Jedro

Sama uporaba medicinskih orodij, ki so sposobna povzročiti telesno poškodbo, medicinskih posegov še ne opredeljuje za nevarno dejavnost. Ob ustrezni strokovnosti in skrbnosti je mogoče tudi pri teh posegih neželjene poškodbe odvrniti. Enako je treba zaključiti tudi glede vrtanja pri zobozdravstvenih posegih. Zobozdravniška dejavnost zato niti sama po sebi, niti zaradi uporabe svedrov za vrtanje zob ni nevarna dejavnost in ne vzpostavlja objektivne odgovornosti njenega izvajalca. Odgovornost drugotoženca je treba presojati po načelu krivdne odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od tožencev plačilo odškodnine za negmotno škodo v znesku 3.100.000 SIT (sedaj 12.936,07 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter odločilo, da je tožnik dolžan povrniti prvotožencu in stranskemu intervenientu odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Trdi, da sta sodišči nepravilno uporabili materialno pravo glede na intencije Zakona o zdravniški službi. Meni, da se ponudba stranskega intervenienta v mediacijskem postopku štetje za pripoznavo obstoja temelja zahtevka in da je tudi dokazni postopek dal dovolj utemeljenih razlogov za priznavo vsaj delno pripoznane odškodnine. Trdi, da sodi zobozdravstvena dejavnost v okvir škodnih primerov objektivne odgovornosti, saj je sveder s 16 tisoč obrati/min nevarno orodje, ki z drugimi orodji zobozdravstvene dejavnosti (rentgeni, premočnimi ali prešibkimi odmerki anestezije, operacijami čeljusti...) prebija okvir nenevarne dejavnosti. Refleks povračanja, ki naj bi po ugotovitvah sodišča povzročil poškodbo, pomeni nekaj drugega kot nenadni sunek glave. Izpovedba asistentke pa ni dala dovolj opore za zaključek, da je prišlo do sunka glave pred zarezo v jezik. Pogled na sveder za tožnika ni predstavljal nič posebnega, saj je tudi kasneje prišel na zdravljenje. Gre za izjemni naključni primer nezavestno ali iz malomarnosti izzvanega giba. Drugotoženec bi moral kljub anesteziji tožnika zaradi njegove nemirnosti odpustiti in napotiti na UKC, kjer bi opravili poseg z drugačno metodo. Tožnik meni, da sta sodišči v preveliki meri sledili navedbam izvedenca in premalo generalni usmeritvi stroke ter življenjskim izkušnjam. Opozarja še, da prvostopenjsko sodišče ni dopustilo vseh dokazov in da je odločitev preuranjena. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijani sodbi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožencema in stranskemu intervenientu, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija neutemeljeno zatrjuje obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče ni izvedlo zaslišanja dveh prič in ponovnega zaslišanja tožnika. Ti naj bi potrditvah tožnika izpovedali o posledicah njegove poškodbe. Ker sta sodišči tožnikov zahtevek zavrnili že po temelju, tako da obstoja in višine njegove nepremoženjske škode nista ugotavljali, se ti dokazi ne nanašajo na odločilna dejstva. Z opustitvijo njihove izvedbe sodišči zato nista bistveno kršili določb pravdnega postopka. Enako velja tudi za dopolnitev izvedenskega mnenja, ki ga je tožnik za dokazovanje posledic poškodbe predlagal le "po morebitni odredbi sodišča."

7. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik 7. 10. 1998 v večernih urah prišel na nujen zobozdravniški poseg v Zobno ambulanto ..., kjer ga je sprejel drugotoženec. Ker je imel obsežno gnojno vnetje s tendenco širjenja navznoter, je bilo treba zob ekstrahirati in odpreti gnoju pot iz kosti na prosto. Drugotoženec je dal tožniku lokalno anestezijo, ki je popustila šele ponoči. Pri posegu je bilo treba najprej demontirati mostiček, nato pa ekstrahirati zob. Pri demontiranju mostička so bolečine izključene, ker se tedaj z vrtečim visokotoražnim svedrom prereže le kovino mostička, ne pa zob ali dlesen. Že na začetku posega je bil tožnik nemiren, premikal je glavo in druge dele telesa. Zaradi tega je bil tožnik opozorjen, poseg pa večkrat prekinjen. Pri posegu je sodelovala tudi asistentka, ki je s sesalnikom za slino ščitila tožnikov jezik. Kljub temu je tožnik med demontažo mostička sunil z glavo tako močno, da se je sesalec izmaknil in mu je sveder poškodoval jezik. Obsežno vreznino na jeziku je drugotoženec zaščitil s tamponom, po uspešni ekstrakciji zoba pa je rano na jeziku zašil z dvema šivoma. Tožnik se je še isti dan zglasil pri osebni zdravnici in nato v Splošni bolnišnici Maribor, kjer so mu šiva odstranili. Čeprav se ni odločil za ponovno šivanje, se je rana zarasla brez vidnih posledic. Sodišči sta ugotovili, da je drugotoženec celoten poseg opravil strokovno pravilno, v skladu z veljavno medicinsko doktrino in prakso ter strokovno preverjenimi metodami.

8. Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti dokazne ocene nižjih sodišč in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na gornje dejanske ugotovitve nižjih sodišč, zato ni upoštevalo revizijskih trditev, ki te ugotovitve izpodbijajo. Ker sta sodišči ugotovili, da je do zareze v tožnikov jezik prišlo zaradi njegovega nenadnega sunka z glavo, niso upoštevna revizijska zatrjevanja, da je poškodbo povzročil refleks povračanja, ki ni sunek z glavo in da je slednjega pri tožniku izzvala šele zareza v jezik. Revizija nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje tudi s trditvami, da bi moral drugotoženec prekiniti poseg in tožnika napotiti v bolnišnico. Sodišči sta namreč ugotovili, kako je drugotoženec opravil poseg in zaključili, da ga je izvedel strokovno pravilno. Pri tem sta sledili mnenju izvedenca medicinske stroke, ki ob upoštevanju navedb obeh pravdnih strank o tožnikovi nemirnosti ni ugotovil, da bi moral drugotoženec nujni zobozdravniški poseg prekiniti in tožnika napotiti v bolnišnico. Poleg tega je tožnik te trditve postavil šele v pritožbi. Ob odsotnosti pojasnila, zakaj jih ni uveljavljal že prej, jih je pritožbeno sodišče pravilno opredelilo za neupoštevne pritožbene novote.

9. Revizija se neutemeljeno sklicuje na poravnalno ponudbo prvotoženca in stranskega intervenienta na poravnalnem naroku. Te ponudbe, ki je tožnik ni sprejel, ni mogoče šteti niti za procesno pripoznavo temelja zahtevka (drugi odstavek 3. člena ZPP), niti za materialnopravno pripoznavo temelja dolga (drugi odstavek 387. člena ZOR). Kar so stranke ponujale med poravnavanjem, jih v nadaljnjem postopku ne zavezuje.

10. Sodišči sta pravilno presodili, da odgovornost tožencev ni objektivna. Sama uporaba medicinskih orodij, ki so sposobna povzročiti telesno poškodbo, medicinskih posegov še ne opredeljuje za nevarno dejavnost. Ob ustrezni strokovnosti in skrbnosti je mogoče tudi pri teh posegih neželene poškodbe odvrniti. Enako je treba zaključiti tudi glede vrtanja pri zobozdravstvenih posegih. Zobozdravniška dejavnost zato niti sama po sebi niti zaradi uporabe svedrov za vrtanje zob ni nevarna dejavnost in ne vzpostavlja objektivne odgovornosti njenega izvajalca. Odgovornost drugotoženca je treba presojati po načelu krivdne odgovornosti. Take odgovornosti pa sta se toženca razbremenila, saj sta v postopku pred nižjima sodiščema dokazala, da je drugotoženec pri celotnem posegu ravnal skrbno in strokovno pravilno (prvi odstavek 154. člena, 158. člen in prvi odstavek 170. člena ZOR). Ker ni odgovoren za nastalo škodo, je odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi zahtevka materialnopravno pravilna. Ob tem je treba pritrditi zaključku pritožbenega sodišča, da bi lahko tožnik neposredno od drugotoženca zahteval plačilo odškodnine samo, če bi dokazal, da je ta škodo povzročil namenoma (drugi odstavek 170. člena ZOR). Tega pa tožnik ni niti trdil. 11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.