Jedro

Starost 52 let in nošenje korekcijskih očal, ne predstavljajo takšnih okoliščin, ki bi tožnici narekovale, da mora biti pri gibanju v prodajnih prostorih še posebej previdna, bolj kot povprečno skrben in razgledan človek. Od vsakega povprečno skrbnega in razgledanega človeka pa se nedvomno pričakuje, da je pri hoji po prodajnem prostoru, kljub temu, da je osredotočen predvsem na izdelke, pozoren tudi na okolico. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da ob upoštevanju ugotovljenih dejstev znaša prispevek tožnice k nastanku škode le 15% in ne 35%, kot je to ocenilo prvostopenjsko sodišče.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še nadaljnjo odškodnino v višini 606,46 EUR (prej 145.332,40 SIT) z zamudnimi obrestmi od zneska 600,90 EUR (prej 144.000,00 SIT) za čas od 01.01.2002 do 27.06.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero in od 28.06.2003 dalje v višini predpisane obrestne mere, do plačila ter od zneska 5,56 EUR (prej 1.332,40 SIT) od 01.01.1999 dalje.

V presežku za znesek 7.043,90 EUR (prej 1,688.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 dalje do plačila, za obresti od prisojenih 2.553,83 EUR (prej 612.000,00 SIT) za čas od 01.01.2002 do 27.06.2003 v višini temeljne obrestne mere in za znesek 97,48 EUR (prej 23.360,30 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.1999 dalje, se tožbeni zahtevek zavrne.

Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v višini 472.330,30 SIT, in sicer za nepremoženjsko škodo 468.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do 27.06.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ter za premoženjsko škodo 4.330,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.1999 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 1,832.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo, nadaljnjih 24.692,70 SIT za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.1999 dalje in za plačilo višjih obresti od prisojene odškodnine za čas od 01.01.2002 do 27.06.2003, pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 327.768,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje oz. da prvostopenjsko sodbo spremeni. V pritožbi je navajala, da je prvostopenjsko sodišče popolnoma napačno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo glede soodgovornosti tožnice k nastalemu dogodku, saj je tožnici pripisalo kar 35% soodgovornosti za nastalo nezgodo, iz razlogov, ker se je tožnica skoncentrirala na nakup darila in je bila premalo pozorna na okolico, na katero bi kot povprečno razgledan človek morala biti pozorna, zlasti ker se je prvič nahajala v trgovini, ker je nosila očala in je bila starejša oseba (nekaj manj kot 52 let). Takšni zaključki sodišča pa so neživljenjski, saj je vsak povprečen človek, ki pride v katerokoli trgovino, prvenstveno in edino osredotočen na izdelke, na okolico pa je manj pozoren. To velja ne glede na to, ali je v trgovini prvič ali desetič. Prav tako človeka v starosti 52 let ni mogoče opredeliti kot starejšo osebo, saj so ljudje pri 52 letih še vedno vitalne osebe. Tudi nošenje korekcijskih očal tožnico ne zavezuje k temu, da bi morala biti bolj pozorna, saj z njimi tožnica vidi prav tako dobro kot drugi ljudje, ker so korekcijska očala namenja ravno temu. Poleg tega bi morala v skladu s 171. členom biti izkazana huda malomarnost oškodovanca, da bi lahko oškodovancu pripisali soodgovornost za nastanek škodnega dogodka. Sklepanje prvostopenjskega sodišča v zvezi s soodgovornostjo tožnice je zato napačno in ni podprto z utemeljeno obrazložitvijo, zlasti ker je prvostopenjsko sodišče na drugi strani ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke ravnal skrajno malomarno in kršil vrsto predpisov, ker ni zagotovil, da bi razstavne mize z eksponati v prodajnem prostoru bile razporejene tako, da bi bilo omogočeno varno gibanje strank in zaposlenih (razstavni prostor je namreč bil razporejen v dveh ravninah, med katerima je bilo 20-30 cm razlike), kar sta mu narekovala tako Pravilnik o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln (v nadaljevanju Pravilnik) kot določbe takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki zavarovancu tožene stranke kot gospodarskemu subjektu nalaga ravnanje z večjo skrbnostjo, saj je dolžan ravnati po pravilih stroke in običajih. V nasprotju s to skrbnostjo zavarovanec tožene stranke ni postavil opozorilne table na poti do podesta in ni podesta opremil z opozorilnimi trakovi. Po mnenju pritožnice je iz podanega opisa razvidno, da je lastnik trgovine izključno sam odgovoren za nastalo nezgodo in škodo tožnice, dejstvo, ki ga tožnici očita prvostopenjsko sodišče, da bi morala biti bolj pozorna na okolico, pa ni takšno, da bi predstavljalo takšno malomarnosti, ki bi predstavljala 35% soprispevek k nastanku škode. V zvezi z višino prisojene odškodnine pa je tožnica, ob naštevanju obsega nepremoženjske škode, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, navajala, da sodišče ni upoštevalo navedb tožnice o tem, da je bolečine na poškodovani zunanji strani desne roke trpela ves čas od te poškodbe do nove poškodbe dne 01.05.2004, ko so se te bolečine le še okrepile. Prvostopenjsko sodišče je namreč sledilo le izvedenskemu mnenju in ni obrazložilo, zakaj ni sledilo navedbam tožnice, poleg tega pa ni upoštevalo neugodnosti tj. nošenje longete in dokomolčnega mavca, hlajenje, jemanje zdravil proti bolečinam, razgibavanje prstov, obiske pri zdravnikih v ambulanti in RTG slikanje. Ker sodišče ni upoštevalo izpovedbe tožnice o bolečinah, ki so zelo subjektivne narave, in neugodnostih v zvezi z zdravljenjem, ni popolnoma ugotovilo dejansko stanje, saj je tožnici prisodilo zelo nizko odškodnino za to obliko škode. Ker ni obrazložilo zakaj ni upoštevalo dokaza izpovedbe tožnice, temveč je le sledilo izvedencu, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi pri prisoji odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšana življenjskih aktivnosti sodišče ni jasno navedlo, zakaj ni verjelo izpovedbi tožnice temveč samo izvedenskemu mnenju, dejansko stanje je zato nepravilno ugotovilo in nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je tožnici prisodilo prenizko odškodnino za strah, medtem ko je zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v celoti zavrnilo.

