Jedro

Sporna parcela je bila tedaj družbena lastnina, na kateri priposestvovanje stvarne služnosti ni bilo mogoče. Prav tako ni bilo mogoče na podlagi pravnega posla, sklenjenega med fizičnimi osebami na zemljišču v družbeni lasti, ustanoviti stvarno služnost. Le takšna stvarnopravna pravica pa bi lahko imela učinke tudi na tožnico, kot novo lastnico služečega zemljišča, upoštevaje pravne učinke stvarne služnosti, ki bremenijo vsakokratnega lastnika služečega zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 4. točka izreka sodbe).

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe razsodilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in prepovedalo toženim strankam uporabo nepremičnine parc. št. 2055/6, last tožeče stranke, za dostop do nepremičnine parc.št. 2055/4, last toženih strank, vse k.o. B.. Nadalje je odločilo o stroških tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo vlagajo pritožbo tožene stranke. Izpodbijajo 2. in 4. točko izreka sodbe, pri čemer uveljavljajo pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagajo, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne v izpodbijanem delu v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Poudarjajo, da sporna nepremičnina št. 2055/6 v naravi predstavlja utrjeno makadamsko pot, ki jo toženci in njihov pravni prednik pokojni oče oziroma mož H. V. že vse od leta 1972 uporabljajo povsem legitimno, legalno na podlagi pisnega dogovora z dne 28. 3. 1972 za dostop od javne ceste do svoje nepremičnine parc. št. 2055/4, k.o. B.. Iz tega dogovora izhaja, da je H. V. izplačal pravni prednici tožeče stranke M. B. oziroma njenemu pooblaščencu A. B., 10.000,00 tedanjih DIN za uporabo poti, ki jo bosta oba uporabljala, stroške v zvezi s tem pa trpela vsak polovico. Revalorizirana vrednost tega zneska na dan 9. 12. 2010 znaša po izračunu Statističnega urada RS 4.665,24 EUR. Nepremičnina je bila namreč v času sklenitve dogovora v družbeni lasti, zato M. B. na njej ni mogla ustanoviti služnostne pravice, saj je imela le pravico do uporabe. Kljub navedenemu je leta 1991 pravni prednik nasprotne stranke J. B., ki ga je zastopala tožeča stranka T. B. (žena) kot pooblaščenka, na Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota na Vrhniki vložil tožbo zoper pravnega prednika toženih strank H. V., s katero je med drugim zahteval tudi prepoved uporabe parc. št. 2055/6, ki je bila v lasti tožeče stranke J. B. in sicer po vsej dolžini te parcele ter da si mora tožena stranka H. V. urediti lastno pot za dovoz in dostop na svojo parc. št. 2055/4 izven parcel J. B.. Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota na Vrhniki je dne 5. 10. 1992 izdalo sodbo opr. št. P 125/91 oziroma 128/93, s katero je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, kar je dne 6. 5. 1993 potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. II Cp 2088/92. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (tudi z ogledom na kraju samem), da H. V. na noben način ne more priti do svoje hiše drugače kot po parc. št. 2055/6 in da H. V. navedeno pot uporablja na podlagi dogovora z M. B. oziroma njenim pooblaščencem A. B.. M. B. je bila pravna prednica J. B. in sedaj tožeče stranke M. B.. Okrajno sodišče na Vrhniki v obrazložitvi sodbe navaja, da je zgoraj navedeni dogovor predstavljal pravno podlago do leta 1997, kasneje pa bi morali toženci pridobiti stvarnopravno pravico. Vendar sodišče ni upoštevalo okoliščin in dogovora v letu 1991 do 1998. Tožena stranka T. B. namreč v tej zadevi ni tretja stranka, ampak je že leta 1991 nastopila kot pooblaščenka svojega moža J. B. v zgoraj omenjeni tožbi zoper H. V.. Zadeva pod opr. št. 128/93 je bila odprta do 7. 12. 1998, ko je bila sklenjena sodna poravnava, ki sta jo sklenila in podpisala T. B. (pravna naslednica J. B.) in S. V. (kot pooblaščenec dedičev po pokojnem H. V.). V času od 1991 do 1997 si je H. V. poskušal z nasprotno tožbo za ugotovitev služnostne pravice pridobiti stvarnopravno pravico za uporabo nepremičnine s parc. št. 2055/6, po pridobitvi stvarnopravne pravice za uporabo nepremičnine parc. št. 2055/6. Po njegovi smrti je T. B. želela oziroma bila pripravljena skleniti z njmi kot novimi lastniki dogovor o spornih zadevah. Vendar je začasno rešitev glede kanalizacije pogojevala z umikom nasprotne tožbe za ugotovitev služnosti. Na to so pristali, saj so se z nasprotno stranko pogovarjali o možnostih nove razmejitve parcel v bodočnosti. V teh pogovorih nikoli več ni bilo omenjeno nasprotovanje uporabe poti (2055/6) za dostop do parcele 2055/4. Držali so se dogovora oziroma sodne poravnave in so glede na dogovore iz leta iz leta 1972 in 1998 ter glede na sodbo P 125/91 oziroma 128/93 glede poti šteli, da imajo zadostno pravno podlago za uporabo poti in v skladu z željo nasprotne stranke niso vložili zahteve po določitvi nujne poti. Sodišče v obrazložitvi napačno navaja, da omenjeni dogovori ne veljajo za tožečo stranko, ki je lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 2055/6 pridobila na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Sodišče so opozorili, da je tožeča stranka že prej prišla do pravice uporabe nepremičnine z darilno pogodbo z njenim možem J. B., prejšnjim imetnikom pravice uporabe. Tožnica je še v letu 1998 kot imetnica pravice uporabe nepremičnine parc. št. 2055/6 sklepala dogovore, ki so se nanašali tudi na uporabo poti oziroma služnost na tej poti. To stanje je trajalo vse do novembra 2006, ko je tožeča stranka prekopala del poti. O delih jih je obvestila – razlog pa tedaj ni bil nasprotovanje uporabi poti, temveč začasna dela. Kasneje z deli ni nadaljevala. Spoznali so, da gre za izsiljevanje in so zato že 16. 2. 2007 vložili na pristojno sodišče predlog za ustanovitev nujne poti. Tožeča stranka je šele dne 26. 9. 2007 vložila tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice. Naredili so vse, kar je bilo v njihovi moči, za legitimno in legalno uporabo sporne poti. Nasprotna stranka ne sme imeti pravnega varstva v okoliščinah, do katerih je prišla s prevaro. Z uporabo nepremičnine ne povzročajo nikakršne škode in tožeče stranke ne omejujejo v njenih nadaljnjih namerah. Glede na to, da je omenjena nepremičnina v naravi pot in da jo že 38 let vzdržujejo, tudi upnici omogočajo dostop z vozili do njenega kozolca (gospodarskega objekta).

