Jedro

Tožena stranka je imela ves čas pred in po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici v režijski službi, v kateri je delala tožnica, enako število redno zaposlenih delavcev (izpad tožnice v režijski službi je nadomestila z delavko iz proizvodnje, poleg tega je za pomoč angažirala tudi dve študentki). Iz tega razloga je neprepričljiva ugotovitev, da se je potreba po delu delavcev v režijski službi zmanjšala in da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Nadomeščanje dela delavcev v režijski službi (in s tem posledično tudi tožničinega dela) z drugimi delavci (študenti ter delavci iz proizvodnje) kaže kvečjemu na to, da potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala, temveč je kvečjemu prenehala potreba po opravljanju dela ene delavke v proizvodnji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbeni stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 10. 2009, ki jo je tožnici podala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 23. 4. 2010 ni prenehalo, ampak še traja, zato mora tožena stranka v roku 8 dni tožnico pozvati nazaj na delo in v istem roku tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo za ves čas do vrnitve nazaj na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoča bruto nadomestila plač v višini vsakomesečnih osnovnih plač z vsemi dodatki tako, kot če bi delala, ter od tako dobljenih zneskov odvesti vse davke in prispevke, neto zneske pa izplačati, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zapadlosti vsakomesečne plače, to je od vsakega 18. dne v mesecu za plačo za pretekli mesec, dalje do dneva plačila in pod izvršbo, ter ji povrniti tudi vse pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oz. podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju tožnice bi bila v obravnavanem primeru lahko utemeljen razlog za dne 2. 10. 2009 podano odpoved pogodbe o zaposlitvi le uvedba avtomatizacije, če bi tako močno zmanjšala obseg dela, ki ga je tožnica opravljala po pogodbi o zaposlitvi, da potrebe po njenem delu ne bi bilo več. Tak poslovni razlog pa bi moral na dan odpovedi pogodbe že obstajati. Tako izrecno izhaja iz 2. odst. 88. čl. ZDR. V obravnavanem primeru pa avtomatizacije na dan 2. 10. 2009 zagotovo ni bilo, saj je bila delna avtomatizacija evidentiranja delovnega časa uvedena šele po 1. 11. 2009, kar tožena stranka tudi priznava. Pred 1. 11. 2009 se torej obseg del, ki jih je opravljala tožnica ni zmanjšal in tudi ni prenehala potreba po njenem delu, zato je odpoved že iz tega razloga nezakonita. Navedeno je za tožničin primer pomembno tudi zato, ker je bila dne 18. 10. 2009 stara 53 let in je bila torej še pred uvedbo avtomatizacije upravičena do posebnega varstva pred odpovedjo na podlagi 114. čl. ZDR. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je sledilo izpovedbam direktorice, prič I.V. ter S.R., da naj bi se z uvedbo delne avtomatizacije evidentiranja delovnega časa obseg dela zmanjšal za ¾, in da naj bi po novem bilo za obračun plač potrebnih le 6 do 7 delovnih dni. Tožnica vztraja, da je to nemogoče. Uvedba delne avtomatizacije evidentiranja delovnega časa je namreč prinesla le razbremenitev delovodij v proizvodnji, ki so do takrat ročno izpolnjevali evidenčne liste. Tožnica je v okviru svojega delovnega mesta te evidenčne liste, ki so jih prinesli delovodje, le prekontrolirala. Sedaj pa računovodkinja te izpise namesto od delovodij dobi od avtomata. Kljub temu je še vedno ostalo ogromno ročnega dela zaradi obračunavanja dodatkov, kot je npr. nočno delo, prevozi, administrativne prepovedi, itd. Delo za obračun plač se zagotovo ni moglo zmanjšati le na 6 do 7 delovnih dni. S.R. je pač morala tako pričati, da bi ohranila delovno mesto. Od 1. 4. 