Pritožba je delno utemeljena.

O soprispevku tožnice k nastanku škode: Sodišče prve stopnje je v zvezi z odgovornostjo zavarovanca tožene stranke za nastalo škodo ugotovilo, da se je na sredini prodajnega prostora, kjer je prišlo do škodnega dogodka, nahajal podest višine 20 do 30 cm, ki ni bil ravno vzorno označen, saj sta bili dve različni, sicer temni ravnini, na spodnji strani podesta ločeni s trakom, ki je bil za bolj pozornega človeka viden, ne pa očitno ločljiv, in da so se zato mizice, na katerih so bili razstavljeni prodajni artikli, nahajale v dveh različnih višinah. Nadalje je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi, da se je tožnica v trgovini nahajala prvič, da se je po vstopu v trgovino skoncentrirala le na nakup darila, da je bila v času škodnega dogodka tožnica stara nekaj manj kot 52 let in da je nosila korekcijska očala. Na podlagi teh ugotovitev, ki jih tožnica pritožbeno ne izpodbija, je sodišče napravilo zaključek, da je za škodni dogodek krivdno odgovoren zavarovanec tožene stranke, ker kot strokovnjak, ki se poklicno ukvarja z dejavnostjo trgovine, ni zagotovil varnega gibanja strank in zaposlenih v prodajnih prostorih (s pravilno razporeditvijo blaga v trgovini ali s primerno označitvijo podesta). Tudi ta zaključek prvostopenjskega sodišča pritožbeno ni izpodbijan. Iz zgoraj navedenega je namreč razvidno, da tožnica s pritožbo izpodbija le zaključke prvostopenjskega sodišča o njenem prispevku k nastanku škode. Prvostopenjsko sodišče je namreč zaključilo, da je k nastanku škode delno prispevala tudi tožnica, ker je bila premalo pozorna na okolico, na katero bi morala biti še posebej pozorna glede na dejstvo, da se je prvič nahajala v trgovini, da je starejša oseba in da je uporabljala korekcijska očala. Delež prispevka tožnice k nastanku škode je tako prvostopenjsko sodišče ocenilo na 35%. Takšni zaključki prvostopenjskega o deležu prispevka tožnice k nastanku škode pa so po oceni pritožbenega sodišča nepravilni. Pritrditi je namreč pritožbenim navedbam, da starost nekaj manj kot 52 let in nošenje korekcijskih očal, ne predstavljajo takšnih okoliščin, ki bi tožnici narekovale, da mora biti pri gibanju v prodajnih prostorih še posebej previdna, bolj kot povprečen človek. Vsekakor pa je mogoče od nje zahtevati pozornost in skrbnost povprečnega človeka. Od vsakega povprečno skrbnega človeka se nedvomno pričakuje, da je pri hoji po prodajnem prostoru, kljub temu da je osredotočen predvsem na izdelke, pozoren tudi na okolico. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnica bila tako skoncentrirana na izdelke v trgovini, da ni bila niti toliko pozorna na okolico, kot bi morala biti kot povprečno skrben in razgledan človek, pa je po oceni pritožbenega sodišča pravilen in utemeljen. Na podlagi takšnega zaključka je tožnici vsekakor mogoče očitati, da je tudi sama prispevala k nastanku škodnega dogodka, vendar pa ob pravilni uporabi določbe 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika (OZ) potrebno uporabiti tudi v tem postopku, ker je škodni dogodek nastal pred uveljavitvijo OZ, tožnici ni mogoče pripisati več kot 15% soprispevka k nastanku škode.

