Jedro

Tožnica je posegla v prepir med tožencem in svojim možem prav na koncu in noža proti tožencu ni uporabila. Glede na tako stanje je toženec pretežno odgovoren za poškodbe tožnice, katere soodgovornost je le v tem, da se je vmešala v prepir med tožencem in svojim možem. Njen prispevek pa je mogoče materialnopravno pravilno opredeliti z 20% deležem, medtem ko je na tožencu pretežni del odgovornosti, to je 80%. Taka razmejitev odgovornosti pravdnih strank ima podlago v 205. in 192. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se ob delni ugoditvi pritožbi tožnice sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita tako, da je toženec dolžan plačati tožnici 320.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1999 dalje ter stroške postopka prve stopnje 110.595,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1999 dalje in stroške postopka druge stopnje 34.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1999 dalje, vse v petnajstih dneh.

V preostalem delu se tožničina revizija zavrne.

Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške revizijskega postopka 39.150,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2000 dalje v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode za škodo, ki jo je utrpela 12.5.1989, ko jo je toženec na stopnicah pri vhodnih vratih njene hiše poškodoval s kolom. Ocenilo je, da je odgovornost pravdnih strank za škodni dogodek enaka in zato naložilo tožencu, da mora tožnici povrniti 50% škode, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 175.000,00 SIT (od iztoževanih 350.000,00 SIT) in za strah 25.000,00 SIT (od iztoževanih 100.000,00 SIT), skupaj tako 200.000,00 SIT, medtem ko je višji tožničin zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se njenemu zahtevku v celoti ugodi. V reviziji vztraja na poteku dogodka, kot ga je opisovala med postopkom, to je, da je pritekla na pomoč le svojemu na tleh ležečemu možu in da toženca ni nameravala napasti. Pomembno je, da je bil toženec spoznan za krivega v kazenskem postopku, upoštevati pa bi bilo potrebno tudi vse okoliščine dogodka ter napadalnost toženca in njegovih družinskih članov. Sodbi sodišč nižjih stopenj sta pomanjkljivi, ker sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o dejanskih ugotovitvah, sodišče druge stopnje pa ni pojasnilo spremenjene dokazne ocene. Določilo 192. člena ZOR je napačno uporabljeno, ker k nezgodi ni prispevala. Sicer pa je odškodnina prenizko priznana, odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa tudi neutemeljeno zavrnjena.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile v tem postopku uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija je delno utemeljena.

Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je bil toženec pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja, ker je 12.5.1989 s kolom poškodoval tožnico in njenega moža, potem ko je ta poskušal preprečiti toženčevemu bratu vožnjo po svoji parceli. Tožnici je z udarcem kola povzročil udarnino gornjega dela desnega stegna v obliki večje podplutbe. Med drugim je bilo še ugotovljeno, da je do spornega dogodka prišlo pred tožničino hišo, kamor je toženec prišel s kolom iz sosednje očetove domačije in da je toženec poškodoval tožnico potem, ko je s tal dvigovala nož, ki ga je pred tem z udarcem izbil njenemu možu. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj presodili, da je tudi tožnica prispevala k nastanku poškodbe 50% in sta zato tožencu naložili, da ji plača 200.000,00 SIT odškodnine od skupaj ugotovljene škode 400.000,00 SIT.

Revizijskih izvajanj, ki zatrjujejo drugačne okolnosti škodnega dogodka, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Vendar pa na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje narekuje po presoji revizijskega sodišča delno drugačno razmejitev odgovornosti strank za škodni dogodek, kot pa sta to presodili sodišči nižjih stopenj. Ne glede na predhoden spor v zvezi z izvajanjem služnostne pravice po zemljišču tožeče stranke, je dejstvo, da je toženec prišel na nepremičnino tožnice z dva metra dolgim kolom, ki ga je najpreje uporabil zoper tožničinega moža (ki je mahal z nožem) in zatem še proti tožnici (ko je možev s toženčevim udarcem izbiti nož pobirala). Revizijsko sodišče se strinja z oceno sodišča druge stopnje, da je tožencu pripisati krivdo za škodni dogodek (8. odstavek razlogov na tretji strani njegove sodbe) in da je teža ravnanja na toženi stranki (2. odstavek na četrti strani sodbe). Tožnica je posegla v prepir med tožencem in svojim možem prav na koncu in noža proti tožencu ni uporabila (le pobirala ga je).