2010 dalje je S.R. tudi formalno zasedala delovno mesto, ki ga je v času podaje odpovedi opravljala tožnica, njeno delo pa je začela opravljati že kak mesec po odpovedi tožnici in ima iz teh razlogov nedvomno interes izpovedovati v korist tožene stranke. Tudi izpovedbama direktorice in priče I.V., ki sta pravzaprav odločala o odpovedi, sodišče ne bi smelo tako nekritično verjeti. Da trditve navedenih prič o tem, da naj bi se občutno zmanjšal obseg del, niso resnične, je moč z gotovostjo sklepati iz dejstva, da je takoj po odpovedi (5. 11. 2009) tožena stranka z oglasom iskala novega delavca za delovno mesto „strokovni sodelavec za kontroling“ in dejstva, da je po podaji odpovedi zaradi bolniškega staleža tožnice tožena stranka morala takoj angažirati študentki za delo v računovodstvu, takoj za njima pa 1. 2. 2010 tudi A.J., ki jo je prerazporedila iz proizvodnje. Slednja je za poln delovni čas zasedla delovno mesto „knjigovodja“, ki ga je v času odpovedi tožnici zasedala S.R.. V času odpovedi tožnici je dela in naloge delovnega mesta „strokovni sodelavec za kontroling“ opravljala A.Š., ki je nadomeščala T.S., in ki je bila poleg tožnice sicer edina razporejena na delovno mesto računovodje, s povsem enakim opisom del in nalog kot tožnica. Po tem ko je T.S. prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, je tožena stranka dokazano iskala novega delavca v istem oddelku, čeprav je delavko za razpisano delovno mesto (in sicer A.Š.) že imela. Na objavljeno delovno mesto nato tožena stranka sicer ni nikogar zaposlila, to pa evidentno iz razloga, ker je v vmesnem času že prejela tožbo. V vsakem primeru pa objavljeni oglas kaže na to, da je bilo pri toženi stranki v računovodstvu dela dovolj za še eno delavko. Tožena stranka bi morala na razpisano delovno mesto tudi formalno razporediti A.Š., tožnico pa zadržati na njenem delovnem mestu. Tožena stranka je skušala zamegliti situacijo tako, da je posamezna dela in naloge razporejala med delavke v računovodstvu na nekoliko drugačen način, kot so ga prvotno opravljale, vendar pa to prerazporejanje del in nalog nikakor ne pomeni, da je potreba po delih, ki jih je opravljala tožnica po pogodbi o zaposlitvi, prenehala. Delo, ki ga je opravljala A.J., bi glede na izobrazbo lahko opravljala tudi tožnica, ali pa pravilneje, to delo bi še naprej opravljala S.R., tožnica pa bi ostala na svojem delovnem mestu. Očitno je, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi le zato, ker se je je hotela znebiti kot najstarejše delavke. Potreba po režijskih delih v računovodstvu se tako ni prav nič zmanjšala, enaka je bila situacija tudi po uvedbi delne avtomatizacije dne 1. 11. 2009, sicer tožena stranka ne bi zaposlila študentk in A.J.. Ni bistveno, da je bila A.J. zaposlena le za določen čas, bistveno je, da se z njeno zaposlitvijo v računovodstvu potreba po delavcih v režijskih službah dokazano ni zmanjšala. Dejstvo, da je tožena stranka celo leto in pol po odpovedi tožnici računovodstvo prenesla na lastnika družbo T., nima nobene zveze s predmetno odpovedjo. To dejstvo (zmanjševanje potreb po delavcih v računovodstvu) sodišče zato popolnoma napačno presoja. Tudi A.J. je bila prevzeta na T.. Morebitna upokojitev I.V. prav tako ni relevantna, saj upokojitev ne pomeni, da se je potreba po njegovem delu zmanjšala. Njegovo delo gotovo opravlja kak drug delavec v T.. Ugotovitev sodišča, da tožena stranka v računovodstvu po odpovedi tožnici zagotovo ni zaposlila novega delavca, je očitno protispisna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz istih razlogov je zmotna tudi ugotovitev sodišča, da je tožena stranka dokazala, da ustrezne zaposlitve za tožnico ni imela. Negativnega poslovnega rezultata v letu 2009 pri toženi stranki ni bilo in kaj takega iz izpovedbe revizorja tudi ne izhaja. Bil je celo dobiček, ki je bil za 200.000,00 EUR višji kot v preteklem letu. Drugačne ugotovitve so protispisne. Revizor je izpostavil, da pri razliki, čeprav znaša 400.000,00 EUR, ne gre za močno nihanje poslovanja, in da je