Jedro

Zahtevano zavarovanje obveznosti v vzorčnih ponudbah tožene stranke in s tem (brez prejudiciranja) v pogodbah o dostopu do omrežja je komercialno vprašanje operaterskega dostopa po drugem odstavku 130. člena ZEKom-2.

V skladu z zadnjim stavkom drugega odstavka 130. člena ZEKom-2 morebitne spore (iz tega odstavka) na zahtevo ene izmed strank rešuje AKOS po postopku iz 283. člena tega zakona. Gre za izvirno z zakonom naloženo pristojnost AKOS, ki je lex specialis glede na ostale določbe ZEKom-2, zlasti četrti odstavek 282. člena ZEKom-2. Zaradi jasnosti ni možna drugačna razlaga zadnjega stavka drugega odstavka 130. člena ZEKom-2 , kot jezikovna razlaga.

Bistvo tožbe za tožečo stranko očitno nista bila prva dva zahtevka o neobstoju pravice do zavarovanja in o delni ničnost oziroma nevezanosti na vzorčne ponudbe, temveč zadnji zahtevek o neobstoju pravice zavrniti naročila tožeče stranke po pogodbah za dostop in za vklop novega priključka. Prva dva zahtevka se kot zrcalna nanašata na predlog tožene stranke (kot predlagatelja) za rešitev medoperaterskega spora pred AKOS in je zaradi istovrstnosti zadeve dosegla prekinitev postopka po osmem odstavku 283. člena ZEKom-2.

Tožeča stranka je v tožbi med drugim zatrjevala, da ji je dolžna tožena stranka dopustiti dostop do svojega omrežja in ji nuditi svoje storitve v vseh primerih po konkurenčnih, nediskriminatornih, poštenih in razumnih pogojih, hkrati tožena stranka ne sme ovirati vzpostavitve zadostne konkurenčnosti trga ter je dolžna ravnati v interesu končnih uporabnikov. Prav tako je zatrjevala, da so določbe 11. poglavja vzorčnih ponudb (o zavarovanju obveznosti) nesorazmerne, nerazumne, arbitrarne in protipravno poslabšujejo konkurenčni položaj tožeče stranke v razmerju do tožene stranke. Presoja zavarovanja obveznosti, kot pogoja za dostop do omrežja tožene stranke, zato presega individualni, zasebni interes tožene stranke po golem plačilu ter terja presojo regulatorja trga AKOS.