O višini odškodnine: V zvezi s prisojo odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem tožnica v pritožbi v celoti povzema ugotovitve izvedenca glede diagnoze, trajanja in intenzitete bolečin kot tudi obseg neugodnosti, pri tem pa pritožbeno zatrjuje le, da sodišče ni upoštevalo njene izpovedbe, kar pa ne drži. Kot sama navaja v pritožbi, je izpovedba tožnice dokaz, ki je enak kot vsak drug dokaz, in kot takšno jo je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, saj je izpovedbo tožnice ocenjevalo v povezavi z drugimi dokazi. Na podlagi pravilne in popolne dokazne ocene je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da izpovedbi tožnice ni mogoče v celoti slediti, ker je preveč čustveno obarvana in ker ni objektivizirana z izvedenskim mnenjem, ki ga je ocenilo za strokovnega in prepričljivega. Izvedenec je namreč ocenil, da izpovedba tožnice izrazito odstopa od objektivnih spoznanj stroke o posledicah poškodb, kot jih je utrpela tožnica, da je sicer možna, vendar bi na to vprašanje moral odgovoriti psihiater ali psihoanalitik, pribave izvedenskega mnenja psihiatra pa tožnica ni predlagala. Ker je prvostopenjsko sodišče v prvem odstavku na 7. strani sodbe navedlo jasne in prepričljive razloge, ki jim v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, s katerimi se je tudi opredelilo do vseh navedb tožnice v zvezi s trajanjem in intenziteto telesnih bolečin ter obsegom neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje glede prestanih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ugotovilo pravilno in popolno in tudi ustrezno obrazložilo svojo odločitev tako, da jo je nedvomno mogoče preizkusiti. Zato so pritožbeni očitki o nepopolni in nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja in o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka neutemeljene, prav tako pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o nepravilni uporabi materialnega prava. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je tožnica utrpela prelom pod glavico V. dlančnice desne roke brez dislokacije kostnih fragmentov. Zaradi tega je tožnica trpela srednje močne bolečine 2 dni, stalne zmerne bolečin 1 teden ter občasne zmerne bolečine 3 mesece. V zvezi z zdravljenjem pa je tožnica utrpela tudi neugodnosti (4 preglede v travmatološki ambulanti, RTG slikanje (4x), 10 ambulantnih fizikalnih terapij, nositi je morala longeto oz. dokomolčni mavec od 13.05.1998 do 10.06.1998). V obdobju trajanja bolečin so bile pri tožnici začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti in sicer 9 dni bolj, nadaljnje tri mesece pa minimalno. V tem obdobju je bila tožnica omejena pri amaterskem slikanju, pisateljevanju ter gospodinjskih opravilih. Glede na tako ugotovljen manjši obseg telesnih bolečin, njihovo intenzivnost, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, glede na ugotovljeno začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odškodnina v višini 2.503,76 EUR (prej 600.000,00 SIT) v skladu z merili in kriteriji iz čl. 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in primerljiva z odškodninami, ki jih v podobnih primerih prisojajo sodišča za tovrsten obseg škode. Ob upoštevanju 15% soprispevka tožnice k nastanku škode znaša tako pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem 2.128,19 EUR (prej 510.000,00 SIT).