takšno nihanje za toženo stranko običajno. Obseg poslovanja je bil v letu 2009 približno enak letu 2008, kar izhaja iz listin v spisu. Obseg prodaje dokazuje, da kompletni obseg naročil kupcev v resnici sploh ni bil manjši, kot je trdila tožena stranka. Izpad naročil družbe S. je povsem nadomestilo povečanje obsega naročil končnega kupca R., ki naroča preko posrednika T., ta pa je imel po vseh objavah v letu 2009 rekordno proizvodnjo. Sicer pa je to tožena stranka v svoji drugi pripravljalni vlogi tudi priznala. Povečano število najemnih delavcev v letu 2009 prav tako pritrjuje tožničinim trditvam, da se obseg poslovanja pri toženi stranki ni zmanjšal. Zaradi neskladja med izpovedbami in samimi listinskimi dokazili, ki jih je predložila tožena stranka (direktorica je govorila o dobropisu v višini 317.000,00 EUR, iz listin tožene stranke - B15 pa izhaja, da gre za račun), bi moralo sodišče angažirati izvedenca finančne stroke, ki bi edini lahko ugotovil, ali je bil zatrjevani negativni rezultat konec septembra 2009 sploh realen podatek. Sodišče je s tem, ko izvedenca ni angažiralo, kršilo načelo kontradiktornosti. Tožnica še opozarja, da četudi bi ekonomski razlog obstajal, tožena stranka v resnici sploh ne bi dosegla znižanja stroškov z odpovedjo tožnici, saj je istočasno razpisala novo delovno mesto, čeprav je zanj že imela delavko A.Š.. Odpoved tožnici očitno ni bila dana zato, da bi tožena stranka prihranila na strošku enega režijskega delavca. Sodišče bi moralo zaslišati tudi študentki, saj sta ti od tožene stranke neodvisni in bi zagotovo lahko bolj verodostojno izpovedovali. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je bila njegova odločitev preuranjena.

V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je osnovni pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dejstvo, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela delavca, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ta razlog mora biti utemeljen in mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). V skladu z 82. čl. ZDR je v tem primeru dokazno breme na strani delodajalca.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 2. 10. 2009 (priloga A2) redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila med strankama nazadnje sklenjena za nedoločen čas dne 15. 7. 2007 (priloga A3). Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 10. 2009 je tožena stranka podala iz poslovnega razloga po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR. Iz obrazložitve pisne odpovedi je razvidno, da se je tožena stranka zaradi tržnih in finančnih razmer ter gospodarske krize odločila za optimizacijo poslovanja in racionalizacijo v načinu organiziranja posameznih služb v podjetju in sicer tako, da se je odločila za zmanjšanje števila delovnih mest. Potreba po delu delavcev v režijskih službah se je zmanjšala. Tožena stranka je dela in naloge na delovnem mestu „računovodja“ z uvedbo sistema za evidentiranje delovnega časa delno avtomatizirala, delno pa prerazporedila med ostale sodelavce. S tem se je na delovnem mestu „računovodja“ potreba po delu delavcev zmanjšala. Delodajalec je preveril, ali je mogoče delavko zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugem delovnem mestu, jo prekvalificirati ali dokvalificirati, vendar te možnosti ni imel. Nadalje iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka še v času trajanja delovnega razmerja tožnice dne 1. 2. 2010 iz proizvodnje v režijsko službo razporedila A.J. in sicer na delovno mesto „knjigovodja“ za določen čas, da je z dnem 1. 4. 2010 za delovno mesto „računovodja“ sklenila pogodbo o zaposlitvi s S.R., ki je bila pred tem zaposlena na delovnem mestu „knjigovodja“, ter da je z istim dnem za delovno mesto „strokovni sodelavec za kontroling“ sklenila pogodbo o zaposlitvi z A.Š., ki je bila prej formalno zaposlena na delovnem mestu „računovodja“.