Četrti odstavek 282. člena ZEKom-2, da "reševanje sporov iz prejšnjih odstavkov ne posega v morebitno sodno pristojnost", je treba v regulatornih sporih razlagati omejujoče - tako, da pride v poštev šele po izčrpanju upravnega postopka. To izhaja iz namenske, teleološke razlage omenjene določbe ZEKom-2 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Direktive. Pravilno jo je podalo sodišče prve stopnje in se sklicevalo na stališče VSL v sklepu I Cpg 245/2022, da je bil AKOS ustanovljen z namenom pospešitve dostopa do infrastrukture, da je bil namen evropskega zakonodajalca, da nacionalni organ sprejme odločitev v najkrajšem možnem času, da to pri sodiščih ni poudarjeno, da je izrecno poudarjena hitrost reševanja spora pri AKOS, saj mora v skladu z desetim odstavkom 283. člena ZEKom-2 izdati odločbo čim prej, najpozneje v štirih mesecih od uvedbe postopka reševanja spora. Dodatno je Vrhovno sodišče v predlogu III Ips 2/2023 Sodišču EU zapisalo, da procesno upravičenje nasprotne stranke, s katerim prepreči odločanje organa za reševanje sporov, kljub temu, da postopek že teče, izvotli pravico stranke, ki je z vložitvijo zahtevka za rešitev spora izbrala pristojnost tega organa. Stranka z nasprotnim interesom v upravnem postopku bi se lahko z vložitvijo zrcalne tožbe v pravdnem postopku poslužila neke vrste "forum shopping-a" z namenom zavlačevanja postopka. Če bi vedno brez izjem dosegla prekinitev postopka do meritorne odločitve sodišča, bi lahko ovirala nasprotno stranko pri hitrem reševanju medoperaterskega spora.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa povrniti toženi stranki 8.324,67 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi tega sklepa dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugodilo ugovoru sodne pristojnosti in zavrglo tožbo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki pravdne stroške 6.661,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da sta stranki pravni osebi, hkrati operaterja omrežja, torej pravni osebi, ki zagotavljata javno komunikacijsko omrežje ali pripadajoče zmogljivosti. V četrtem odstavku 283. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju: ZEKom-2) je določeno, da reševanje sporov iz prejšnjih odstavkov ne posega v morebitno sodno pristojnost. Ta odstavek ima identično vsebino kot drugi odstavek prej veljavnega 220.a člena ZEKom-1, za katerega je bilo v sklepu VSL I Cpg 245/2022 sprejeto stališče, da že jezikovna razlaga besede "morebitno" nakazuje, da je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali je za zahtevek res pristojno sodišče. Določba osmega odstavka 283. člena ZEKom-2 nakazuje, da pristojnost sodišča ni nujno podana, kar pomeni, da tudi ni primarna. Drugi odstavek 3. člena Direktive 2014/61/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti (v nadaljevanju: Direktiva) določa, da države članice zagotovijo, da omrežni operaterji pod poštenimi in razumnimi pogoji ugodijo vsem upravičenim prošnjam za dostop do svoje fizične infrastrukture. Z namenom pospešitve postopka je bil, kot navaja VSL, ustanovljen nacionalni organ za reševanje sporov v zvezi z dostopom AKOS, prav tako roki, v katerih mora odločiti nacionalni organ. Namen evropskega zakonodajalca je bil, da nacionalni organ sprejme odločitev v najkrajšem možnem času, pri čemer to načelo ni poudarjeno v zvezi s sodišči. Toliko večjo težo ima argument VSL, da imajo specializirani in v ta namen ustanovljeni organi, pri katerih je poudarjena hitrost reševanja spora, prednost pri odločanju. V zadevi bi moralo sodišče za odločitev o zahtevku uporabiti zlasti 130. in 153. člen ZEKom-2 v zvezi z odločbama 1 in 3b, ki ju je izdal AKOS ter v bistvenem presojati ali so ustrezni pogoji (predložitev zavarovanj - finančnih instrumentov) tožene stranke za (nadaljnji) dostop do njenega omrežja drugim operaterjem. V drugem odstavku 130. člena ZEKom-2 je določeno, da se operaterji javnih elektronskih komunikacijskih omrežij dogovorijo o tehničnih in komercialnih vprašanjih operaterskega dostopa oziroma medmrežnega povezovanja sami s pogodbo, ki ne sme biti v nasprotju z ZEKom-2 in regulatornimi obveznostmi, ki jih naloži AKOS z regulatornimi odločbami, v konkretnem primeru 1 in 3b. Izrecno je določeno, da morebitne spore na zahtevo ene izmed strank rešuje AKOS po postopku iz 283. člena ZEKom-2. V četrtem odstavku 153. člena ZEKom-2 je v pristojnosti AKOS tudi ugotovitev, da bi zavrnitev dostopa ali dostop pod neprimernimi pogoji s podobnim učinkom oviral razvoj trajnostnega konkurenčnega trga in ne bi bil v interesu končnih uporabnikov. Odločitev sodišča o tem vprašanju bi dejansko pomenila poseg v pristojnost AKOS, saj je, poleg preostalih pristojnosti na podlagi ZEKom-2, njemu, zlasti na podlagi drugega odstavka 130. člena ZEKom-2, pridržana presoja, ali je pogodba med operaterji v nasprotju z določbami ZEKom-2 in regulatornimi obveznostmi, ki jih operaterjem naloži z odločbami, izdanimi na podlagi ZEKom-2. Ob upoštevanju, da gre v primeru ZEKom-2 za določbe upravne narave, med strankama pa gre za spor o ustreznosti pogojev, to je finančnih zavarovanj, za operaterski dostop, ki izvirajo iz vzorčnih pogodb (prav: ponudb) tožene stranke, izdanih na podlagi ZEKom-2 in odločb 1 ter 3b, gre za upravno zadevo, ki ne spada v pristojnost pravdnega sodišča. Za upravnopravno razmerje gre v razmerju med najmanj dvema subjektoma, od katerih gre enemu pravica, da nekaj stori ali zahteva določeno obnašanje drugega subjekta. Prav slednje pravice gredo AKOS v primeru regulacije trga elektronskih komunikacij. Med drugim mora zagotavljati konkurenco po 1. členu ZEKom-2, kar stori tudi preko presoje, ali so razumni pogoji infrastrukturnega operaterja (tožene stranke) za dostop do njegovih omrežnih zmogljivosti drugim operaterjem. Tožena stranka je za dostop do svojih omrežnih zmogljivosti skladno s četrtim odstavkom 149. člena ZEKom-2 na podlagi zahteve AKOS v odločbah 1 in 3b objavila vzorčne ponudbe, ki se nanašajo na vse operaterje, ki želijo določeno storitev v zvezi z medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom. V tem primeru gre za prepletanje zasebnega (v delu, v katerem želi tožena stranka za plačilo svojih storitev dobiti zavarovanja) in javnega interesa (v delu, ki se nanaša na odločitev, ali so pogoji, ki jih je za dostop do omrežja postavila tožena stranka, dejansko primeren in nediskriminatoren ukrep, ki ne pomeni kršitve pravil konkurence in so skladni z obveznostmi, ki jih naloži AKOS po prvem odstavku 130. člena ZEKom-2), pri čemer se mora interes posameznika podrediti javnemu interesu, če AKOS skladno s svojimi pristojnostmi ugotovi neskladje z določbami ZEKom-2 in regulatornimi odločbami.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in iz razloga kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. V pritožbi navaja, da spor po vsebini ni regulatorne narave. Gre za negativno ugotovitveno tožbo, s katero uveljavlja, da tožena stranka nima pogodbeno in/ali zakonsko utemeljene pravice zahtevati predložitve visokih finančnih zavarovanj na podlagi enostransko spremenjenih vzorčnih ponudb. Slednje predpostavlja pristojnost civilnega sodišča, ki odloči o pravovarstvenem zahtevku v civilnem pravdnem postopku. Poglavja vzorčnih ponudb, ki jih tožena stranka navaja kot pravno podlago za enostransko zahtevo zavarovanj, niso vsebovana v regulatorni odločbi AKOS niti v zakonu. Gre za civilnopravno vsebino, splošne pogoje poslovanja, ki jih je tožena stranka enostransko vnesla v vzorčne ponudbe in kljub temu, da to področje ni predmet javnopravne regulacije, temveč sklenitvene in oblikovalne volje oziroma pravil obligacijskega prava. ZEKom-2 dopušča, da se, če ena stranka sproži pravdni postopek o isti zadevi, postopek pred AKOS prekine do pravnomočnosti sodne odločitve. Poudarjena je pravica do sodnega varstva, kadar gre za zasebnopravne ter civilnopravne vidike pogodbenega razmerja. Prav to je narava spora. Zato ima sodna pristojnost, kot matična glede pravic civilnega področja, v sporih, kot je obravnavani, prednost pred postopkom upravne narave pred AKOS. Sodišče je z argumentacijo prekomerno in posledično nepravilno razširilo pristojnost AKOS in odločilo, da ni pristojno za odločanje. AKOS ima po ZEKom-2 vrsto javnopravnih (regulatornih) pristojnosti, na primer na področju reševanja medoperaterskih sporov, ki se nanašajo na zakonsko določene ali z odločbami AKOS predpisane obveznosti, na primer medomrežno povezovanje, zagotavljanje določenih storitev in podobno. Skladno s 130. členom in 283. členom ZEKom-2 lahko AKOS v teh primerih vodi poseben postopek alternativnega reševanja sporov in po potrebi sprejme odločbo. Vendar te pristojnosti agencije niso neomejene in ne izključujejo pravice strank do sodnega varstva pred rednim civilnim sodiščem. To izhaja iz četrtega odstavka 282. člena ZEKom-2, da postopek reševanja sporov pred AKOS ne posega v morebitno sodno pristojnost, kot tudi osmi odstavek 283. člena ZEKom-2, da se, če v isti zadevi teče sodni postopek, postopek pred agencijo prekine oziroma se, če sodišče že meritorno odloči o zahtevku, zahtevek pri AKOS zavrže. Kot je razvidno iz zakonskih pravil, ima sodna pristojnost absolutno prednost pred upravno, to je posledica okoliščine, da je sodišče organ državne oblasti, ki je skladno z ustavnim načelom o delitvi oblasti pristojen odločati o sporih iz civilnega in širšega zasebnega prava, kolikor so med strankama sporna dejstva glede pravice. AKOS nima pristojnosti odločati o zahtevkih, za katere ZEKom-2 ali regulatorne odločbe ne predvidevajo upravnopravnih pravil ali obveznosti. Za klasične obligacijske pravice in obveznosti, ki temeljijo na pogodbeni svobodi strank, ostaja pristojno redno sodišče in to ne glede na možnost, da se neko konkretno in posamično tehnično ali komercialno vprašanje lahko dotika elektronskih komunikacij. Stranke v sporih, ki po vsebini niso izrecno omejeni na regulatorno področje oziroma sploh niso zajeti v obveznosti, ki jih nalaga ZEKom-2, imajo ne glede na postopke pred AKOS vedno pravico dostopati do civilnega sodišča in zahtevati meritorno