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo toženih strank. Predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba. Poudarja, da predstavljajo pritožbene trditve nova dejstva, katerih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, upoštevaje določbo 337. člena ZPP. Tudi ne drži, da bi tožeča stranka s toženimi strankami v času med 1991 in 1998 sklepala dogovore, še posebej ne glede dovoljenja za uporabo sporne nepremičnine toženim strankam. Na podlagi sporazuma iz leta 1972 med pokojnim H. V. in M. B. se ni ustanovila nobena pravna pravica in tudi ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Tak dogovor ima lahko posledice le na obligacijskopravnem področju, zaradi česar pa tožeče stranke, ki ni univerzalno pravna naslednica strank tega dogovora, ne more več zavezovati. Pravilno je prvostopno sodišče pojasnilo, da podlago za uporabo sporne poti predstavlja dogovor le do leta 1997 in še to le v razmerju med strankama tega dogovora in njunimi univerzalnimi pravnimi nasledniki, ne pa v razmerju do tretjih oseb, saj bi za učinkovanje v razmerju do tretjih oseb morale tožene stranke poskrbeti za pridobitev stvarno pravne pravice ali z dogovorom ali preko postopka za dovolitev nujne poti, česar pa niso storile, čeprav je bilo že v pravdnem postopku, ki se je vodil pod P 128/93, izrecno navedeno, da je pravna podlaga za njihovo dostopanje preko parcele št. 2055/6 le dogovor, ne pa morebiti kakšna stvarna pravica. Tožene stranke torej nimajo niti obligacijske niti stvarno pravne pravice na sporni nepremičnini, pri čemer stvarna služnost nastane z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa, kar pa ni izkazano in torej tožene stranke ne razpolagajo z nobenih od pravnih naslovov, kar sicer potrjujejo tudi same z navedbami, da naj bi H. V. stvarno pravico pridobil, vendar pa je nikoli ni pridobil. Pritožba ni utemeljena.

