Jedro

Obnovitveni razlog po prvi točki 260. člena ZUP je lahko le okoliščina, ki se nanaša na dejansko stanje, relevantno za odločanje v upravnem postopku. Enako velja v davčnem postopku. Po ustaljeni sodni praksi postopka ni mogoče obnoviti med drugim zaradi neupoštevanja materialnopravnih predpisov v prejšnjem postopku in tudi nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje samo zase ni obnovitveni razlog. Tudi naknadno pridobljena stališča in mnenja med drugim upravnih organov niso niti novo dejstvo niti nov dokaz v smislu prve točke 260. člena ZUP, saj drugačna razlaga, ki temelji na istem dejanskem stanju, pomeni le drugačno presojo istih dejstev in drugačno uporabo pravil, kar pa ni nov dokaz.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom po drugem odstavku 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel vlogo tožnika za obnovo postopka, končanega z odločbo št. DT-0610-1367/2019-83 z dne 1. 2. 2021, in sicer tako na podlagi prvega kot tudi drugega odstavka 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), pri čemer posebni stroški postopka niso bili zaznamovani.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je bil tožnikov predlog dovoljen, popoln, prav tako pa ga je vložila upravičena oseba; vendar pa niso bile verjetno izkazane okoliščine, na katere se opira, zato ga je organ zavrgel, ne da bi preverjal njegovo (ne)pravočasnost. Pri tožniku je bila predhodno v okviru davčnega inšpekcijskega nadzora izdana zgoraj cit. odločba, zoper katero se tožnik ni pritožil in je postala pravnomočna 5. 3. 2021. Vendar pa so bile po odločitvah pritožbenega organa pri povezanih osebah A. A., B. B. in družbi C., d.o.o. zadeve vrnjene v ponovne postopke, kar po tožnikovem mnenju predstavlja novo dejstvo. A se davčni organ s tem ne strinja, saj prejem drugostopenjskih odločb, do katerega je prišlo po izdaji prej cit. odločbe tožniku ne more biti razlog za obnovo, ker ne gre za novo, naknadno odkrito dejstvo; enako velja za nov dokaz. Po končanem postopku nastala dejstva in dokazi ne predstavljajo podlage za obnovo, saj jih organ v prejšnjem postopku ni mogel uporabiti. Glede na to, da kršitve v zvezi z uporabo predpisov ter nepopolno oz. nepravilno ugotovljeno dejansko stanje nista obnovitvena razloga, tožnik obnovitvenega razloga ni verjetno izkazal. Postopki pri povezanih osebah so se nanašali na druge poslovne dogodke (izgradnja nasadov) kot postopek pri tožniku (ki se je nanašal na nezaračunane prodaje jabolk in škropiv ter delo delavcev v sadovnjakih). Prav tako tožnik ni navedel in dokazal, da trditev, ki jih uveljavljala v predlogu za obnovo, ni mogel navajati že prej (261. člen ZUP).

3.Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. Ker so bile sporne tri odločbe, izdane povezanim osebam, izdane po dokončnosti odmerne odločbe, izdane tožniku, ne morejo predstavljati dopustnega obnovitvenega razloga po prvem odstavku 89. člena ZDavP-2. Tudi dejanske navedbe, ki jih podaja tožnik, niso nova dejstva, ker je tožnik zanje vedel že pred njemu izdano odmerno odločbo. Hkrati pritrjuje, da ne gre za odločitev o istem dejanskem stanju, ker ne gre za obdavčitev istih poslovnih dohodkov. Nova dejstva in dokazi po prvem odstavku 89. člena ZDavP-2 so lahko le v zvezi z dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga za odločitev, ne pa odločitve drugostopenjskega organa iz drugih zadev.

4.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep ter sodišču predlaga, naj ga odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka, ki jih priglaša. Ne strinja se, da njegov predlog za obnovo ni bil utemeljen, ker da ni predstavil dejstev oz. dokazov, ki bi mogli privesti do drugačne odločitve. Sklicuje se na sporne tri drugostopenjske odločbe, s katerimi so bile ugotovljene nepravilnosti v istem dejanskem stanju, ki obravnava iste poslovne dogodke in davčno sodelovanje med A. A., B. B. in družbo C. Nova dejstva in dokazi so ugotovitve iz teh odločb, za katere tožnik ni mogel vedeti 5. 3. 2021, ko je postala njemu izdana odmerna odločba pravnomočna, temveč so bile te drugostopenjske odločbe izdane poleti 2021, odločbe v ponovljenem postopku pa nato na prvi stopnji spomladi 2022. Pri tem ni pomembno, da je B. B. tudi zakoniti zastpnik tožnika. Te ugotovitve so bile ponovno ugotovljene tudi na prvi stopnji v ponovljenih postopkih, in sicer v odločbah iz leta 2022, ki so bile izdane omenjenim povezanim osebam. Tožnik meni, da je logično, da če so bile pri vseh treh provostopenjski odločbah ugotovljene kršitve materialnega prava in zmotna ugotovitev dejanskega stanja, je prvostopenjski organ ravnal nezakonito tudi v odmerni odločbi, izdani tožniku. Vztraja, da je napačna ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da ni šlo za iste poslovne dogodke, kar obširno obrazloži in tudi z ugotovitvami iz ponovljenih postopkov argumentira zakonitost in pravilnost vseh teh poslovnih dogodkov. Poudarja, da na koncu ni bila ugotovljena nobena goljufija in da ni prišlo do oškodovanja državnega proračuna. Tako tožnik v prejšnjem postopku brez krivde ni mogel uveljavljati ugotovitev, do katerih je prišel drugostopenjski organ v odločbah poleti 2021, saj tožnik zanje ni vedel, pri čemer je davčni organ vezan na načelo zakonitosti.

