Jedro

Tožnica je bila zaposlena pri družbi A. na delovnem mestu direktorice. Dne 12. 6. 2013 je bila razrešena s položaja direktorice. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorice s tožnico sklenjena za nedoločen čas in so bili v njej dogovorjeni oziroma povzeti zakonsko določeni razlogi za njeno prenehanje, bi jo lahko delodajalec zakonito odpovedal le na podlagi enega od teh načinov (77. člen ZDR-1). Tega delodajalec ni storil. Po odpoklicu tožnice s položaja direktorice ji je takratni delodajalec (A.) najprej ponudil v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za vodenje administrativno - tehničnih del, ki je ni podpisala, nato pa ji je družba A. 2. 4. 2014 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu tajniška dela. Zaradi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2005 za delo direktorice za nedoločen čas skladno s 47. členom takrat veljavnega ZDR prejšnje pogodbe z dne 1. 9. 1994, ki je bila sklenjena za delovno mesta vsa administrativna, tehnična in operativna dela v gradbeništvu, ni potrebno še posebej odpovedovati.

Sodišče prve stopnje, ki v sodnem postopku presoja zakonitost le tistega razloga, zaradi katerega je delodajalec delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, je glede na obrazloženo pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker ni bila veljavno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 1. 6. 2005.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: - spremeni v VII. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v neto znesku 9.905,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2014 do plačila; - razveljavi v X. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 4. 2014 nezakonita (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnici delovno razmerje pri pravnem predniku toženca ni prenehalo 17. 6. 2014, temveč je trajalo do 1. 6. 2015 z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2005 (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici za čas od 18. 6. 2014 do vključno 1. 6. 2015 priznati vse nedenarne terjatve iz delovnega razmerja, zlasti jo prijaviti v socialna zavarovanja kot delavko pravnega prednika toženca (III. točka izreka), ji priznati vse denarne pravice iz delovnega razmerja, vključno z bruto nadomestilom plače v znesku 1.854,52 EUR, povečanem za zakonsko določen dodatek za delovno dobo, od tega zneska obračunati davke in prispevke ter nato tožnici izplačati ustrezno neto nadomestilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila (IV. točka izreka). Tožencu je tudi naložilo, da je dolžan tožnici izplačati denarno povračilo v višini dveh mesečnih plač oziroma v znesku 4.170,88 EUR (V. točka izreka). Dalje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati razliko v plači za čas od 1. 6. 2013 do 17. 6. 2014 v skupnem bruto znesku 5.761,41 EUR, in sicer tako da odvede davke in prispevke od posameznih zneskov, razvidnih iz VI. točke izreka sodbe, tožnici pa izplača neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Tožencu je nadalje naložilo, da tožnici plača odpravnino v neto znesku 9.905,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2014 do plačila (VII. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan povrniti tožnici stroške postopka v znesku 1.539,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (VIII. točka izreka). Višji zahtevek iz naslova denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v višini 16 mesečnih plač je zavrnilo (IX. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za povrnitev škode v znesku 25.810,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in povrnitev pravdnih stroškov (X. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zaradi umika tožbe z zahtevkom za plačilo denarnega nadomestila za čas odpovednega roka v znesku 1.199,59 EUR v tem delu postopek ustavilo (XI. točka izreka). Zaradi delnega umika nasprotne tožbe z zahtevkom v znesku 5.147,57 EUR je tudi v tem delu postopek ustavilo (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec (tožnik iz nasprotne tožbe) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in tožnici naloži povrnitev stroškov, podrejeno pa, naj izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker gre za nasprotje dela izreka in razlogov izpodbijane sodbe ter vsebino listin, na katero se prvostopenjska sodba sklicuje. Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo listin, ki jih je predložil toženec. Če bi upoštevalo te dokaze, bi tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zatrjuje, da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 6. 2005 ni veljavna, saj jo je sestavila tožnica, ki je podpisala obe stranki. Vztraja, da je še vedno veljavna pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 1994 za administrativno - tajniška dela, ki je bila tožnici odpovedana 2. 4. 2014. Toženec poudarja, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pričakovana glede na finančno stanje in slabo poslovanje družbe A.. Družba tožnici kot edini zaposleni ni mogla zagotoviti dela, saj ni imela sredstev za pokrivanje dolgov. Toženec meni, da je napačno izračunana višina odpravnine. Zatrjuje, da tožničina mesečna plača v obdobju od 1. 6. 2013 do 17. 6. 2014 ni znašala 1.854,52 EUR bruto, saj je iz plačilnih list razvidno, da je bila odvisna od števila opravljenih ur. Toženec ocenjuje, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške postopka, ker ni upoštevalo, da tožnica ni uspela z zahtevkom za izplačilo denarnega povračila v višini 16 mesečnih plač. V zvezi z odločitvijo po nasprotni tožbi pa navaja, da je tožnica kot direktorica odgovorna za dolg družbe v višini 26.743,00 EUR. Poleg tega je sodna izvedenka navedla, da je pomanjkljiv način evidentiranja terjatev in obveznosti po posameznikih. Sporno je predvsem to, da pri izplačilih na transakcijskih računih fizičnih oseb ni priložene nobene specifikacije, na kaj se konkretno nakazilo nanaša. Iz listin v spisu tako izhaja, da tožnica ni ravnala kot odgovorna oseba družbe ter ni poskrbela za tekoče evidence in obračune poslovanja.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe toženca in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožnik uvodoma sicer navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi obstajalo nasprotje med izrekom in razloge izpodbijane sodbe ter vsebino listin, na katere se prvostopenjska sodba sklicuje, vendar tega razloga ne konkretizira. Ne navede, kateri del izreka in kateri razlogi so si med seboj v nasprotju, zlasti ne, kateri razlogi so v nasprotju z vsebino listin. Zato takšnega pavšalnega očitka ni mogoče preizkusiti. Enako velja za pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokumentacije, ki jo je priložil pritožnik, in da bi sodišče zavrnilo tožbene zahtevke tožnice, če bi to dokumentacijo upoštevalo. S temi navedbami pritožnik smiselno očita kršitev določbe 8. člena ZPP. Vsakega od izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ocenilo samega zase ter v medsebojni povezavi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena dokazov pred sodiščem prve stopnje celovita, logična in izkustveno sprejemljiva. Ker je dokazna ocena analitično sintetična ter vestna in skrbna, je bil metodološki napotek iz 8. člena ZPP v celoti spoštovan in procesne kršitve ni bilo.

