Jedro

Toženčev zaključek, da se tožniku pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za pri njem zaposlene A. A, B. B., C. C. in D. D., ker ima za njih sklenjeno pogodbo o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov aktivne politike zaposlovanja, bi moral temeljiti na navedbi konkretnih pravnih (zakonskih) norm, ki izključujejo hkratno prejemanje subvencije v okviru programov aktivne politike zaposlovanja in delno povračilo nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. 11064-22335/2021-4, z dne 8. 3. 2021 se v 1. točki izreka v delu, s katerim se pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za A. A., B. B., C. C. in D. D., odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju toženec) je z izpodbijanim sklepom med drugim odločil, da se tožniku prizna pravica do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo za obdobje, ki ga je navedel v vlogi; da se tožniku delno povračilo izplačanih plač delavcem na začasnem čakanju na delo izplača za 3 delavce, napotene na začasno čakanje na delo in za obdobje čakanja na delo, ki so poimensko navedeni v prilogi 1 k izpodbijanemu sklepu, ter da se pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za A. A., B. B., C. C. in D. D. (1. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da toženec tožniku za navedene osebe pravice do povračila izplačanih nadomestil plač ni priznal, saj je z vpogledom v podatke 8. 3. 2021 ugotovil, da ima tožnik za navedene osebe sklenjeno pogodbo o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov aktivne politike zaposlovanja. V skladu z mnenjem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ) pa delodajalci za delavce, ki so jih zaposlili v okviru programa aktivne politike zaposlovanja in iz tega naslova prejemajo subvencijo, za isto obdobje ne morejo uveljavljati delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo ali subvencije zaradi odreditve dela s skrajšanim polnim delovnim časom, ker se ukrepi razlikujejo po namenu.

2. Tožnik se s 1. točko izpodbijanega sklepa ne strinja v delu, s katerim mu toženec pravice do povračila izplačanih nadomestil plač ni priznal za A. A., B. B., C. C. in D. D. V tožbi v bistvenem navaja, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedena pravna podlaga za nepriznanje pravice do povračila izplačanih nadomestil plač za navedene osebe. Navaja, da se v zvezi s tem toženec sklicuje izključno na mnenje MDDSZ, ki nima obligatorne pravne narave ter zato ni zavezujoče in ne predstavlja pravne podlage za odločitev v upravni zadevi. Nekonkretizirano in neznano mnenje MDDSZ nezakonito oži zakonsko besedilo, zato je izpodbijani sklep že iz tega razloga nezakonit. Meni, da izpolnjuje vse zakonske zahteve za priznanje pravice do povračila izplačanih nadomestil plač za navedene osebe.

Nadalje navaja, da je izpodbijani sklep neobrazložen in ga je treba razveljaviti tudi iz tega razloga. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, zakaj toženec meni, da delodajalec za delavce, ki jih je zaposlil v okviru programa aktivne politike zaposlovanja in iz tega naslova prejema subvencijo, ne more uveljavljati delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo. Sklicevanje na mnenje MDDSZ, ki nima datuma, številke in ni javno objavljeno, ne more biti podlaga za odločitev in ne more dosegati stopnje zahtevane obrazloženosti izpodbijanega sklepa.

Tožnik opozarja, da Sporočilo Komisije Začasni okvir za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19 (v nadaljevanju Sporočilo Komisije) določa, da se začasni ukrepi pomoči, ki jih zajema Sporočilo Komisije, lahko kumulirajo s pomočjo na podlagi uredb de minimis ali s pomočjo na podlagi uredb o skupinskih izjemah, če se upoštevajo določbe in pravila o kumulaciji navedenih uredb. Namen subvencioniranja zaposlovanja v okviru aktivne politike zaposlovanja je novo zaposlovanje ranljivih skupin brezposelnih oseb, namen interventnih ukrepov pa ohranitev zaposlitve, pri čemer je kumulacija pomoči dopustna tako za iste upravičene stroške (ob predpostavki nepreseganja zneska pomoči in največje intenzivnosti) kot tudi za različne upravičene stroške, in sicer ob predpostavki nepreseganja največje intenzivnosti pomoči. V zvezi s tem tožnik obširno, sklicujoč se na določbe 73. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP), navaja, da je za zaposlene A. A., B. B., C. C. in D. D. upravičen najmanj do delnega povračila izplačanega nadomestila plače v višini 80 odstotkov nadomestila plače, ki ga krije Republika Slovenija, zmanjšan za znesek 208,33 EUR iz naslova Pogodbe o izvedbi projekta v okviru programa Spodbude za trajno zaposlovanje mladih. Meni, da bi drugačno razlogovanje privedlo do neupravičene in neutemeljene neenakopravne obravnave delodajalcev.

Tožnik sodišču predlaga, naj izvede dokaze, ki jih je predlagal, izpodbijani sklep v 1. točki izreka v delu, s katerim se pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za A. A., B. B., C. C. in D. D., odpravi, zadevo vrne tožencu v ponoven postopek ter mu naloži povrnitev stroškov postopka. Podredno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, odpravi 1. točko izreka izpodbijanega sklepa, zadevo vrne tožencu v ponoven postopek in mu naloži povrnitev stroškov postopka.