5.Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na svoje dosedanje razloge, ki jih povzema, in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6.Tožba ni utemeljena.

7.Prvi in četrti odstavek 89. člena ZDavP-2 določata, da se lahko začne obnovo postopka iz razloga, ker se izve za nova dejstva oz. dokaze, ki bi mogli pripeljati do drugačne odločbe, pri čemer lahko predlaga obnovo postopka tudi zavezanec za davek. Glede obnove postopka, ki je sicer urejena v ZUP (260. člen in naslednji), vsebuje ZDavP-2 le nekaj posameznih specialnih določb, ki so vsebovane v omenjenem 89. členu, glede vseh ostalih vprašanj pa se uporablja splošna ureditev tega pravnega sredstva.

8.Tako, ob odsotnosti drugačne ureditve v ZDavP-2, tudi v davčnem postopku velja, da je skladno s prvim odstavkom 265. člena ZUP treba v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati med drugim tudi okoliščine, na katere se opira predlog, sicer organ predlog po drugem odstavku 267. člena ZUP zavrže. V obravnavanem primeru je sporno ravno vprašanje, ali je tožnik v predlogu za obnovo verjetno izkazal obstoj obnovitvenega razloga. Prvostopenjski davčni organ je tožnikov predlog z izpodbijanim sklepom namreč zavrgel ravno na cit. podlagi.

9.Razlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP oz. po 89. členu ZDavP-2 (nova dejstva in/ali novi dokazi) je podan, kadar sta novo dejstvo oz. nov dokaz takšna, da bi mogla sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila navedena in uporabljena v prejšnjem postopku, predlagatelj pa izkaže, da v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogel navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo.

10.Tožnik v tožbi večkrat poudari, da so nova dejstva in dokazi, na podlagi katerih je podal svoj predlog za obnovo, ugotovitve drugostopenjskega davčnega organa o kršitvah materialnega prava in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ki izhajajo iz drugostopenjskih odločb, izdanih B. B., A. A. in družbi C., in sicer v juniju oz. juliju 2021, češ da so bili predmet teh drugih davčnih postopkov isti poslovni dogodki, ki so bili predmet presoje v postopku, ki se je vodil zoper tožnika in ki se je zaključil z odmerno odločbo iz februarja 2021.

11.Po presoji sodišča to tožbeno stališče že pojmovno ne more biti utemeljeno. Obnovitveni razlog po prvi točki 260. člena ZUP je namreč lahko le okoliščina, ki se nanaša na dejansko stanje, relevantno za odločanje v upravnem postopku. Enako velja v davčnem postopku. Po ustaljeni sodni praksi postopka ni mogoče obnoviti med drugim zaradi neupoštevanja materialnopravnih predpisov v prejšnjem postopku in tudi nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje samo zase ni obnovitveni razlog. Tudi naknadno pridobljena stališča in mnenja med drugim upravnih organov niso niti novo dejstvo niti nov dokaz v smislu prve točke 260. člena ZUP, saj drugačna razlaga, ki temelji na istem dejanskem stanju, pomeni le drugačno presojo istih dejstev in drugačno uporabo pravil, kar pa ni nov dokaz. Tako je v izpodbijanem sklepu tudi po presoji sodišča tožnikov predlog utemeljeno zavržen, ker tožnik ni verjetno izkazal okoliščin, na katerega je oprl.

12.Izpodbijani sklep je po navedenem pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1) kot neutemeljeno zavrnilo, pri čemer se skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, kot zgoraj. O zadevi je bilo v zadevi mogoče odločiti brez naroka na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je spor med strankama o uporabi (procesnega) prava, ne pa glede dejanskega stanja, ki je bilo relevantno za izdajo izpodbijanega sklepa.

13.Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru zavrnitve tožbe vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zveza:

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 89, 89/2 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 260, 260-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.