7. Neutemeljeno pritožnik navaja, da pogodba o zaposlitvi med tožnico in družbo A. z dne 1. 6. 2005 za nedoločen čas ni veljavna, ker naj bi jo tožnica sestavila sama in podpisala obe pogodbeni stranki oziroma ponaredila podpis delodajalca. S temi navedbami pritožnik ne more uspeti že zato, ker v postopku na prvi stopnji ni z zahtevkom izpodbijal veljavnosti navedene pogodbe o zaposlitvi, niti ni uveljavljal njene ničnosti. Sicer pa iz izvedenih dokazov (npr. plačilne liste za maj 2013) izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri družbi A. na delovnem mestu direktorice. Tožnica je bila 12. 6. 2013 razrešena s položaja direktorice. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorice s tožnico sklenjena za nedoločen čas in so bili v njej dogovorjeni oziroma povzeti zakonsko določeni razlogi za njeno prenehanje, bi jo lahko delodajalec zakonito odpovedal le na podlagi enega od teh načinov (77. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Tega delodajalec ni storil. Po odpoklicu tožnice s položaja direktorice ji je takratni delodajalec (A.) najprej ponudil v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za vodenje administrativno - tehničnih del, ki je ni podpisala, nato pa ji je družba A. 2. 4. 2014 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu tajniška dela. Zaradi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2005 za delo direktorice za nedoločen čas skladno s 47. členom takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) prejšnje pogodbe z dne 1. 9. 1994, ki je bila sklenjena za delovno mesta vsa administrativna, tehnična in operativna dela v gradbeništvu, ni potrebno še posebej odpovedovati.

