Jedro

Predlagani dokaz ni nov dokaz, zaradi katerega bi se moral prejšnji pravnomočno končan postopek, obnoviti. Novi dokazi morajo biti takšni, da bi lahko na njihovi podlagi bila izdana za predlagatelja obnove ugodnejša sodna odločba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za obnovo postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper takšno odločitev ponavlja razloge predloga v katerem je pojasnil, da v predhodnem postopku ni predlagal zaslišanja priče S.M., ker je mislil, da gre za osebo, ki je že umrla. Ker je bil prepričan, da gre za mrtvo osebo, te priče ni iskal. Ko je od svojega pooblaščenca zvedel, da je prišel S.M. v odvetnikovo pisarno zaradi urejanja nekih premoženjskih zadev v Sloveniji, je s pričo vzpostavil kontakt. Priča mu je osebno potrdila, da je prodala zemljišče ob hiši (za brunarico) in s tem je pridobil neposreden dokaz tega dejstva ter podlago za obnovo postopka. Očitek sodišča, da v prvem postopku ni bil dovolj skrben, je zato povsem neutemeljena. Tožnik tega dokaza v prvem postopku ni predlagal, ker ni vedel, da gre za živo osebo. Če določenega dokaza nimaš, ker pridobiš informacijo, da gre za osebo, ki je umrla, stranki ni mogoče očitati neskrbnosti, zaradi katere je sodišče zavrglo predlog za obnovo postopka po prvem odstavku 398. člena v zvezi z drugim odstavkom 395. člena ZPP. Sam ni iskal po zaključku postopa te priče, ampak se je priča sama pojavila. Če tožnik ne bi pridobil v predhodnem postopku informacijo, da gre za mrtvo osebo, bi opravil vse potrebno, da bi pričo našel in jo tudi predlagal kot dokaz. To je razvidno že iz njegove izpovedi z dne 7.7.2006. Trditev prvostopenjskega sodišča, da ni bil dovolj skrben, ni v skladu z določbo 285. člena ZPP, saj bi ga moralo sodišče, ko je izpovedal, da naj bi bil M. mrtev, opozoriti na dejstvo, da je potrebno dokazni postopek dopolniti v smeri poizvedb pred pristojnimi organi v Italiji. Zato mu ni mogoče očitati neskrbnosti. Meni, da je predlog za obnovo utemeljen in da ga sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči, zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ponovno odločanje o predlogu za obnovo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obnova postopka se dovoli, če obstajajo predpostavke, ki so v zakonu taksativno predpisane. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje odločilo, da te predpostavke ne obstajajo in v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zavzelo stališče, da je tožnik sicer predlagal zaslišanje priče S.M., za katerega je v prvem postopku menil, da je že umrl in bi to lahko bil nov dokaz, ki bi lahko pripeljal tudi do drugačne odločitve, če bi ga stranka uveljavljala v predhodnem postopku, ni pa tega novega dokaza sprejelo, ker je menilo, da stranka pri zbiranju procesnega gradiva v prvem postopku ni bila dovolj procesno skrbna. Pritožba to stališče izpodbijanega sklepa tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno napada. Če bi predlagana priča predstavljala nov dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP, bi sodišče prve stopnje moralo dovoliti obnovo. Vendar pritožbeno sodišče v nasprotju s sodiščem prve stopnje meni, da predlagani dokaz (to je zaslišanje priče S.M., ki naj bi leta 1971 prodal pravnemu predniku tožnika 400 m² nepremičnine s parc. št. 5352/1 k.o. P.) ni nov dokaz, zaradi katerega bi se moral prejšnji pravnomočno končan postopek, obnoviti. Novi dokazi morajo biti namreč takšni, da bi lahko na njihovi podlagi bila izdana za predlagatelja obnove ugodnejša sodna odločba. V konkretni zadevi pa tudi, če bi priča S.M. potrdil vse, kar je zatrjeval tožnik v tožbi, ne bi mogla biti izdana ugodnejša odločba od pravnomočno odločbe. V prvem postopku je namreč sodišče prve stopnje s sodbo z dne 7.7.2006 zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnikov oče postal lastnik dela nepremičnine, ki je bila last S.M. in je bila nacionalizirana v letu 1973. Pritožbeno sodišče je v odločbi, s katero je potrdilo to zavrnilno sodbo med drugim pojasnilo, da postavljeni zahtevek sploh nima materialnopravne podlage (list. št. 47 spisa). Na podlagi pravnega posla se je namreč lastninska pravica tudi v letu 1971 lahko pridobila šele z vpisom v zemljiško knjigo. Sporna nepremičnina pa je bila z odločbo iz leta 1973 nacionalizirana S.M., ki je bil zemljiškoknjižni lastnik. Ker do izdaje te odločbe tožnikov pravni prednik ni poskrbel za vpis v zemljiško knjigo, lastninske pravice ob takem stanju ni mogel pridobiti.

5. Del nepremičnine, na kateri uveljavlja tožnik lastninsko pravico, je bil leta 1971 na ozemlju bivše cone B STO. V zemljiški knjigi je kot lastnik bil vpisan S.M., ki se je odselil v Italijo. Ob uveljavitvi spremembe Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije (Ur. l. SFRJ 51/72) je ta nepremičnina z 8.10.1972, ko je prišlo do nacionalizacije tudi na ozemlju bivše cone B, na originaren način prešla v državno last. Zato tožnik tudi z zaslišanjem priče S.M. ne bi mogel doseči ugodnejše odločbe, kot je izdana pravnomočna sodba v tej pravdni zadevi in je iz tega razloga sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je predlog za obnovo postopka zavrglo, saj ne obstaja niti procesna predpostavka za vodenje obnovitvenega postopka. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.