Tožnica je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje trdila, poudarjeno pa to ponavlja tudi v pritožbi, da poslovni razlog, kot ga navaja tožena stranka, ni obstajal, saj delodajalec del in nalog, ki jih je tožnica opravljala na delovnem mestu „računovodja“, ni le prerazporedil med druge delavce v režijski službi, temveč je zato, da je bilo delo opravljeno, moral najeti dve študentki, februarja 2010 (v času, ko je bila tožnica še vedno zaposlena, vendar na bolniški) pa je iz proizvodnje v režijsko službo razporedil tudi A.J., kar jasno kaže na to, da se potreba po delu delavcev v režijskih službah in posledično tudi po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni zmanjšala, kot je to trdila tožena stranka v odpovedi in kasneje v sodnem postopku.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno in zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot odločilno je štelo dejstvo, da je tožena stranka z računovodskimi izkazi dokazala slabši finančni položaj v primerjavi s predhodnimi leti (ekonomski razlog), v zvezi z zatrjevanim organizacijskim razlogom pa je štelo za odločilno, da tožena stranka v računovodstvu novega delavca po odpovedi tožnici ni zaposlila, da je tožena stranka A.J. v režijsko službo prerazporedila le za določen čas iz proizvodnje, da tožena stranka od 1. 3. 2011 računovodskih del sploh ne opravlja več, ter da je šlo v konkretnem primeru zgolj za predodeljevanje del med preostale delavce. Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo ne strinja, saj je ta najmanj preuranjena.

Tožnica v pritožbi sicer neutemeljeno izpostavlja, da poslovni razlog ni obstajal tudi zato, ker je bila avtomatizacija evidentiranja delovnega časa uvedena šele s 1. 11. 2009, torej po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Avtomatizacija je bila uvedena še v času pred iztekom 45-dnevnega odpovednega roka tožnici, delodajalec jo je v času odpovedi predvidel in v kratkem času po odpovedi tudi implementiral, zato dejanska uvedba avtomatizacije po datumu vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na zakonitost odpovedi, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka je smiselno zatrjevala tako ekonomski kot organizacijski razlog, saj je navajala, da je morala zaradi različnih (ekonomskih in organizacijskih) vzrokov zmanjšati število delavcev v režijski službi. Odločila se je za tožnico, ki je delala na delovnem mestu „računovodja“ in sicer iz razloga, ker je avtomatizacija evidentiranja delovnega časa vplivala na obračun plač tako, da se je obseg dela zmanjšal za ¾, in naj bi bilo po novem za obračun plač potrebnih le 6 do 7 delovnih dni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za dela na delovnem mestu „računovodja“. Na tem delovnem mestu je bila zadolžena za izdelavo računovodskih izkazov in računovodskega poročila, izdelavo statističnih poročil, obračunavanje in izplačevanje plač, izdelavo obračunov proizvodnje ter druga dela po navodilih vodje. Tožnica je izpovedala, da je večinoma delala na obračunu plač, skrbela pa je tudi za del fakturiranja za službo kakovosti, kar je potrdil Igor Vesel. Iz do sedaj izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka prav tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker je uvedla avtomatizacijo evidentiranja delovnega časa, zaradi česar se je obseg dela tožnice na obračunu plač zmanjšal za ¾. Vendar pa tožena stranka niti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti kasneje tekom sodnega postopka ni substancirano zatrjevala (v posledici navedenega pa tudi ne dokazala), da bi prenehala potreba tudi po vseh ostalih delih, za katera je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi, tega pa ni ugotovilo niti sodišče. Sodišče prve stopnje tako neutemeljeno ni zavzelo stališča o tem, ali se je zmanjšal tudi obseg drugih del, za katera je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi, zato še ni mogoče zaključiti, ali je dejansko prenehala potreba po delu tožnice, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Navedeno je še bolj pomembno prav iz razloga, ker je tožena stranka evidentno dela in naloge v režijski službi konstantno predodeljevala med že zaposlene delavce, in sicer ne glede na njihovo pogodbo o zaposlitvi, glede na potrebe, ki so se trenutno kazale.

