Jedro

Glede prvega podrednega zahtevka prva tožnica nikoli ni podala vrednosti spornega predmeta. Ker Vrhovno sodišče tako ne more presoditi, ali je revizija glede na vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe dovoljena oz. je situacija enaka, kot bi vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe znašala nič, je revizijo prve tožnice glede prvega podrednega zahtevka zavrglo po določbi prvega odstavka 374. člena ZPP.

Zahtevek je nesklepčen. Prva tožnica je navajala, da je upravičena do tolikšne rente, ki ji bo pokrila stroške za najem primernega stanovanja, za plačilo obratovalnih stroškov, stroškov za prehrano ter stroškov hišne pomočnice in to ocenila na 834,59 EUR (prej 200.000 SIT) mesečno. Glede na vsebino pogodbe o dosmrtnem preživljanju gre za identične dobrine oziroma storitve. Zato tožbene navedbe ne izključujejo siceršnjega pravila, da se denarna renta v primeru njene določitve kot ustrezne vrednosti naturalnega preživljanja določi glede na vrednost dogovorjenega dosmrtnega preživljanja. Vendar pa je v primeru, kadar gre za identiteto potreb in storitev s pogodbenimi obveznostmi, tožba, ki sicer opisuje preživninske potrebe upravičenca, hkrati s tem pa denarno ovrednoti vsebino pogodbe, dovolj opredeljena, da bi jo sodišče moralo vsebinsko obravnavati.

Izrek

Revizija prve tožnice se glede primarnega zahtevka zavrne, glede prvega podrednega zahtevka se zavrže, glede drugega podrednega zahtevka pa se reviziji prve tožnice ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede odločitve o drugem podrednem zahtevku razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija drugega tožnika in tretje tožnice se zavrže. Odločitev o revizijskih stroških, nastalih glede revizije prve tožnice, se pridrži za končno odločbo.

Drugi tožnik, tretja tožnica in toženka stroške, nastale v zvezi z revizijo drugega tožnika in tretje tožnice, krijejo sami.

Obrazložitev

1. Prva tožnica in pokojni A. A. sta v letu 2003 s toženko sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Po smrti sopogodbenika A. A. so tožniki vložili tožbo z naslednjimi zahtevki: - vsi trije tožniki zahtevajo razvezo sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ker da toženka že za časa življenja A. A. pogodbenih obveznosti ni izpolnjevala; poleg razveze pogodbe tožbeni zahtevek vsebuje še ugotovitev, da nepremičnine, predmet pogodbe in last A. A., ki so z njegovo smrtjo prešle v lastninsko sfero toženke, spadajo v zapuščino po pokojnem; da je vknjižba prenosa lastninske pravice na toženko neveljavna; da se zemljiškoknjižno stanje, nastalo na temelju pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri naštetih nepremičninah izbriše in se vzpostavi prejšnje lastninsko stanje v zemljiški knjigi v korist A. A.; da je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah vknjižila lastninska pravica v korist pokojnika do 2/6; da je toženka dolžna tožnikom vrniti v posest nepremičnine in premičnine, predmet pogodbe; - prvi podredni zahtevek uveljavlja le prva tožnica in od toženke zahteva, da sodišče pogodbo o dosmrtnem preživljanju v delu, ki se nanaša le nanjo (to je glede 4/6), razveže, ker so med prvo tožnico in toženko nastale razmere, ki otežujejo izpolnitev pogodbe; prva tožnica od toženke zahteva vrnitev ustreznega dela nepremičnin v posest; - prva tožnica uveljavlja še drugi podredni zahtevek, in sicer zaradi spremenjenih razmer: ker je naturalna izpolnitev pogodbe postala znatno otežkočena, prva tožnica zahteva, da sodišče razmerje na novo uredi tako, da je toženka dolžna prvi tožnici plačevati denarno rento v višini 200.000 SIT oziroma 834,58 EUR od 14. 12. 2005 (v evrski protivrednosti od 1. 1. 2007) dalje.