8. Sodišče prve stopnje, ki v sodnem postopku presoja zakonitost le tistega razloga, zaradi katerega je delodajalec delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, je glede na obrazloženo pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker ni bila veljavno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 1. 6. 2005. 9. Če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, lahko na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 v primeru ugotovitve, da delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Takšno odločitev je tožnica predlagala v tem sporu. Zato je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (18. 6. 2014) do 1. 6. 2015 ter tožencu za navedeno obdobje naložilo, da tožnico vključi v socialno zavarovanje, hkrati pa mu za navedeno obdobje naložilo, da tožnici prizna pravice iz delovnega razmerja oziroma nadomestilo mesečne bruto plače po zadnji veljavni pogodbi za delo direktorja ter ji prisodilo ustrezno denarno povračilo v višini dveh tožničinih plač.

10. Ob ugotovitvi, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja nezakonito odpovedana, je sodišče prve stopnje za čas priznanja pravic iz delovnega razmerja utemeljeno dosodilo tožnici razlike do nadomestila plače, kot bi ji šla na podlagi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Odločitev sodišča, da je bila tožnici navedena pogodba nezakonito odpovedana, ima za posledico, da so imele njene pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki še vedno pravno podlago v nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi za delo direktorja. Sodišče prve stopnje pa je še ugotovilo, da je obstajal ustni dogovor o višji plači tožnice v znesku 1.854,52 EUR in dodatkom za delovno dobo. Na drugi strani pritožnik nasprotnega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazal. Zato je sodišče po oceni izvedenih dokazov pravilno naložilo tožencu izplačilo prikrajšanja pri plači za obdobje od odpoklica tožnice do dneva, ko je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje, v skupnem bruto znesku 5.761,41 EUR. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica ni bila prikrajšana pri izplačilu plač.

11. Utemeljena je pritožba v delu odločitve glede plačila odpravnine v neto znesku 9.905,84 EUR. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved iz poslovnega razloga nezakonita, obenem pa tožnici prisodilo denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ni podlage za plačilo odpravnine po prvem odstavku 108. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter izpodbijani del sodbe v VII. točki izreka spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP).

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka ni upoštevalo, da tožnica ni uspela z zahtevkom za denarno povračilo v višini 16 plač. Tožbeni zahtevek za sodno razvezo in izplačilo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 predstavlja spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. V individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi se v skladu z drugim odstavkom 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl. - ZODvT) vrednost predmeta določi izključno po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade, zato se znesek denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 pri vrednosti predmeta spora ne upošteva. Uspeh strank v tem sporu zato ni odvisen od višine prisojenega denarnega povračila.

13. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o odškodninskem zahtevku po nasprotni tožbi izhajalo iz določbe 177. člena ZDR-1. Primerjava prvega odstavka 177. člena ZDR-1 s prvim in drugim odstavkom 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl.) pokaže, da je ZGD-1 v tem delu lex specialis. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je drugačna in strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po 177. členu ZDR-1, kar je razumljivo glede na položaj, ki ga zasedajo. Velja skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika, za katerega se domneva tudi ustrezna usposobljenost in obveščenost. Tak je bil tudi položaj toženke po nasprotni tožbi, zato bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju njene odškodninske odgovornosti izhajati iz 263. člena ZGD-1, saj sklenjena pogodba o zaposlitvi ne pomeni, da je toženka razbremenjena odgovornosti po ZGD-1 (tako tudi VS RS, opr. št. VIII Ips 168/2012 z dne 13. 5. 2013 in opr. št. VIII Ips 249/2011 z dne 6. 11. 2012).

14. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v X. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da postopka ne more le dopolnjevati in da je smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem.

15. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju določbe 263. člena ZGD-1 v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1 ugotoviti pravno odločilna dejstva v zvezi z odškodninskim zahtevkom po nasprotni tožbi ter odločiti o pravdnih stroških in o stroških pritožbenega postopka (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

16. V preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v ostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.