Tako iz sklepov tožene stranke z dne 1. 2. 2008 in 5. 12. 2008 (B14) izhaja, da je v času odpovedi tožnice dela in naloge delovnega mesta „strokovni sodelavec za kontroling“ opravljala A.Š., ki je imela poleg tožnice sicer edina pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „računovodja“ s povsem enakim opisom del in nalog, kot tožnica, in ki je zaradi bolniške in porodniške odsotnosti nadomeščala T.S.. Priča A.Š. je izpovedala, da je bila (poleg tožnice) tudi edina, ki je znala obračunati plače (list. št. 86). Ko je tožnica v oktobru 2009 odšla v bolniški stalež, je plače obračunala A.Š., pomagala pa ji je študentka L.B.. Kasneje je v to delo uvedla S.R., pomagala pa jima je še študentka T.L.. Tožnici bi delovno razmerje po odpovedi moralo prenehati po izteku 45-dnevnega odpovednega roka, vendar ji je zaradi bolniškega staleža prenehalo dne 23. 4. 2010. Tožena stranka je v tem času s 1. 2. 2010 iz proizvodnje v režijsko službo za določen čas razporedila A.J. in sicer na delovno mesto „knjigovodja“. S S.R. je s 1. 4. 2010 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „računovodja“ (prej je bila zaposlena kot „knjigovodja“), z A.Š. pa z istim dnem za delovno mesto „strokovni sodelavec za kontroling“, to je za delovno mesto, ki ga je slednja glede na sklepe tožene stranke očitno zasedala že od 1. 2. 2008 dalje.

Dokazni postopek tako kaže na to, da je imela tožena stranka ves čas od septembra 2009 do aprila 2010 (pred in po odpovedi tožnici) v režijski službi enako število redno zaposlenih delavcev (izpad tožnice v režijski službi je v januarju 2010 nadomestila z A.J. iz proizvodnje, septembra, oktobra in novembra 2009 pa je v režijski službi za pomoč angažirala tudi študentki), čeprav je v odpovedi in v postopku pred sodiščem zatrjevala, da se je potreba po delu delavcev v režijski službi zmanjšala. Pri tem ni pomembno, da je A.J. februarja 2010 zaposlila le za določen čas iz proizvodnje, pomembno je, da jo je zaposlila v režijski službi in sicer na delovnem mestu, ki ga je prej zasedala S.R., to pa je zaposlila na delovnem mestu, ki ga je prej zasedala tožnica. Tako se dejansko izkaže za malo verjetno trditev tožene stranke, da so se potrebe po delavcih v režiji zmanjšale, in da je prenehala potreba po delu tožnice, kot izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi. Če bi to držalo, tožena stranka zagotovo ne bi imela potrebe, da A.J. iz proizvodnje razporedi v režijsko službo, saj bi delo lahko opravile delavke, ki so bile tam že zaposlene. Nadomeščanje dela delavcev v režijski službi (in s tem posledično tudi tožničinega dela) z drugimi delavci (študenti ter delavci iz proizvodnje) kaže na to, da potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala, temveč je kvečjemu prenehala potreba po opravljanju dela A.J. v proizvodnji. Ta se namreč po poteku obdobja, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „knjigovodja“, v proizvodnjo ni več vrnila (list. št. 87).

Tožnica je imela v opisu del in nalog po pogodbi o zaposlitvi določena tudi druga dela, ne le obračun plač. Kljub temu sodišče ni raziskalo, ali bi tožnica, glede na opis del in nalog, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, lahko opravljala tudi dela, ki jih je kasneje opravljala A.J. (dokazni postopek kaže na to, da je S.R. lahko najprej opravljala dela knjigovodje, nato pa računovodje in da je A.J. lahko najprej delala v proizvodnji, nato pa kot knjigovodja- B11) oz. ni pojasnilo, v čem se razlikujeta tožničina pogodba o zaposlitvi in pogodba o zaposlitvi za isto delovno mesto, ki jo je dne 1. 4. 2010 sklenila S.R.. Če je namreč tožena stranka, še v času odpovednega roka, s S.R. (katero je nadomestila A.J.) sklenila pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto (z enakim opisom del in nalog), potem ni mogoče zaključiti, da je potreba po tožničinem delu, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, prenehala.