2. Sodišče prve stopnje je vse tožbene zahtevke zavrnilo in tožnikom naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Tožniki v reviziji uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter primarno predlagajo spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno sojenje. Glede primarnega zahtevka revidenti ne sprejemajo zaključka nižjih sodišč, da v času življenja A. A. niso bili podani pogoji za razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti. Ne strinjajo se z dokazno oceno sodišča in menijo, da to prič ni obravnavalo enakopravno, saj je nekaterim verjelo, drugim pa ne, čeprav so bile njihove lastnosti v smislu sorodstvenih vezi in zainteresiranosti za izid postopka primerljive. Dokazno oceno so revidenti izpodbijali že v pritožbi, vendar je bila slednja zavrnjena, kar pomeni, da je pritožbeno sodišče ponovilo procesno kršitev. Uveljavljajo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker iz zapisnikov o zaslišanju določenih prič ni mogoče sklepati na takšne zaključke o odnosih med strankami, kakršne je naredilo sodišče prve in potrdilo sodišče druge stopnje. Menijo, da so izpovedi prič, ki so jih predlagali sami, resnične, sodišče pa se do njih ni opredelilo, niti ni nikjer obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je toženka izpolnjevala svoje obveznosti po pogodbi. Glede prvega podrednega zahtevka prva tožnica uveljavlja procesno kršitev, ker je na podlagi istega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v prvem sojenju, v katerem je sodišče prvemu podrednemu zahtevku ugodilo, sedaj sprejelo drugačno dokazno oceno in tožbeni zahtevek zavrnilo. Na to bistveno kršitev postopka po 8. členu ZPP je tožnica s pritožbo že opozorila, vendar je bila njena pritožba zavrnjena, s čimer se je kršitev ponovila. Glede na identične izvedene dokaze v prvem in tretjem sojenju po mnenju revidentke sodišče ne bi smelo sprejeti drugačne dokazne ocene, zlasti pa ne, ne da bi povedalo, zakaj je bila prejšnja dokazna ocena drugačna oziroma zmotna. Zato je podana kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede obeh podrednih zahtevkov se revidentka sklicuje na odločbo II Ips 386/2002, iz katere izhaja, da je treba ob presoji utemeljenosti zahtevkov upoštevati objektivno možnost doseči pogodbeni cilj. Že dogovor z dne 19. 6. 2004, ki sta ga pravdni stranki podpisali, izkazuje, da skupno življenje ni več mogoče. Revidentka se sprašuje, od kod sodišču sklep, da si je tožnica premislila sprejemati izpolnitve s strani toženke brez objektivnega razloga, oziroma da je slednja ponujala pravilne izpolnitve. Meni, da je nepravilna pravna ocena, da je prvi podredni zahtevek glede razveze pogodbe nesorazmeren. Prav tako pa tudi ocenjuje, da je podala dovolj trditev glede višine zahtevka po drugem podrednem zahtevku in da so predlagani dokazi ustrezni, saj je bila vsebina pogodbenih obveznosti prav v nastanitvi, prehrani, oblačilih in oskrbi.

4. V pravočasnem odgovoru na revizijo toženka izpostavlja, da tožeča stranka v reviziji izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog. Prav tako meni, da sodišče ni vezano na prejšnjo dokazno oceno iz razveljavljenega sojenja. Predlaga zavrnitev revizije in priglaša stroške.

5. Revizija prve tožnice je glede primarnega zahtevka neutemeljena, glede prvega podrednega zahtevka nedovoljena, glede drugega podrednega zahtevka pa utemeljena. Revizija drugega tožnika in tretje tožnice ni dovoljena.

6. Tožeča stranka je glede primarnega zahtevka podala enotno vrednost spornega predmeta v višini 50.075,11 EUR. Ne glede na to, da primarni zahtevek poleg zahtevka na razvezo pogodbe vsebuje še druge zahtevke, opisane v prvi točki te odločbe, revizijsko sodišče zaradi medsebojne povezanosti zahtevkov oziroma zaradi odvisnosti odločitve o drugih zahtevkih od odločitve o zahtevku na razvezo pogodbe ocenjuje, da je pravilno upoštevanje enotne vrednosti spornega predmeta (peti odstavek 367. člena ZPP). Prva tožnica primarni zahtevek uveljavlja tako glede lastnega solastnega deleža (4/6, kar ustreza vrednosti 33.383,41 EUR) kot tudi glede deleža pokojnega A. A., na katerem je skupaj z drugim tožnikom in tretjo tožnico v skupnosti dedičev in ki znaša 2/6 ter ustreza vrednosti 16.691,70 EUR. Upoštevaje seštevek lastnega deleža prve tožnice in deleža kot enotne sospornice je njena revizija glede primarnega zahtevka glede na vrednostni kriterij dovoljena.

7. Vsebinska presoja revizije prve tožnice glede primarnega zahtevka pa je pokazala, da slednja ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.

Kršitev 8. člena ZPP, ki jo revidentka očita, ni podana. Kršitev proste dokazne ocene je namreč lahko dvojna. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka 8. člena ZPP o prosti oceni dokazov, bo podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi površnosti ali pomanjkljivosti dokazne ocene. Če pa je argumentacija sicer v skladu s formalnimi okvirji proste dokazne ocene (vestna, skrbna in analitično sintetična), a vsebinsko neprepričljiva, pa je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Slednja pa ni revizijski razlog. Očitek o neenakopravnem vrednotenju izpovedi prič skuša revidentka prikazati kot procesno kršitev (kot kršitev načela prirejenosti dokazov), vendar gre v resnici za njeno nezadovoljstvo z rezultatom dokaznega postopka. Dokazna ocena je namreč primerno in logično utemeljena, tako da ni obremenjena s procesnimi pomanjkljivostmi. Nestrinjanje z dejanskimi zaključki nižjih sodišč pa lahko predstavlja le nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Prav tako revizijsko sodišče pritrjuje razlogu pritožbenega sodišča, ki je revidentki že pojasnilo, da sodišče na prejšnjo dokazno oceno iz razveljavljenega sojenja ni vezano, saj v vsakem (tudi ponovljenem) sojenju sodišče, ki dokaze izvaja, napravi njihovo novo oceno. Da je za ugotovitev obstoja razveznih razlogov nepomembna ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da bi se pogodba izvrševala že pred njeno formalno sklenitvijo, je revidentki pojasnilo že pritožbeno sodišče. Pomembna je le ugotovitev, da se je pogodba izvrševala po njeni sklenitvi.