odločitev o spornem pravnem razmerju. Drugačno razlogovanje, kot ga je sprejelo sodišče, pomeni močan poseg v ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, saj onemogoči strankam pravico, da o njihovem zahtevku, ki šteje v področje civilnega oziroma širšega zasebnega prava, odloči sodni organ. Pri reševanju medoperaterskega spora pred AKOS gre za sui generis postopek alternativnega reševanja sporov. Iz osmega odstavka 283. člena ZEKom-2 izhaja, da je sodni postopek primeren in primaren postopek za reševanje medoperaterskih sporov, tudi v zvezi z razlago medoperaterskih pogodb in v zvezi s pravicami, izhajajočimi iz pogodb. Postopek z ugotovitveno tožbo je takšen sodni postopek, ki ima prednost pred sui generis postopkom alternativnega reševanja spora pred AKOS. V konkretnem sporu se materialno jedro nanaša na klasično obligacijsko razmerje. Kadar zakon, kot je ZEKom-2, ne ureja posameznega instituta, v tem primeru zavarovanja plačil, pomeni, da gre za čisto obligacijskopravno, civilnopravno materijo, ki jo urejajo pravna načela Obligacijskega zakonika in pogodbeni dogovori, ne regulatorni akti ali odločbe AKOS. Posledično se vprašanje, ali mora stranka predložiti neko zavarovanje plačil in v kakšni obliki, rešuje izključno v civilnem postopku pred pravdnim sodiščem po ZPP, ne v upravnem postopku pred AKOS. Po vsebini gre za vprašanje obveznosti, izpolnitvenih prestacij, iz obligacijske zaveze in ne za javnopravne dolžnosti in koristi. Zato pogodbene določbe, s katerimi si na primer tožena stranka kot zasebni gospodarski subjekt v pogojih, tako imenovanih vzorčnih ponudbah, enostransko postavlja pravico do bančne garancije ali menice, ne sodijo v pristojnost AKOS. Gre za poskus vpeljave dodatne zasebnopravne obveznosti v pogodbeno razmerje med dvema gospodarskima družbama, ki nimata javnih, oblastnih pooblastil druga nad drugo, temveč sta enakopravna udeleženca civilnopravnega razmerja. Drugi odstavek 130. člena ZEKom-2 določa, da morebitne spore na zahtevo ene izmed strank rešuje AKOS po postopku iz 283. člena ZEKom-2. To pomeni, če pride do nesoglasij med operaterji glede pogojev dostopa oziroma povezovanja in so ta vezana na pravice ali obveznosti, ki jih določa ZEKom-2 ali regulatorne odločbe, lahko stranka predlaga reševanje takšnega spora pred AKOS. ZEKom-2 v 130. členu predvideva, da se operaterji pogodbeno sporazumejo o podrobnostih, tehnično komercialnih vprašanjih z dogovori oziroma pravnimi posli civilnega prava. V primeru, če nastane spor glede pravic ali obveznosti, ki jih nalaga zakon ali odločba AKOS, na primer, če je operater dolžan omogočiti razvezan dostop, kakšna je regulirana cena in podobno, lahko telekomunikacijski operater uporabi postopek pred AKOS iz 283. člena ZEKom-2. Zakon predvideva možnost, da lahko spor, četudi medoperaterski, stranke poskušajo reševati pred AKOS ali pred rednim sodiščem. Podana je zakonska alternativa, pri čemer ima postopek pred AKOS značaj sui generis alternativnega reševanja spora, medtem, ko ima sodni postopek značaj oblastvenega odločanja o sporu, skladno s pravico iz 23. člena Ustave RS. Že iz strukture obeh postopkov ter položaja organov oziroma državnega organa in nosilca javnega pooblastila v hierarhiji javne oblasti je razvidno, da ima postopek pred sodiščem kot organom državne oblasti in nosilcem ustavne pravice do pravnega varstva prednost pred postopkom pred agencijo kot nosilcem javnega pooblastila. Določbe 130. in 283. člena ZEKom-2 ne pomenijo, da je vsak operaterski spor nujno upravnega značaja. Obenem je treba upoštevati sistematično razlago, pri kateri se 130. člen ZEKom-2 razlaga skupaj z 282. členom in 283. členom ZEKom-2, da se spori, ki izhajajo iz zakonsko predpisanih obveznosti ali regulatornih odločb, rešujejo pri AKOS, vendar to ne posega v možnost in celo primarnost sodne pristojnosti, če se spor nanaša na imanentne civilnopravne zahtevke. Teleološko gledano zakonodajalec ni želel izključiti pristojnosti rednih sodišč v vseh pogodbenih sporih med operaterji, temveč je podelil AKOS regulatorna pooblastila zgolj glede pravic in dolžnosti, ki so urejene z ZEKom-2 ali z odločbami, izdanimi na njegovi podlagi, ob upoštevanju, da lahko spor predloži sodišču. Ob odločanju o sodni oziroma drugačni, nesodni pristojnosti se zastavi vprašanje, ali je neka komercialna zadeva, v tem primeru predložitev bančne garancije, menice ali poroštva glede odločanja v pristojnosti AKOS samo za to, ker se pojavi v pogodbi o medomrežnem povezovanju in ali je takšno obveznost predpisala kakšna regulatorna odločba in/ali zakon. Odgovor je negativen. Samo v primeru, če bi se spor nanašal na javnopravne prvine, če bi bil sporen sam dostop do omrežja, ki ga po zakonu ali regulatorni odločbi operater s pomembno tržno močjo ne bi smel pogojevati z dodanimi formalnostmi v nasprotju z ZEKom-2, bi šlo za spor, ki vsebuje javnopravni regulativni element. Vendar bi tudi takrat imel po pravilu osmega odstavka 283. člena ZEKom-2 prednost pravdni postopek, kolikor se stranke odločajo za sodno varstvo. Takšna zakonska ureditev je v skladu s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Glede pristojnosti za reševanje medoperaterskih sporov z ZEKom je revizijsko sodišče že dopustilo revizijo, o kateri še ni bilo odločeno.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški družbi navaja, da je bila tožeča stranka z odločbama AKOS na upoštevanem trgu 1 in 3b ugotovljena za operaterja s pomembno tržno močjo. Na podlagi odločb 1 in 3b ter v skladu s četrtim odstavkom 149. člena ZEKom-2 je dolžna objaviti vzorčno ponudbo. Tožena stranka je sprejela vzorčni ponudbi, v katerih so opisane storitve, ki jih kot operater omrežja s pomembno tržno močjo ponuja z medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom, razčlenjene na komponente v skladu s tržnimi potrebami ter povezanimi pogoji, vključno s cenami in predložitvijo spornih zavarovanj. Tožena stranka je dolžna zagotavljati tožeči stranki operaterski dostop pod pogoji ZEKom-2, odločb 1 in 3b, priporočil o nerazumnih zahtevah ter vzorčnih ponudbah, vendar pod razumnimi pogoji. Spoštovati mora obveznost ugoditve vsem razumnim zahtevam za operaterski dostop tudi pri zavrnitvi zahtev po dodatnem dostopu, ki se nanašajo na regulirano storitev operaterskega dostopa in ne sme kršiti te obveznosti z zavrnitvijo operaterskega dostopa. Iz 11. in 12. člena vzorčne ponudbe izhaja, da mora operater za zavarovanje obveznosti predložiti zavarovanje glede na bonitetno oceno. Sodišče je pravilno ugotovilo, da bi moralo za odločitev o tožbenem zahtevku presojati ali je razumen pogoj predložitve zavarovanj tožene stranke za nadaljnji dostop do omrežja ter uporabiti zlasti 130., 153. člen ZEKom-2 v zvezi z odločbama 1 in 3b AKOS. Tožena stranka je za zavarovanje prejema plačil ter s tem svojega gospodarskega položaja in predvsem za zavarovanje javnopravnega interesa konkurenčnosti in dostopa do telekomunikacijskih omrežij zahtevala od tožeče stranke predložitev zavarovanj. Bit spora je torej, ali zahteva za predložitev zavarovanj tožene stranke, kot operaterja s pomembno tržno močjo in s tem pogoj za dostop do omrežja, predstavlja razumen pogoj za dostop do omrežja. Na vprašanje ali je vsebina urejena v kakšni regulativni odločbi odgovorimo pritrdilno. V konkretnem primeru gre za spor, v katerem je podana izrecna pristojnost AKOS, saj gre v mejah zakonskih določil za spor med pravnima osebama, ki zagotavljata elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve in med ponudniki pripadajočih zmogljivosti, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ZEKom-2, na njegovi podlagi izdani predpisi, splošni posamični akti (odločbi 1 in 3b ter vzorčna ponudba). Drugi odstavek 130. člena ZEKom-2 določa, da se o tehničnih in komercialnih vprašanjih operaterskega dostopa operaterji javnih elektronskih komunikacijskih omrežij sicer dogovorijo s pogodbo, ki ne sme biti v nasprotju z ZEKom-2 in regulatornimi obveznostmi, ki jih naloži AKOS z odločbami (1 in 3b). Pri odločanju o predmetnem sporu, zaradi česar je sodišče nepristojno, in medoperaterskem sporu gre za upravno zadevo v smislu prvega in drugega odstavka 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Stališče, da gre za klasičen obligacijskopravni spor, je vsebinsko napačno. Tožeča stranka ne poudari, da pri vzorčnih ponudbah ne gre za klasične splošne pogoje, temveč vzorčne ponudbe, ki predstavljajo del regulatornega okvirja in so sprejete skladno ter na podlagi zakonodajnih določb in odločb regulatornega organa 1 in 3b. Zahteva za predložitev zavarovanj dejansko pomeni omejevanje dostopa do omrežja tožene stranke, pri čemer je potrebno presoditi, ali je to razumno. V konkretnem primeru je vsebina individualne pogodbe v delu vzorčnih ponudb, kot tudi reševanje sporov glede teh, urejena s specialnim zakonom, saj zahteva za predložitev zavarovanj dejansko predstavlja pogojevanje dostopa do omrežja. Tožeča stranka od sodišča zahteva, da odloči o razumnih pogojih za dostop do omrežja tožene stranke in navaja enako kot prvostopenjsko sodišče. Upoštevajoč, da gre vsebinsko za spor, v katerem je potrebno presoditi, ali zahteva tožene stranke za predložitev zavarovanj predstavlja razumne pogoje dostopa, gre upoštevajoč ZEKom-2, odločbi 1 in 3b za upravno zadevo, v kateri je podana pristojnost AKOS za odločanje v upravnem postopku. Glede sklepa in dopuščene revizije je Vrhovno sodišče RS s sklepom III Ips 2/2023 z dne 21. 1. 2025 sklenilo, da se Sodišču EU predlaga sprejem predhodne odločbe glede razlage petega odstavka 3. člena Direktive in da bo prekinilo postopek do odločitve Sodišča EU. Tožbeni zahtevek se nanaša na neobstoj obveznosti o predložitvi zavarovanj, ki so specificirane in določene v vzorčnih ponudbah, o nepravici tožene stranke, da zahteva zavarovanje na podlagi vzorčnih ponudb, ničnosti poglavja vzorčnih ponudb oziroma o tem, da niso sestavni del poglavja vzorčnih ponudb oziroma da niso sestavni del 10 reguliranih pogodb in o pravici tožene stranke, da zavrne novo naročilo za dostop do omrežja ali vklop kateregakoli novega priključka.