Pritožniki med drugim uveljavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) vendar pa te procesne kršitve ne obrazložijo. Pritožbeno sodišče pa je ne ugotavlja niti po uradni dolžnosti.

Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin in dogovorov v letih 1991 do leta 1998 in da nadalje tožeča stranka naj ne bi bila tretja stranka, saj naj bi že leta 1991 nastopila kot pooblaščenka svojega moža, predstavljajo v pritožbi prvič navedene okoliščine, torej upoštevaje določbo 337. člena ZPP nedopustno pritožbeno novoto. Pritožniki z ničemer ne izkazujejo oziroma niti ne navajajo, zakaj teh trditev niso navajali že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sicer pa tudi sklicevanje na to, da naj bi tožečo stranko vezal predmetni dogovor, predstavlja pravno irelevantno okoliščino. Zgolj kot pooblaščenka pravdne stranke – moža J. B. ni pridobila nobenih obligacijskopravnih ali stvarnopravnih upravičenj iz spornega razmerja. Pravni posli zavezujejo zgolj stranke pravnih poslov, ne pa tudi njihovih pooblaščencev. Pooblaščenci v pravdnih postopkih pa so upravičeni le do izvajanja procesnih dejanj za stranko (glej določbi 95. in 96. člena ZPP) in ne prevzemajo pravic in obveznosti iz za stranko opravljenih dejanj.

Pritožniki nadalje tudi ne izkazujejo pravnega nasledstva tožeče stranke tako ne univerzalnega kot tudi ne singularnega. Namreč čeprav je tožeča stranka na podlagi darilne pogodbe z J. B. postala lastnica predmetne parcele, s tem še ni vstopila v pravice in obveznosti iz spornega dogovora, sodna poravnava, na katero se tudi sklicujejo pritožniki, pa sploh ne ureja spornega razmerja v zvezi z uporabo te parcele, temveč povsem drugo razmerje (glede rednega praznjenja greznice, stoječe na parc. št. 2005/4; glej sodno poravnavo na list. št. 141 v pravdnem spisu P 128/93).

Ker je sodišče prve stopnje pravilno vsebinsko ocenilo sporni dogovor, ki je lahko zavezoval le podpisnika dogovora ter njune univerzalne naslednike, pri čemer tožnica ni izkazana kot univerzalna pravna naslednica pokojne M. B., je materialnopravno temu lahko ustrezen zgolj zaključek, da tožnice dogovor ne zavezuje. Razen tega je bila sporna parcela tedaj družbena lastnina, na kateri priposestvovanje stvarne služnosti ni bilo mogoče. Prav tako ni bilo mogoče na podlagi pravnega posla sklenjenega med fizičnimi osebami na zemljišču v družbeni lasti ustanoviti stvarno služnost. Le takšna stvarnopravna pravica pa bi lahko imela učinke tudi na tožnico, kot novo lastnico služečega zemljišča, upoštevaje pravne učinke stvarne služnosti, ki bremenijo vsakokratnega lastnika služečega zemljišča. Ker se kasneje predmetni dogovor vsebinsko ni spremenil tako, da bi na njegovi podlagi bila pridobljena takšna stvarnopravna pravica tožencev, tožnica ni dolžna upoštevati predmetnega dogovora, ki je ob povedanem lahko zavezoval le njegove podpisnike.

Ob povedanem so pravno nepomembne končno tudi pritožbene navedbe, da toženci že ves čas vzdržujejo predmetno nepremičnino in da z njeno uporabo tožnici tudi ne povzročajo kakšne škode. Toženci pa bodo lahko dostop do svoje nepremičnine uredili na podlagi ustanovitve nujne poti.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker so toženci propadli s pritožbo, nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako pa tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške - v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj ta po oceni pritožbenega sodišča ni pripomogel k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP).