovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) toženki naložilo, da mora plačati tožniku 14.276.288 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.1999 dalje, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo in sodbo prve stopnje v izpodbijanih delih tako spremenilo, da je toženki naložilo še plačilo dodatne glavnice 13.707.731 SIT, glede zakonskih zamudnih obresti od skupne glavnice 27.984.019 SIT pa odločilo, da tečejo šele od 1.1.2002, in sicer v obdobju do 26.4.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 27.4.2002 dalje pa v višini nezmanjšane predpisane obrestne mere. Drugače je odločilo tudi o pravdnih stroških. V ostalem delu je obe pritožbi zavrnilo in v nespremenjenih, a še izpodbijanih delih potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija le odločitev o začetku teka zamudnih obresti, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijanega dela sodbe druge stopnje, da se mu prisodijo še zamudne obresti po 6 % obrestni meri od glavnice 245.021 DEM za obdobje od 21.1.1994 do vključno 31.12.2001, kar po njegovem izračunu znaša 16.440.332 SIT.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje. Kot izredno pravno sredstvo ima v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom omejen obseg in razloge izpodbijanja. Dovoljena je le v tistih primerih, ki jih ZPP posebej določa. Po drugem odstavku 367. člena ZPP smejo stranke vložiti revizijo samo v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. V tretjem odstavku istega člena so taksativno navedeni primeri, v katerih je revizija dovoljena ne glede na vrednost spora. ZPP v drugem poglavju določa, kako se ugotavlja vrednost spornega predmeta. Če je za ugotovitev stvarne pristojnosti sodišča, pravice do revizije in v drugih primerih, ki so določeni v tem zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta, se po prvem odstavku 39. člena vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. V drugem odstavku istega člena je izrecno pojasnjeno, da se obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

V obravnavani zadevi višina prisojene glavnice v revizijskem postopku ni več sporna, saj tožnik izrecno opredeljuje, da je predmet njegove revizije le vprašanje, kdaj pričnejo teči zamudne obresti od povračila zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Temu ustrezen je tudi njegov revizijski predlog.

Spor zaradi plačila povračila zaradi nemožnosti uporabe denacionalizirane nepremičnine je premoženjske narave. Ker nima narave spora iz tretjega odstavka 367. člena ZPP, je treba dovoljenost revizije presojati po drugem odstavku 367. člena ZPP in 39. členu ZPP.

Zamudne obresti od zahtevane glavnice so po že navedeni določbi drugega odstavka 39. člena ZPP postranska terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko ostane v revizijskem postopku sporna le odločitev o obrestih. Prav to se je zgodilo v obravnavani zadevi. Tožnik v reviziji izpodbija samo odločitev o zamudnih obrestih, torej odločitev o postranski terjatvi. Njena vrednost za ugotovitev revizijske vrednosti spornega predmeta ni pomembna, ker se po drugem odstavku 39. člena ZPP postranska terjatev sploh ne upošteva. Zato tudi ni mogoče upoštevati tožnikovega v reviziji ponujenega izračuna o znesku revizijsko spornih obresti. Ali povedano malo drugače: v primerih, ko se z revizijo izpodbija samo odločitev o obrestih kot postranski terjatvi, je treba šteti, da po pravilih procesnega prava ni vrednosti spornega predmeta. Taka revizija ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 367. člena ZPP in je torej nedovoljena.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrglo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).