Tožeča stranka je med pritožbenim postopkom vložila po pooblaščeni odvetniški družbi "Repliko na odgovor na pritožbo tožene stranke". Ker takšna vloga ni predvidena v ZPP, je sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožeča stranka ne specificira ali izpodbija sklep v celoti ali deloma niti ne konkretizira iz katerih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 339. člena ZPP jo vlaga. V skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo (sklep) prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba (sklep) izpodbija, preizkusi sodbo (sklep) v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu. Iz obrazložitve pritožbe se vidi, da jo tožeča stranka vlaga zoper celoten sklep sodišča prve stopnje. Poleg tega odločitev, da je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru sodne pristojnosti in zavrglo tožbo, pomeni neuspeh tožeče stranke v celoti, njena pritožba zoper ta sklep pa, da ga izpodbija v celoti. Navedba pritožbenih razlogov ni obvezna sestavina pritožbe v skladu s tretjim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s 335. členom ZPP. Če jih stranka ne navede, to ne omogoča zavrženja pritožbe. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da jo tožeča stranka vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 339. člena ZPP in iz razloga kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je prezrlo obstoj dogovora o prorogaciji. Do dogovora strank o krajevni pristojnosti se je opredelilo v 43. točki obrazložitve sklepa. Ali se je opredelilo pravilno, je stvar nadaljnje presoje.