Glede na tako stanje je toženec pretežno odgovoren za poškodbe tožnice, katere soodgovornost je le v tem, da se je vmešala v prepir med tožencem in svojim možem. Njen prispevek pa je mogoče materialnopravno pravilno opredeliti z 20% deležem, medtem ko je na tožencu pretežni del odgovornosti, to je 80%. Taka razmejitev odgovornosti pravdnih strank ima podlago v 205. in 192. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Revizijsko sodišče je v skladu z navedenim spremenilo odločitev sodišč nižjih stopenj o odgovornost pravdnih strank za nezgodo na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP.

Na isti pravni podlagi kot je navedena spredaj, je spremenilo tudi odločitev o odškodnini, ki jo mora toženec plačati tožnici. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da znaša tožničina škoda iz naslova telesnih bolečin 350.000,00 SIT. Velikost te škode ni bila sporna. Revizijsko sodišče pa sprejema kot pravilno odločitev sodišč nižjih stopenj, da je tožničin zahtevek za strah utemeljen le v višini 50.000,00 SIT. Tožnica je po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj trpela strah le za izid zdravljenja, medtem ko primarnega strahu ni utrpela. Za zaskrbljenost za izid zdravljenja po poškodbi, ki je zapustila le podplutbo, tudi po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena višja odškodnina kot 50.000,00 SIT. Revizijsko sodišče dalje sprejema kot pravilno odločitev sodišč nižjih stopenj, da tožnica ni dokazala, da bi zaradi poškodbe prišlo do zmanjšanja njene življenjske aktivnosti. Ker tožnica take škode ni utrpela, ji ne gre odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, kar pomeni, da tak njen zahtevek ni utemeljen. Sodišči nižjih stopenj sta ga zato utemeljeno zavrnili. Skupna škoda tožnice, ki je bila ugotovljena, znaša 400.000,00 SIT (350.000,00 SIT za telesne bolečine in 50.000,00 SIT za strah). Ker pa je toženec odgovoren tožnici le za 80% te škode, ji mora plačati 320.000,00 SIT odškodnine. Revizijsko sodišče je v skladu z navedenimi razlogi tudi ustrezno spremenilo sodbi sodišč nižjih stopenj in v tem obsegu ugodilo tožničini reviziji. V preostalem delu pa je tožničino revizijo zavrnilo, ker je presodilo, da ni utemeljena. Razlogi zavrnitve so razvidni iz spredaj podane obrazložitve.

V posledici spremenjenih sodb sodišč nižjih stopenj je moralo revizijsko sodišče poseči tudi v stroškovni odločbi navedenih sodišč. Končni uspeh pravdnih strank v postopku je 65 proti 35 v korist tožnice (po temelju je tožnica uspela z 80%, po višini približno s polovico, to je 50%, kar pomeni, da je njen povprečen uspeh 65% in toženčev 35%). Glede na tako razmerje v uspehu mora toženec povrniti tožnici 236.698,00 SIT od 364.152,00 SIT stroškov prve stopnje, tožnica pa tožencu 126.103,00 SIT od celotnih stroškov prve stopnje 360.297,00 SIT. Po medsebojnem pobotu mora tako toženec povrniti tožnici 110.595,00 SIT stroškov prve stopnje. Stroške pritožbenega in revizijskega postopka je revizijsko sodišče priznalo od zneska, ki je bil tožnici dosojen v teh postopkih, to je od 120.000,00 SIT. Na pritožbeni stopnji gre tako tožnici 34.000,00 SIT stroškov (od pritožbene takse 12.150,00 SIT in od stroškov za sestavo pritožbe po prijavi - 250 točk - 21.850,00 SIT). Stroški revizijskega postopka pa so priznani v višini 39.150,00 SIT (za sestavo revizije 27.000,00 SIT in za takso 12.150,00 SIT). Odločba o stroških postopka temelji na prvem odstavku 166. ter 154. člena ZPP.