**K I. točki izreka:**

3. Sodišče uvodoma ugotavlja, da so procesne predpostavke za dopustnost upravnega spora po določbah prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpolnjene. Tožba zoper izpodbijani sklep z dne 8. 3. 2021 je bila namreč vložena 29. 3. 2021 in torej v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1. Izpodbijani sklep je toženec izdal na podlagi določbe šestega odstavka 45. člena Zakona o dodatnih ukrepih za omilitev posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZDUOP) v zvezi z drugimi določbami ZDUOP o začasnem ukrepu delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo (39.–53. člen ZDUOP), ter predstavlja dokončen upravni akt, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu (šesti odstavek 45. člena ZDUOP). Naslovnik izpodbijanega sklepa je tožnik in je tako legitimiran za vložitev tožbe. Z izpodbijanim sklepom se posega tudi v njegov pravni položaj. O tej zadevi pa v upravnem sporu še ni bila izdana pravnomočna sodba.

4. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1. 5. V skladu z določbo prvega odstavka 37. člena ZUS-1 sme sodišče, kadar ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor.

6. Za del izpodbijanega sklepa, v katerem toženec tožniku ni priznal pravice do povračila izplačanih nadomestil plač za A. A., B. B., C. C. in D. D., tožnik v tožbi smiselno zatrjuje takšne pomanjkljivosti. Navaja, da obrazložitev izpodbijanega sklepa glede zavrnitve pravice do povračila izplačanih nadomestil plač za navedene osebe ne vsebuje pravne podlage, ter opozarja, da se toženec sklicuje le na mnenje MDDSZ, ki ni pravno zavezujoče in ne predstavlja pravne podlage. Ob tem navaja, da je izpodbijani sklep neobrazložen, saj iz njega ne izhaja, zakaj toženec meni, da delodajalec za delavce, ki jih je zaposlil v okviru programov aktivne politike zaposlovanja in iz tega naslova prejema subvencijo, ne more uveljavljati delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo.

7. Tudi po ugotovitvi sodišča izpodbijani sklep ne vsebuje navedbe pravne podlage, na podlagi katere je toženec odločil, da subvencionirana zaposlitev delavca v okviru programov aktivne politike zaposlovanja izključuje pravico do povračila izplačanih nadomestil plač zaradi napotitve na začasno čakanje na delo tega delavca, kar po oceni sodišča predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča presojo njegove zakonitosti. Toženčev zaključek, da se tožniku pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za pri njem zaposlene A. A., B. B., C. C. in D. D., ker ima za njih sklenjeno pogodbo o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov aktivne politike zaposlovanja, bi moral namreč temeljiti na navedbi konkretnih pravnih (zakonskih) norm, ki izključujejo hkratno prejemanje subvencije v okviru programov aktivne politike zaposlovanja in delno povračilo nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo (4. točka prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)). Toženec pa je v izpodbijanem sklepu le pavšalno navedel: „V skladu z mnenjem MDDSZ delodajalci za delavce, ki so jih zaposlili v okviru programov aktivne politike zaposlovanja in prejemajo subvencijo iz tega naslova, za isto obdobje ne morejo uveljavljati delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo ali subvencije zaradi odreditve dela s skrajšanim polnim delovnim časom, ker se ukrepi razlikujejo po namenu.“ Ta navedba pa ne predstavlja navedbe konkretne pravne (zakonske) podlage, ki bi omogočala sodni preizkus toženčeve odločitve, da tožnik za navedene zaposlene delavke ni upravičen do povračila izplačanih nadomestil plač, čemur pa tožnik ravno ugovarja (ko meni, da je glede na Sporočilo Komisije in ZZUOOP upravičen do delnega povračila izplačanih nadomestil plač za navedene zaposlene delavke v višini 80 odstotkov nadomestila plače, ki ga krije Republika Slovenija, zmanjšan za 208,33 EUR). Opisana bistvena pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki se torej kaže v odsotnosti navedbe pravne podlage (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), je glede na predstavljeno tudi očitna (_prima facie_ spoznavna) ter se tako za njeno prepoznavo ne zahteva nikakršna podrobnejša analiza.1

8. V okviru opisanega preizkusa izpodbijanega sklepa glede tega, ali je upravni spor, ki po vsebini pomeni odločanje o zakonitosti upravnega akta, sploh mogoč, sodišče tako ugotavlja, da glede na navedeno bistveno pomanjkljivost (odsotnost navedbe konkretne pravne podlage, na podlagi katere je toženec zaključil, da prejemanje subvencije v okviru programov aktivne politike zaposlovanja za posameznega zaposlenega izključuje pravico do povračila izplačanih nadomestil plač zaradi napotitve na začasno čakanje na delo tega zaposlenega) izpodbijani sklep nima vsebine, ki bi bila lahko predmet presoje zakonitosti in s tem predmet upravnega spora.

9. Sodišče je tako na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v 1. točki izreka v delu, s katerim se pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za A. A., B. B., C. C. in D. D., odpravilo, zadevo pa v tem obsegu ob smiselni uporabi določb tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo tožencu v ponoven postopek.

10. Kadar sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 upravni akt odpravi, ker ima take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme takšno odločitev sprejeti, ne da bi tožbo poslalo v odgovor. Ker je torej sodišče v obravnavanem primeru tožbi ugodilo na podlagi določbe 37. člena ZUS-1 (zaradi zgoraj opisane očitne bistvene pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa), tožbe tudi ni poslalo v odgovor tožencu. Po stališču teorije namreč takšna očitno spoznavna bistvena pomanjkljivost upravnega akta izključuje potrebo po kontradiktornosti.2

11. Po določbi četrte alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odloča o tožbi v primeru, če ima izpodbijani upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, sodnik posameznik.

**K II. točki izreka:**

12. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena po sodnici posameznici, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika) in 22-odstotni DDV (ker je tožnikova pooblaščenka zavezanka za DDV), ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

1 Glej **Kmecl, A**.: 37. člen, v: **Kerševan, E. (ur.)**: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2019, str. 251 in nasl. 2 Prav tam.