Jedro spora v tem pritožbenem postopku je ali je za odločitev o stvari pristojen AKOS v upravnem postopku, kot je razlogovalo sodišče prve stopnje, ali je pristojno sodišče v gospodarskem sporu, kot poudarja tožeča stranka v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejanske okoliščine zadeve: stranki sta pravni osebi in hkrati operaterja omrežja, ki zagotavljata javno komunikacijsko omrežje ali pripadajoče zmogljivosti (29. točka obrazložitve sklepa). Med njima gre za spor v zvezi s finančnimi zavarovanji, ki izhajajo iz vzorčnih ponudb tožene stranke, izdanih na podlagi ZEKom-2 in regulatornih odločb AKOS 1 ter 3b (37. in 39. točka obrazložitve sklepa). Te ugotovitve niso sporne.

Prav tako ni sporna razlaga sodišča prve stopnje, povzeta iz sklepa VSL I Cpg 245/2025, da je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali je za posamezni zahtevek v medoperaterskem sporu res pristojno sodišče (31. točka obrazložitve sklepa) ali morebiti AKOS.

Tožeča stranka je podala v tožbi zahtevek, da naj sodišče ugotovi primarno: (1) da tožena stranka nima pravice od nje zahtevati, tožeča stranka pa ni dolžna izstaviti nobenega od finančnih instrumentov, (2) da sta nični dve poglavji vzorčnih ponudb, (3) da tožena stranka nima pravice zavrniti naročila tožeče stranke po pogodbah za dostop do omrežja in da nima pravice zavrniti naročila tožeče stranke po pogodbah za vklop novega priključka; podredno, da naj sodišče ugotovi: (1) da tožena stranka nima pravice zahtevati od tožeče stranke, ta pa ni dolžna izstaviti nobenega od finančnih instrumentov, (2) da dve poglavji vzorčnih ponudb nista sestavni del pogodb in ne zavezujeta tožeče stranke, (3) da tožena stranka nima pravice zavrniti naročila tožeče stranke po pogodbah za dostop do omrežja in nima pravice zavrniti naročila tožeče stranke po pogodbah za vklop novega priključka (listna št. 46 do 50 spisa).

Tožeča stranka je vložila tožbo po tem, ko je tožena stranka (kot predlagatelj) prva vložila predlog za rešitev medoperaterskega spora z dne 21. 12. 2023 zoper tožečo stranko (tam nasprotno udeleženko) pred AKOS ter predlagala, da ugodi zahtevku, da ji je dolžna nasprotna udeleženka izstaviti enega od finančnih instrumentov (priloga A4).

Tožeča stranka je v tožbi zapisala, da je tožbeni zahtevek zrcalno nasproten zahtevku, ki ga je v predlogu za rešitev medoperaterskega spora podala tožena stranka, da se zahtevek nanaša na ista zahtevana zavarovanja po istih pogodbah oziroma vzročnih ponudbah ter v isti višini in da poleg tega vtožuje tudi določene dodatne zahtevke za zavarovanje svojih pravic (listna št. 12, 15 spisa). AKOS je s sklepom z dne 5. 3. 2024 prekinil postopek reševanja spora do pravnomočne odločitve v tem gospodarskem sporu (priloga A27) v skladu s prvim stavkom osmega odstavka 283. člena ZEKom-2. Ta določa za primer, če stranka med postopkom reševanja spora pred agencijo o isti zadevi začne pravdni postopek pred sodiščem, o tem nemudoma obvesti agencijo, ki postopek reševanja spora prekine do odločitve sodišča.

Kot je bilo povzeto, je med strankama spor v zvezi s finančnimi zavarovanji, ki izhajajo iz vzorčnih ponudb tožene stranke, izdanih na podlagi ZEKom-2 in regulatornih odločb AKOS 1 ter 3b2 (37. in 39. točka obrazložitve sklepa). V vzorčnih ponudbah je poleg ostalega urejeno zavarovanje obveznosti ob sklenitvi pogodbe in v času trajanja pogodbenega razmerja ter sankcije za kršitev pogojev (priloga A18).

Zakonska podlaga, da je AKOS izdal regulatorni odločbi toženi stranki kot operaterju s pomembno tržno močjo, je 149. člen ZEKom-2. Njegov četrti odstavek določa, da lahko agencija od operaterja omrežja iz prvega odstavka tega člena, ki mu je naložena tudi obveznost iz 150. člena tega zakona, v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena z odločbo zahteva, da objavi vzorčno ponudbo za medomrežno povezovanje oziroma operaterski dostop. Ta vzorčna ponudba mora biti dovolj razčlenjena, tako da drugim operaterjem, ki želijo določeno storitev v zvezi z medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom, ni treba plačati zmogljivosti, ki niso nujno potrebne za zahtevano storitev. V tej vzorčni ponudbi morajo biti opisane storitve, ki jih operater omrežja s pomembno tržno močjo ponuja v zvezi z medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom, razčlenjene na komponente v skladu s tržnimi potrebami, ter z njimi povezani pogoji, vključno s cenami. Agencija lahko naloži tudi spremembo vzorčne ponudbe za učinkovitejše izvajanje obveznosti na podlagi tega zakona, kar ne posega v določbe iz poglavja o nadzoru.

Ko zainteresirani operater izpolni pogoje za medomrežno povezovanje oziroma operaterski dostop, se operaterji javnih elektronskih komunikacijskih omrežij v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZEKom-2 dogovorijo o tehničnih in komercialnih vprašanjih operaterskega dostopa oziroma medomrežnega povezovanja sami s pogodbo, ki ne sme biti v nasprotju z določbami tega zakona in regulatornimi obveznostmi, ki jih naloži agencija z odločbami iz tega poglavja.

Stranki sta sklenili 10 pogodb o dostopu tožeče stranke do omrežja tožene stranke (priloge A8 do A17). V pogodbah je med drugim klavzula o pogodbenih pogojih, da so vzorčne ponudbe sestavni del pogodb. Ker je v vzorčnih ponudbah urejeno zavarovanje obveznosti, naj bilo s tem sestavni del pogodb. Ali so vzorčne ponudbe sestavni del pogodb in ali vežejo tožečo stranko ter mora v skladu s temi predložiti zavarovanje, je spor v zadevi, kajti, kot je bilo povzeto, s tožbo uveljavlja: (1) neobstoj pravice do zavarovanja, (2) delno ničnost oziroma nevezanost na vzorčne ponudbe, (3) neobstoj pravice zavrniti naročila tožeče stranke po pogodbah za dostop in za vklop novega priključka.

Zahtevano zavarovanje obveznosti v vzorčnih ponudbah tožene stranke in s tem (brez prejudiciranja) v pogodbah o dostopu do omrežja je komercialno vprašanje operaterskega dostopa po drugem odstavku 130. člena ZEKom-2. Tej razlagi pritrjuje tožeča stranka v pritožbi, ko si zastavlja vprašanje, ali je neka (komercialna) zahteva (v tem primeru) za predložitev bančne garancije, menice ali poroštva glede odločanja v pristojnosti AKOS samo zato, ker se pojavi v pogodbi o medomrežnem povezovanju in ali je takšno obveznost predpisala kakšna regulatorna odločba in/ali zakon. Na vprašanje si odgovori negativno. Vseeno sprejema razlago, da je zavarovanje obveznosti v vzročnih ponudbah, s tem v pogodbah o dostopu do omrežja, komercialno vprašanje operaterskega dostopa. V skladu z zadnjim stavkom drugega odstavka 130. člena ZEKom-2 morebitne spore (iz tega odstavka) na zahtevo ene izmed strank rešuje AKOS po postopku iz 283. člena tega zakona. Gre za izvirno z zakonom naloženo pristojnost AKOS, ki je lex specialis glede na ostale določbe ZEKom-2, zlasti četrti odstavek 282. člena ZEKom-2. Zaradi jasnosti ni možna drugačna razlaga zadnjega stavka drugega odstavka 130. člena ZEKom-2 , kot jezikovna razlaga.

AKOS vodi postopek in izdaja odločbe ter druge posamične akte po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače (prvi odstavek 255. člena ZEKom-2). Zakon, ki ureja splošni upravni postopek je ZUP. Da gre za upravno zadevo, potrjuje 2. člen ZUP, na katerega se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje (38. točka obrazložitve sklepa). Ta določa, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve. V tem primeru je s predpisom - zadnjim stavkom drugega odstavka 130. člena ZEKom-2 določeno, da organ - AKOS odloča v sporu v zvezi s komercialnim vprašanjem operaterskega dostopa.

Kadar se zakonodajalec odloča, da bo predpisal za določeno zadevo upravni postopek, upošteva predvsem pravnopolitične razloge, ne vsebinske razmejitve med upravno zadevo in sodnim sporom. Upravni postopek predpiše tedaj, kadar to zahteva hitrost postopka, poenostavitev procesnih form, kadar je pri odločanju potrebno posebno strokovno znanje, kadar je posebej poudarjen javni interes itd.3 Vsi ti razlogi veljajo za obravnavani medoperaterski spor, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožeča stranka neutemeljeno navaja: (-) da če bi bilo utemeljeno, kot razloguje sodišče prve stopnje, da ima AKOS primarno in izključno pristojnost za vse medoperaterske spore, bi zakonodajalec to moral izrecno določiti s posebnim zakonskim pravilom, (-) da takšna normativna ureditev ne izhaja iz zakonskih pravil. Sodišče prve stopnje ni razlogovalo, da ima AKOS primarno in izključno pristojnost za vse medoperaterske spore, temveč samo za konkretnega. Ko gre za spor o komercialnem vprašanju operaterskega dostopa, kot je zavarovanje obveznosti, je pristojnost AKOS določena točno tako, kot pričakuje tožeča stranka - z izrecnim, jasnim zakonskim pravilom v zadnjem stavku drugega odstavka 130. člena ZEKom-2.

Neodvisno od prejšnjih razlogov, tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno poudarja zasebnopravno, civilnopravno, obligacijskopravno, pogodbeno oziroma zakonsko naravo spora.4 Nima prav, da zadeva po vsebini ni regulatorne narave.

Nasprotno tožena stranka utemeljeno poudarja vodilni regulatorni vidik spora, da bi moralo sodišče presojati, ali je pogoj predložitve zavarovanj za nadaljnji dostop do omrežja razumen ter uporabiti 130. člen, 153. člen ZEKom-2 v zvezi z odločbama AKOS 1 in 3b.

Bistvo tožbe za tožečo stranko očitno nista bila prva dva zahtevka o neobstoju pravice do zavarovanja in o delni ničnost oziroma nevezanost na vzorčne ponudbe, temveč zadnji zahtevek o neobstoju pravice zavrniti naročila tožeče stranke po pogodbah za dostop in za vklop novega priključka. Kot je zatrjevala v tožbi, bi posledice, s katerimi ji grozi tožena stranka (zavrnitev vseh dodatnih naročil tožeče stranke za dostop do omrežja oziroma zavrnitev naročil za vklop novih priključkov), pomenile s poslovnega vidika in z vidika posegov v njene pravice katastrofo in bi ji povzročile nepopravljivo ali vsaj težko popravljivo škodo in nepopravljiv ali vsaj težko popravljiv poseg v njene pravice in pravno zavarovane interese. Dodala je, da so dostop do omrežja tožene stranke, izvedba naročil tožeče stranke za dostop do omrežja tožene stranke in izvedba naročil tožeče stranke za vklop novih priključkov ključnega pomena, da lahko pridobiva nove naročnike in izvaja svoje storitve, da pridobiva prihodke in opravlja svojo dejavnost na trgu (listna št. 3 spisa). Prva dva zahtevka se kot zrcalna nanašata na predlog tožene stranke (kot predlagatelja) za rešitev medoperaterskega spora z dne 21. 12. 2023 pred AKOS in je zaradi istovrstnosti zadeve dosegla prekinitev postopka po osmem odstavku 283. člena ZEKom-2.

Pri odločanju o dostopu se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na 153. člen ZEKom-2, ki ureja obveznost dopustitve operaterskega dostopa do določenih omrežnih zmogljivosti in njihove uporabe (35. točka obrazložitve sklepa). Njegov prvi odstavek določa, da AKOS lahko z odločbo iz prvega odstavka 148. člena tega zakona naloži določenemu operaterju omrežja s pomembno tržno močjo obveznost, da ugodi vsem razumnim zahtevam za operaterski dostop do določenih omrežnih elementov in pripadajočih zmogljivosti in njihovo uporabo. Tako ravna agencija zlasti, kadar oceni, da bi zavrnitev operaterskega dostopa ali nerazumni pogoji, ki bi imeli podoben učinek, ovirali vzpostavitev zadostne konkurenčnosti trga na maloprodajni ravni ali da ne bi bili v interesu končnih uporabnikov. Pri tem agencija lahko naloži tudi dodatne pogoje, da se zagotovijo poštenost, razumnost in pravočasnost izpolnitve obveznosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno citiralo četrti odstavek 153. člena ZEKom-2, ki določa, da AKOS pred naložitvijo obveznosti iz tega člena preuči, ali ne bi bilo mogoče zgolj z naložitvijo obveznosti na podlagi prejšnjega člena na sorazmerni način spodbuditi konkurence in zagotoviti varstva interesov končnih uporabnikov (36. točka obrazložitve sklepa). Tožeča stranka je v tožbi med drugim zatrjevala, da ji je dolžna tožena stranka dopustiti dostop do svojega omrežja in ji nuditi svoje storitve v vseh primerih po konkurenčnih, nediskriminatornih, poštenih in razumnih pogojih, hkrati tožena stranka ne sme ovirati vzpostavitve zadostne konkurenčnosti trga ter je dolžna ravnati v interesu končnih uporabnikov (listna št. 4 spisa). Prav tako je zatrjevala, da so določbe 11. poglavja vzorčnih ponudb (o zavarovanju obveznosti) nesorazmerne, nerazumne, arbitrarne in protipravno poslabšujejo konkurenčni položaj tožeče stranke v razmerju do tožene stranke (listna št. 45 spisa). Presoja zavarovanja obveznosti, kot pogoja za dostop do omrežja tožene stranke, zato presega individualni, zasebni interes tožene stranke po golem plačilu ter terja presojo regulatorja trga AKOS.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da AKOS v tem medoperaterskem sporu nastopa kot oblastni organ, da med drugim odloča o razumnosti pogojev, ki jih postavi operater za dostop do omrežja, da gre za spor o ustreznosti pogojev - finančnih zavarovanj za operaterski dostop (37. do 39. točka obrazložitve sklepa), da to predstavlja regulatorno zadevo (42. točka obrazložitve sklepa), da bi moralo za odločitev uporabiti zlasti 130. člen in 153. člen ZEKom-2 v zvezi z regulatornima odločbama (35. točka obrazložitve sklepa).

Tožeča stranka neutemeljeno navaja: (-) da poglavja vzročnih ponudb, ki naj bi bila podlaga za enostransko zahtevo zavarovanj, niso vsebovana v regulatorni odločbi AKOS niti v zakonu, (-) da to ni predmet javnopravne regulacije. Fokus pravovarstvene zahteve tožeče stranke je dostop do omrežja in to je stvar javnopravne regulacije.

29.V načelu ima tožeča stranka prav: (-) da institut alternativnega reševanja sporov v 283. členu ZEKom-2 ne izključuje pravovarstvenega zahtevka pred sodiščem, (-) da ZEKom-2 dopušča, da se, če ena stranka sproži pravdni postopek o isti zadevi, postopek pred AKOS prekine do pravnomočnosti sodne odločitve, (-) da prisojnosti AKOS (skladno s 130. členom in 283. členom ZEKom-2) niso neomejene in ne izključujejo pravice strank do sodnega varstva pred rednim sodiščem, (-) da to izhaja iz četrtega odstavka 282. člena ZEKom-2, (-) da postopek reševanja sporov pred AKOS ne posega v morebitno sodno pristojnost, kot tudi iz osmega odstavka 283. člena ZEKom-2, (-) da če o isti zadevi teče sodni postopek, se postopek pred AKOS prekine oziroma se, če sodišče meritorno odloči, zahtevek pri AKOS zavrže, (-) da zakon skrbi, da se spoštuje ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, (-) da gre pri reševanju medoperaterskega spora pred AKOS za sui generis postopek alternativnega reševanja sporov. Vendar to ne velja generalno za vse primere zlasti, ko gre za regulatorni primer v obravnavani zadevi. Četrti odstavek 282. člena ZEKom-2, da "reševanje sporov iz prejšnjih odstavkov ne posega v morebitno sodno pristojnost", je treba v regulatornih sporih razlagati omejujoče - tako, da pride v poštev šele po izčrpanju upravnega postopka. To izhaja iz namenske, teleološke razlage omenjene določbe ZEKom-2 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Direktive. Pravilno jo je podalo sodišče prve stopnje in se sklicevalo na stališče VSL v sklepu I Cpg 245/2022, da je bil AKOS ustanovljen z namenom pospešitve dostopa do infrastrukture, da je bil namen evropskega zakonodajalca, da nacionalni organ sprejme odločitev v najkrajšem možnem času, da to pri sodiščih ni poudarjeno, da je izrecno poudarjena hitrost reševanja spora pri AKOS, saj mora v skladu z desetim odstavkom 283. člena ZEKom-2 izdati odločbo čim prej, najpozneje v štirih mesecih od uvedbe postopka reševanja spora (33. točka obrazložitve sklepa). Dodatno je Vrhovno sodišče v predlogu III Ips 2/2023 Sodišču EU zapisalo, da procesno upravičenje nasprotne stranke, s katerim prepreči odločanje organa za reševanje sporov, kljub temu, da postopek že teče, izvotli pravico stranke, ki je z vložitvijo zahtevka za rešitev spora izbrala pristojnost tega organa (35. točka obrazložitve predloga VSRS). Stranka z nasprotnim interesom v upravnem postopku bi se lahko z vložitvijo zrcalne tožbe v pravdnem postopku poslužila neke vrste "forum shopping-a" z namenom zavlačevanja postopka. Če bi vedno brez izjem dosegla prekinitev postopka do meritorne odločitve sodišča, bi lahko ovirala nasprotno stranko pri hitrem reševanju medoperaterskega spora. Tožeča stranka zato neutemeljeno navaja: (-) da je sodišče prve stopnje prekomerno razširilo pristojnost AKOS, (-) da ima absolutno prednost sodna pristojnost pred upravno pristojnostjo, (-) da je to posledica okoliščine, da je sodišče organ državne oblasti, ki je skladno z ustavnim načelom delitve oblasti pristojen odločati o sporih iz civilnega in širšega zasebnega prava, kolikor so med strankama sporna dejstva glede pravice, (-) da imajo stranke ne glede na postopke pred AKOS vedno pravico dostopati do civilnega sodišča in zahtevati meritorno odločitev o spornem pravnem razmerju, (-) da drugačno razlogovanje pomeni močan poseg v ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, saj onemogoči strankam pravico, da o njihovem zahtevku odloči sodni organ, (-) da bi imel tudi v primeru, če bi se spor nanašal na javnopravne prvine (če bi bil sporen sam dostop do omrežja, ki ga operater ne bi smel pogojevati z dodatnimi formalnostmi v nasprotju z ZEKom-2), po pravilu osmega odstavka 283. člena ZEKom-2 prednost pravdni postopek, kolikor se stranke odločijo za sodno varstvo, (-) da je takšna zakonska ureditev v skladu s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, (-) da bi vsakršna drugačna interpretacijska zožitev te pravice pomenila močan in nedopusten poseg v pravice strank do pravnega varstva njihovih upravičenj.

30.Sodno varstvo je možno v upravnem sporu, kar ureja 256. člen ZEKom-2. Ta določa, da je zoper dokončne odločbe ali druge posamične akte agencije je zagotovljeno sodno varstvo v skladu z zakonom, ki ureja upravni spor. Tožba v upravnem sporu zoper akte, ki jih izda agencija na podlagi tega zakona, se vloži pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani. V sporu odloča upravno sodišče s sedežem v Ljubljani. Postopki v zvezi s tožbami zoper akte, izdane na podlagi določb IX. poglavja tega zakona, so prednostni.

31.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ima upravno sodišče v tem primeru zgolj funkcijo pritožbene instance, da preverja zakonitost ravnanja upravnega organa, da je narava odločanja upravnega sodišča drugačna kot vloga sodišča v pravdnem postopku. Tudi upravno sodišče mora ugotoviti dejansko stanje in sprejeti meritorno odločitev o sporu. Lahko bo odločilo o zahtevku za predložitev zavarovanj in o morebitnih ugovorih stranke z nasprotnim interesom, v tej pravdi tožeče stranke. Z vidika ZEKom-2 in OZ ni razvidnih nobenih ovir, da najprej AKOS in nato upravno sodišče obenem ne bi mogla rešiti morebitnih postranskih in le civilnih aspektov spora.

32.Tožeča stranka v pritožbi razlaga zakaj gre v zadevi za učinek meritorne odločitve inter partes in ne erga omnes, kot je štelo sodišče prve stopnje. Vendar po pojasnjenem to razlikovanje niti ni pravno pomembno.

33.Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dogovor o pristojnosti: (-) da naj bi se že iz tega potrjevalo, da naj bi bilo za vse spore iz pogodbe pristojno redno civilno sodišče, (-) da dogovor o krajevni pristojnosti konzumira okoliščino, da je primarno ali vzporedno predvideno sodno varstvo, (-) da to implicira izpolnjenost pogojev za sodno pristojnost, (-) da mora sodišče upoštevati prorogacijsko klavzulo in vsebinsko obravnavati tožbo, (-) da ima sodna pristojnost v primeru alternativne pristojnosti prednost zaradi pravice iz 23. člena Ustave RS ter da mora sodišče spoštovati pogodbeno voljo strank, ki sta se dogovorili za sodno reševanje sporov na podlagi prorogacijske klavzule. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na literaturo, da morebitni dogovori strank o sodni pristojnosti ne morejo biti upoštevani, ko je podana absolutna nepristojnost ali pomanjkanje jurisdikcije (43. točka obrazložitve sklepa).

34.Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo ugovoru sodne pristojnosti in zavrglo tožbo v skladu s prvim in drugim odstavkom 19. člena ZPP.

35.V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

36.Zaradi neuspeha s pritožbo mora tožeča stranka povrniti toženi stranki potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ti predstavljajo nagrado za odgovor na pritožbo 11.250 točk po prvi točki tarifne št. 22 Odvetniške tarife, 2 % izdatki za stranko do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk, 22 % DDV. Skupaj 8.324,67 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča št. 1/2006.

-------------------------------

1 V regulatornih odločbah AKOS, da je tožena stranka operater s pomembno tržno močjo na trgih 1 in 3b, je med drugim navedeno, da se ji naloži obveznost zagotavljanja preglednosti, v okviru katere mora na spletni strani objaviti vzorčno ponudbo za dostop, ki mora vsebovati vse pogoje, povezane z obveznostmi dostopa, zagotavljanja enakega obravnavanja ter cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva (prilogi A22 in A23). 2 L. Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, stran 86. 3 To izhaja iz pritožbenih navedb: (-) da s tožbo uveljavlja, da tožena stranka nima pogodbene in/ali zakonsko utemeljene pravice zahtevati predložitve visokih finančnih zavarovanj na podlagi enostransko spremenjenih vzorčnih ponudb, (-) da je predmet spora pogodbena pravica in obveznost med dvema gospodarskima družbama, (-) da nobeno pogodbeno določilo ne določa, da bi bil AKOS izključno pristojen odločati o vprašanjih, ki so civilnopravne narave ali mora tožeča stranka po mnogih letih prvič predložiti zavarovanja, če ob sklenitvi pogodbe to ni bilo zahtevano ali je morebitna zahteva tožene stranke zastarala, (-) da so poglavja vzorčnih ponudb splošni pogoji poslovanja ter da so predmet sklenitvene in oblikovalne svobode oziroma pravil obligacijskega prava, (-) da so predmet spora določbe o zavarovanjih plačil, ki niso urejene z zakonom niti z regulatornimi odločbami, (-) da gre za veljavnost določb pogodbe in/ali obstoju/neobstoju pogodbene obveznosti, (-) da je primeren in primaren postopek za reševanje medoperaterskih sporov v zvezi z razlago medoperaterskih pogodb in pravicami iz pogodb sodni postopek, (-) da spor temelji na pogodbi, naročniškem razmerju ali splošnih civilnopravnih institutih, (-) da je jedro spora v okoliščini, ali sta iz pogodbe oziroma pogodbenih določb in splošnih pogojev, vzorčnih ponudb razvidna pravica tožene stranke zahtevati finančna zavarovanja ter ali mora tožena stranka predložiti tako zavarovanje, (-) da gre za čisto obligacijskopravno, civilnopravno materijo, ki jo urejajo načela OZ in pogodbeni dogovori, (-) da gre zgolj za poskus vpeljave dodatne zasebnopravne obveznosti v pogodbeno razmerje med dvema gospodarskima družbama, ki nimata javnih oblastnih pooblastil druga na drugo, temveč sta enakopravna udeleženca civilnopravnega razmerja, (-) da gre za kvalifikatorne elemente in sicer pogodbeno razmerje, vprašanje ničnosti ali veljavnosti določb vzorčnih ponudb, zastaranje, obseg obveznosti, ugotovitev dolžnosti predložiti zavarovanje, (-) da sporni pogoj finančno zavarovanje ni predpisan z zakonom niti določen z odločbo AKOS, ampak gre za enostransko uvedeno obveznost preko vzorčne ponudbe tožene stranke z obligacijskimi učinki, (-) da gre za uveljavljanje imanentnih civilnopravnih zahtevkov, za (ne)obstoj dolžnosti predložitve bančne garancije in sankcije v primeru neizpolnitve, za zastaranje glede prostovoljno dogovorjene ali enostransko določene pogodbene klavzule, (-) da neka zadeva ni komercialna samo zato, ker se pojavi v pogodbi o medomrežnem povezovanju in ali je obveznost predpisala regulatorna odločba in/ali zakon, (-) da gre za obligacijsko razmerje med operaterji ali gospodarskimi subjekti z drugačno dejavnostjo, (-) da je zavarovanje tipična civilna klavzula o plačilni varnosti, ki jo stranki v gospodarski pogodbi uredita po lastni avtonomiji volj. 4 L. Ude, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 159.