Glede prisoje odškodnine za pretrpljen strah je tožnica v pritožbi ponovno navajala le, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njene izpovedbe v zvezi z doživljanjem straha, temveč je sledilo le mnenju izvedenca, svoje odločitve pa ni obrazložilo, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, prav tako pa naj bi sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je tožnici prisodilo prenizko odškodnino za to obliko škode. Tudi te pritožbene očitke pritožbeno sodišče ocenjuje kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč izpovedbo tožnice v zvezi s prestanim strahom ocenilo kot neverodostojno in ji ni sledilo, ker ni bila objektivizirana z izvedenskim mnenjem, pa tudi sicer bi izpovedba tožnice v zvezi s strahom kazala na zmanjšanje življenjskih aktivnosti (tožnica je namreč v zvezi s strahom izpovedala le, da jo je po škodnem dogodku bilo strah hoditi po trgovinah in da je ves čas le gledala po tleh). Razloge za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo v tretjem odstavku na 7. strani sodbe, in jih pritožbeno sodišče ocenjuje kot jasne in prepričljive. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov. Ker tožnica v pritožbi ni navedla, katera dejstva v zvezi s strahom naj prvostopenjsko sodišče ne bi ugotovilo oz. naj bi ga ugotovilo nepravilno, in ker je po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena prvostopenjskega sodišča v zvezi s strahom pravilna in prepričljiva, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o nepopolni in nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja glede pretrpljenega strahu. Glede na pravilne in popolne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica zaradi škodnega dogodka pretrpela kratek in neizrazit primaren strah, nato pa je 1 mesec trpela sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja, ki je bila sicer neizrazita, vendar logična, saj je tožnico skrbelo, ali se bo tudi v prihodnje ukvarjala s pisateljevanjem, amaterskim slikarstvom ter številnimi drugimi aktivnostmi, o katerih je izpovedovala, je po presoji pritožbenega sodišča odškodnina v višini prisojenih 500,75 EUR (prej 120.000,00 SIT) v skladu z merili iz čl. 200 ZOR in primerljiva odškodninam, ki jih sodišča prisojajo za tovrsten obseg škode. Zato so pritožbeni očitki tožnice o materialnopravni zmotnosti višine takšne odškodnine povsem neutemeljeni. Ker pa je pritožbeno sodišče prispevek tožnice k nastanku škode ocenilo na 15%, je tožnici za to obliko škode prisodilo 425,64 EUR (prej 102.000,00 SIT).

V zvezi z delom zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do celotne izpovedbe tožnice, njeno izpovedbo tehtalo glede na objektivizirane ugotovitve izvedenca in pri tem ugotovilo, da poškodba, ki jo je utrpela tožnica v škodnem dogodku ni imela takšnih posledic, kot jih je navajala tožnica. Izvedenec je namreč prepričljivo pojasnil, da je imobilizacija po zlomu V. dlančne kosti kratka, da se zaceli najkasneje v obdobju 6 tednov, da se po tem obdobju vzpostavi stanje kot je bilo pred poškodbo in da takšna poškodba ne zapušča nobene omejene gibljivosti v zapestnem delu niti omejene grobe moči roke. Prav tako pa poškodba z dne 13.05.1998 ni v nobeni vzročni zvezi s poškodbo, ki jo je tožnica utrpela dne 01.05.2004, ko si je poškodovala koželjnico v desnem zapestju, saj je izvedenec pojasnil, da gre za izrazito izolirani poškodbi, ki se zdravita z različno imobilizacijo. Sodišče prve stopnje je mnenju izvedenca sledilo zato, ker je svoje mnenje prepričljivo in racionalno obrazložil in ker je podkrepljeno z ugotovitvami izvedenca ob pregledu tožnice dne 22.07.2004. Na podlagi takšne dokazne ocene, ki je po oceni pritožbenega sodišča jasna, prepričljiva, zelo dobro obrazložena in v skladu z določbo čl. 8 ZPP, je prepričljiv in utemeljen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da so tožničine življenjske aktivnosti bile omejene le začasno (tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila tožničina delovna sposobnost za krajši čas izrazito okrnjena), kar je v skladu s sodno prakso upoštevalo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Da bi sodišče tožnici prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, bi tožnica morala dokazati, da je poškodba zapustila trajne posledice, zaradi katerih so njene življenjske aktivnosti zmanjšane. Dalj časa trajajoče omejenosti pa tožnica, po oceni prvostopenjskega sodišča, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljivo in pravilno, ni uspela dokazati (215. člen ZPP). Ker je prvostopenjsko sodišče jasno in prepričljivo obrazložilo, zakaj je sledilo mnenju izvedenca in zakaj ni verjelo tožnici, pri tem pa je po oceni pritožbenega sodišča popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je del zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v celoti zavrnilo. Vsi pritožbeni očitki v zvezi s tem so zato neutemeljeni.