8. Glede prvega podrednega zahtevka, ki se nanaša zgolj na delež prve tožnice na nepremičninah, ki so bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju in na čas po smrti A. A. ter se glasi na razvezo pogodbe zaradi neznosnosti skupnega življenja, prva tožnica nikoli ni podala vrednosti spornega predmeta(1). Ker Vrhovno sodišče tako ne more presoditi, ali je revizija glede na vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe dovoljena oz. je situacija enaka, kot bi vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe znašala nič, je revizijo prve tožnice glede prvega podrednega zahtevka zavrglo po določbi prvega odstavka 374. člena ZPP.

9. Drugi podredni zahtevek, ki ga prav tako uveljavlja le prva tožnica in se nanaša na spremenjene razmere po smrti A. A., ki so privedle do neznosnosti skupnega življenja, se glasi na spremembo naturalnega preživljanja v denarno rento. Gre za denarni zahtevek, katerega vrednost po določbi 40. člena ZPP znaša 50.074,80 EUR. V tem delu je revizija prve tožnice dovoljena.

10. Po določbi 562. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uredi sodišče na zahtevo ene ali druge stranke njuno razmerje na novo ali pa ga razveže, upoštevaje vse okoliščine, če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena. Nižji sodišči sta ugotovili, da je med prvo tožnico in toženko prišlo do takih sprememb v njunem razmerju, da je postala naturalna izpolnitev pogodbe v pogodbeno določeni vsebini in obliki otežkočena oziroma nemogoča. Po določbi drugega odstavka zgoraj citiranega člena sodišče lahko spremeni preživljančevo pravico v dosmrtno denarno rento, če to ustreza eni in drugi pogodbeni stranki. Ob navedenem dejanskem stanju in relevantni materialnopravni določbi se Vrhovno sodišče ne strinja s pravno oceno nižjih sodišč, da je postavljeni zahtevek nesklepčen. V izpodbijani sodbi pritožbenega sodišča so namreč povzete trditve prve tožnice, ki je navajala, da je upravičena do tolikšne rente, ki ji bo pokrila stroške za najem primernega stanovanja, za plačilo obratovalnih stroškov, stroškov za prehrano ter stroškov hišne pomočnice in to ocenila na 834,59 EUR (prej 200.000 SIT) mesečno. Glede na vsebino pogodbe o dosmrtnem preživljanju gre za identične dobrine oziroma storitve. Zato tožbene navedbe ne izključujejo siceršnjega pravila, da se denarna renta v primeru njene določitve kot ustrezne vrednosti naturalnega preživljanja določi glede na vrednost dogovorjenega dosmrtnega preživljanja (kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 307/98). Splošno pravilo določa, da se denarna renta v primeru spremembe pogodbe ne določi glede na preživninske potrebe upravičenca in glede na zmožnosti zavezanca, pač pa se le pretvori vrednost pogodbenih storitev in dajatev v denarni znesek. Vendar pa je v primeru, kadar gre za identiteto potreb in storitev s pogodbenimi obveznostmi, tožba, ki sicer opisuje preživninske potrebe upravičenca, hkrati s tem pa denarno ovrednoti vsebino pogodbe, dovolj opredeljena, da bi jo sodišče moralo vsebinsko obravnavati. Ker je Vrhovno sodišče tako ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede presoje sklepčnosti drugega podrednega tožbenega zahtevka dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe (saj o višini zahtevanega zneska nižji sodišči stališča nista sprejeli), je revizijsko sodišče reviziji v tem delu ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem obsegu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

V tem obsegu se tudi odločitev o stroških revizijskega postopka po določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

11. Drugi tožnik in tretja tožnica skupaj s prvo tožnico nastopata kot skupnost dedičev in s tem v enotnem sosporništvu le glede primarnega zahtevka in glede deleža pokojnega A. A., ki znaša vrednostno 16.691,70 EUR. Taka vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega mejne vrednosti 40.000 EUR, ki jo drugi odstavek 367. člena ZPP določa za dovoljenost revizije. Ker njuna revizija tako ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče po določbi 374. člena ZPP zavrglo.

Ker z izrednim pravnim sredstvom nista uspela, toženka pa je glede revizije drugega tožnika in tretje tožnice vložila vsebinski odgovor na revizijo, ki ni za pravdo potreben strošek v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, je Vrhovno sodišče po določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da vsaka od strank krije svoje stroške, ki so jim nastali v tem obsegu revizijskega postopka.

Op. št. (1): V revizijskem postopku pa se po določbi 383. v zvezi z določbo 336. člena ZPP ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.