Sodišče tudi ni raziskalo in se ni opredelilo do tega, na katerem delovnem mestu je dejansko delala A.Š.. Navedeno je za odločitev v tem sporu pomembno, saj iz do sedaj izvedenega dokaznega postopka (predvsem listin) izhaja, da je tožena stranka ves čas (od septembra 2009 do april 2010) izkazovala potrebo po istem številu zaposlenih v režijski službi in po delu enega računovodja v režijski službi v nezmanjšanem obsegu, to pa se tudi po odhodu tožnice ni spremenilo. Do 2. 10. 2009 je to delo opravljala tožnica, saj je iz sklepov tožene stranke (B14) razvidno, da je bila A.Š. dejansko razporejena na delovno mesto „strokovni sodelavec za kontroling“ in je v dela tožnice le vskočila, ker je tožnica odšla v bolniški stalež. Po odhodu tožnice na bolniško so njeno delo delno prevzele A.Š., študentke in S.R., kasneje pa v celoti S.R., katere delo pa je nadomestila A.J. iz proizvodnje, medtem ko je tožena stranka s 1. 4. 2010 z A.Š. tudi dejansko sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „strokovni sodelavec za kontroling“. Tudi ni jasno, kako je sodišče prve stopnje zaključilo, da študentki zagotovo nista opravljali tožničinega dela, temveč enostavna administrativna dela, ob dejstvu, da je samo zaključilo, da je tožena stranka za krajši čas za enostavna dela prav zaradi bolniške odsotnosti tožnice in S.R. (kaj pa sta delali onidve pa je razvidno iz postopka) angažirala študentki, in da je A.Š. izpovedala, da je plače obračunala sama s pomočjo študentke L.B., kasneje pa je plače obračunala skupaj s S.R., pomagala pa jima je tudi študentka T.L..

Ker je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, gre pa za bistvena vprašanja, od katerih je odvisen izid tega postopka, sodišče prve stopnje pa se do njih ni opredelilo (saj dokaznega postopka v tej smeri ni izvajalo), je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj je ugotovilo, da glede na naravo stvari samo navedenih pomanjkljivosti ne more odpraviti. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v nakazani smeri in v zvezi z vprašanji, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo, še enkrat zaslišati direktorico tožene stranke (ali pričo I.V.), S.R., A.Š. in tožnico, po potrebi pa bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Pri tem pritožbeno sodišče meri predvsem na izvedbo dokaza z vpogledom v pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „računovodja“, ki jo je s 1. 4. 2010 sklenila S.R.. Šele po tako izvedenem dokaznem postopku, bo mogoče zaključiti, ali je tožena stranka uspela dokazati, da je zaradi razlogov, ki jih sama navaja v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ter ali so bili ti razlogi resni in utemeljeni in so tako onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče bo stanje presojalo v času, ko je bila tožnici dana odpoved pogodbe o zaposlitvi in v času, dokler je tožnici še trajalo delovno razmerje (zaradi tožničine bolniške odsotnosti je delovno razmerje glede na 116. čl. ZDR tožnici trajalo dalj, kot je bil predviden odpovedni rok). V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče opozarja, da dejstvo, da tožena stranka od 1. 3. 2011 ne opravlja več računovodskih del, ker jih je prenesla na podjetje T., ne pomeni, da so se potrebe po delu delavcev v režijski službi zmanjšale že v oktobru 2009, temveč kvečjemu vpliva na presojo, ali bo sodišče, če bo presodilo, da je odpoved nezakonita, ugodilo tožničinemu reintegracijskemu zahtevku, ali pa bo odločilo po 118. čl. ZDR. V tem primeru mora sodišče v skladu z 285. čl. ZPP poskrbeti, da se v zvezi s to eventualno odločitvijo navedejo vsa odločilna dejstva.

Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo že iz zgoraj obrazloženih razlogov, se do drugih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).