Glede na spremenjeno odločitev o deležu soprispevka tožnice k nastanku škode je bilo potrebno spremeniti izpodbijani zavrnilni del izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je tako tožnici za nepremoženjsko škodo ob upoštevanju 15% prispevka tožnice k nastanku škode, odmerilo odškodnino v višini 2.553,83 EUR (prej 612.000,00 SIT) torej za 600,90 EUR (prej 144.000,00 SIT) več, kot ji je bilo prisojeno na prvi stopnji. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožnici plačati še dodatnih 600,90 EUR (prej 144.000,00 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ker je prvostopenjsko sodišče tožnici priznalo tudi premoženjsko škodo v skupni višini 27,80 EUR (prej 6.662,00 SIT), ta odločitev sodišča prve stopnje pa pritožbeno ni bila izpodbijana, je ob upoštevanju 15% soprispevka tožnice k nastanku škode, pritožbeno sodišče tožnici odmerilo 23,36 EUR (prej 5.662,70 SIT) odškodnine za premoženjsko škodo in ji zato prisodilo dodatnih 5,54 EUR. Kljub temu, da je z odločitvijo pritožbenega sodišča tožeči stranki bila prisojena višja odškodnina kot na prvi stopnji, pritožbeno sodišče v odločitev o stroških ni posegalo, ker je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče napačno ocenilo tožničin uspeh v pravdi. Prvostopenjsko sodišče je namreč štelo, da je uspeh tožeče stranke bil 65%, dejansko pa je uspeh tožnice znašal le 20%. Prvostopenjsko sodišče je namreč tožnici prisodilo le 1.971,00 EUR (prej 472.330,30 SIT) od prvotno zahtevanih 9.819,00 EUR (prej 2,353.023,00 SIT). S spremembo sodbe sodišča prve stopnje pa je tožnici bilo skupno prisojenih 2.577,46 EUR (prej 617.662,70 SIT) od prvotno zahtevanih 9.819,00 EUR (prej 2,353.023,00 SIT), kar pomeni, da je tožničin uspeh v pravdi 26% in ne 65%. Ker pa se je zoper sodbo pritožila le tožnica, bi sprememba prvostopenjske sodbe v delu izreka o stroških pomenila kršitev 359. člena ZPP. Prav tako pritožbeno sodišče ni spreminjalo odločitve prvostopenjskega sodišča o teku zamudnih obresti, saj v tem delu sodba prvostopenjskega sodišča ni bila pritožbeno izpodbijana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (4. točka I. odstavka 358. člena ZPP), v preostalih še izpodbijanih delih pa pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu z II. odstavkom 350. člena ZPP.

Ker je tožnica s pritožbo zahtevala zvišanje prisojene odškodnine za 7.747,84 EUR (prej 1,856.692,70 SIT), in sicer od prisojenih 1.971,00 EUR (prej 472.330,30 SIT) na 9.718,84 EUR (prej 2,329.023,00 SIT), pritožbeno sodišče pa je prisojeno odškodnino zvišalo za 606,44 EUR (prej 145.332,40 SIT) in sicer iz 1.971,00 EUR (prej 472.330,30 SIT) na 2.577,46 EUR (prej 617.662,70 SIT), znaša pritožbeni uspeh tožnice 7,8 %. Zaradi neznanosti pritožbenega uspeha je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške (čl. 154/II ZPP v zvezi z čl. 165/I ZPP).